Dva tedna bo, odkar sem segla visoko na omaro, da bi z nje povlekla škatlo s torbicami in si za spremembo izbrala kaj bolj damskega. Ko sem z zanosom in ihto povlekla z omare škatlo in nastavila roki, da bi mi padla nanje, jo je na »ciljni ravnini« s pospeškom prehitel atlas svetovne zgodovine, ki sem ga kdo ve zakaj pred meseci pospravila na škatlo. Sledil je glasen top udarec, sesedla sem se, oblile so me solze in, vsaj zdi se mi, postalo mi je malce slabo. Menda se je zgodil pretres možganov, tudi os nasale je počila. Kajti kako bi si sicer razložila, kar je sledilo nekaj dni zatem, ko sicer s profila nisem bila več videti kot eno od bitij iz Star Treka (bližnji so mi zatrjevali, da sem hibrid med Ro Laren in Ferengiji), a so se začele oblikovati enakomerno pod obema očesoma modrice neprijetnega videza. Ko je bolečina popustila, je zame izginil tudi problem. Modrice, ah, kdo bi se ukvarjal z njimi, pridejo, gredo. A očitno gredo z njimi tudi socialne konotacije, ki jih sicer nisem vajena.

Na banki se pogovarjam z referentom, on pa komaj zdrži pogled. Me pogleda, nato pogleda stran. Njegovo ravnanje se mi zdi čudno. Kaj je narobe z njim? Ah, ja, spomnim se, da sem v modricah. Njegovo nenavadno vedenje je, si mislim, povezano s tem, kaj je po njegovem mnenju vir mojih podplutb. Grem v park. Vsak dan tam srečam znance, ki imajo psa tako kot jaz. Kramljamo, čeprav ne poznamo imen drug drugega, temveč le naših psov. Ko me tokrat zagledajo, pokimajo. Nato odidejo. Spet se spomnim, da imam modrice. Zdaj sem že malce slabe volje. Kaj, a moram nositi sončna očala, da vam bo udobno? In če vam je neprijetno stati ob meni zato, ker menite, da sem žrtev nasilja, zakaj ničesar ne rečete? Ker kaj če bi bila res? Morda potrebujem pomoč!

Morda ne vprašamo, ker se bojimo slišati, da nekoga nekdo nekje doma pretepa, in če bomo o tem dobili potrditev, se bomo čutili dolžne pomagati? Pomaganje je vpletanje, tega pa ne bi?

Nato se odločim za eksperiment. Nadenem si sončna očala in si, ko sem z znancem ali znanko že v daljšem pogovoru, očala snamem in pomanem oči. Kaj se mi je zgodilo, me vprašajo samo tisti, v družbi katerih sem, preden sem očala snela, povedala štos in jasno izkazovala, da sem dobre volje. Drugi ne. Zdaj imam v glavi toliko vprašanj, da preprosto ne vem, kam bi z njimi. Zakaj smo tiho, ko vidimo človeka, za katerega mislimo, da je v stiski? In če ga ogovorimo in odgovor, ki ga ponuja, nima smisla, morda že vprašanje samo nakazuje, da nam ni vseeno? Morda ne vprašamo, ker se bojimo slišati, da nekoga nekdo nekje doma pretepa, in če bomo o tem dobili potrditev, se bomo čutili dolžne pomagati, pomaganje je vpletanje, tega pa ne bi?

Žrtve nasilja je strah, žrtve nasilja je sram. Žrtve nasilja nas opozarjajo na krhkost življenja, na vse trenutke, ko smo se morda sami znašli v bolečih odnosih; zdi se nam, da nas bo njihova prisotnost »okužila«. Kdor trpi, večinoma trpi neviden. Tudi če njegovo telo kaže na bolečino, ga okolica samo še globlje potiska v prepričanje, da je le privid. In če vidimo in ne rečemo nič, se umaknemo in si mislimo svoje, potem si moramo priznati tudi, da naša tišina perpetuira bolečino drugega: zamižimo pred udarci, osvobajamo nasilneža. Če je naš spanec miren, čeprav vemo za trpljenje soseda, kaj to pove o nas?