Gitin sin je v drugem razredu, hči v devetem. Oba z možem sta že pred krizo zaradi koronavirusa delala pretežno od doma. 

Zdaj ste tudi starši, ki svoje otroke šolate doma, v novi situaciji, saj v običajnih razmerah nimate otrok zaklenjenih pred zunanjim svetom in vrstniki, kot si morda kdo predstavlja. Katere so bistvene razlike med šolanjem na domu (ŠND) in šolanjem na daljavo? 

Velika razlika je v dejstvu, da smo se starši, ki svoje otroke šolamo na domu, za tako izobraževanje odločili zavestno in jih poučujemo prostovoljno. Starši, katerih otroci so obiskovali šolo, pa so se v vlogi domačega učitelja znašli po sili razmer. To zagotovo vpliva na držo do poučevanja na domu. Tisti, ki smo se za ŠND odločili prostovoljno, praviloma radi poučujemo svoje otroke. Druga velika razlika je, da jih »ta pravi ŠND-starši« spremljamo v učnem procesu že od začetka šolskega leta, zato ga lahko izpeljemo po svoje, tako da seveda upoštevamo učne cilje. 

Starši, ki zdaj šolajo na domu po sili razmer, pa morajo učni proces, ki so ga otroci začeli v šoli, izpeljati do konca po navodilih učiteljev. Prvi smo zato pri poučevanju svobodnejši – sama denimo poučujem snov v drugačnem vrstnem redu, kot je v delovnih zvezkih. 

Osebno bi upoštevala še učinkovite in neučinkovite dneve; ko je otrok učinkovit, predelamo veliko snovi, ko ni, predelujemo lažjo snov, morda beremo, ustvarjamo, telovadimo. Starša se pri poučevanju lahko izmenjujeta. Na pomoč lahko priskočijo tudi dedki in babice.

Ali v času globalne okupacije koronavirusa opažate kaj zanimivega? Sodeč po pogovoru z nekaterimi starši, katerih otroci redno hodijo v javno šolo in se radi učijo ter delajo naloge, je ta izkušnja presenetljivo pozitivna, če seveda izvzamemo prepoved druženja s sorodniki, vrstniki in prijatelji ter učitelji. 

Res je za nekatere izjemno pozitivna, za druge pa izjemno težka. Oboje je legitimna izkušnja, saj smo si ljudje različni. Morda bodo nekateri starši odkrili, da z veseljem poučujejo svoje otroke, drugi pa prav nasprotno. Verjetno je večini zelo težko, saj so navajeni otroka pošiljati v šolo in jim je vloga učitelja tuja. Mnogi hodijo tudi na delo, utrujeni pridejo domov, ne preostane jim veliko časa in energije, da bi se ukvarjali še s šolskim delom. Poleg tega jih pesti eksistencialni strah – kako bodo preživeli v prihodnosti glede na to, da se bomo po vsej verjetnosti znašli v gospodarski krizi. Ob takšnih skrbeh se je zelo težko osredotočiti še na učenje. 



Če ima družina denimo doma le en računalnik, si je mogoče pomagati denimo z mobiteli, le pravi urnik je treba določiti – takšnega, ki ustreza vsem družinskim članom. Mar ni to ena od pozitivnih točk, ki velja tudi za klasično šolanje doma, ko upoštevamo značaj in želje, tempo napredovanja – torej najboljša odskočna deska za učni napredek, kot bi se sproščenost ujela z disciplino? 

Strinjam se. To je pravzaprav glavna prednost klasičnega šolanja na domu. Kadar pri poučevanju upoštevamo otrokovo naravo – potrebe, zanimanja, razvojni tempo, potenciale – mu damo priložnost, da sam odkrije oziroma ustvari svoj red, disciplino, ki vznikne od znotraj. Tako ga opolnomočimo, s čimer spodbujamo razvoj samostojnosti in samoiniciative. 

Nam lahko zaupate osnovni urnik, kako se lotiti vsakodnevnega ukvarjanja z otrokom, ga motivirati, da bo vse potekalo kar najbolj tekoče in prijetno ter lahko tudi starši opravijo svoje delovne obveznosti?



Optimalni dnevni ritem je odvisen od potreb in specifičnosti družine. Sama bi upoštevala otrokov bioritem, da se temeljito naspi, odpočije. Po zajtrku naj si čas razdelijo na predmete, podobno kot v šoli in s pomočjo priporočil učiteljev. Kadar imajo starši čas in voljo, lahko poučevanje izpeljejo drugače. Otroci se lahko snovi učijo v blokih, to pomeni, da čas učenja ni porazdeljen na posamezne predmete, temveč se učijo zgolj en predmet dlje. Tako otrok dobi priložnost, da snov predela bolj poglobljeno. Poučujejo lahko tudi s pomočjo učnih materialov in pripomočkov, ki jih najdejo na spletu. 

Za manjše otroke je priporočljivo, da jim je med učenjem dovoljeno gibanje; to je pomembno predvsem za gibalne tipe. Otroci jim bodo res hvaležni. Kar zadeva motivacijo za učenje, čarobne paličice pač ni. Vsi vemo, da je otrok motiviran, če ga snov zanima. Kadar ga ne, mu jo lahko zanimivo predstavimo. Vsekakor motivacije za učenje ne bomo zbudili s pritiskom ali prisilo. Pri manjših otrocih se pogosto zbudi takrat, ko starši sami pokažemo zanimanje za učno snov: »Uaa, to je pa zanimivo. A prideš, bova skupaj prebrala.« 

Osebno bi upoštevala še učinkovite in neučinkovite dneve; ko je otrok učinkovit, predelamo veliko snovi, ko ni, predelujemo lažjo snov, morda beremo, ustvarjamo, telovadimo. Starša se pri poučevanju lahko izmenjujeta. Na pomoč lahko priskočijo tudi dedki in babice.