Preberite odlomek in odgovorite na nagradno vprašanje spodaj in z malo sreče boste eden izmed petih izžrebanih, ki bo po pošti prejel novo knjigo Brine Svit. Odgovor na nagradno vprašanje se skriva v odlomku. 

***

Niti v sanjah ne bi pomislil, da bo dobil odgovor še isti večer – odgovor v obliki uganke, kot velikokrat kasneje, in da ji bo tudi on odgovoril, na ta isti večer. Ponavadi za konec tedna ne odpre računalnika. Bere – vedno v zamudi s knjigami in pesniškimi zbirkami, ki jih mora prebrati – in se druži s Pio. Gresta ven, v restavracijo, v kino, zmeraj v istega, edino dvorano v državi, kjer ne predvajajo samo komercialnih filmov in kjer se da kaj pametnega videti. Ali pa se peljeta do Pijine sestre, ki ima hišo ob morju, uro in pol iz Ljubljane. Ali še bolje – in to ima najraje, posebej v tem letnem času – gresta nabirat gobe. Če je ena sama stvar, ki mu daje čutiti slovenskost, če kaj res pozna, če obstaja nekaj, kar mu sproži podobno salvo vznemirjena in užitka, ki ni daleč od orgazma … so to gobe. Seveda ima svoja skrita najdišča. Usede se v avto, se pelje približno trideset kilometrov, parkira zmeraj na istem mestu na obronku gozda. Natančno ve, kje lahko naleti na jurčke, čudovite jurčke, pred katerimi pade na kolena in vzhičeno strmi vanje. Ve, kje se skrivajo sveže lisičke. Pozna potoke, kjer si namakajo noge mavrahi, in poti, ki so obrobljene z dežnikaricami. Ugane senčne in vlažne predele, kjer se v velikih grozdih skrivajo trobente smrti. In obstane od presenečenja – ne, od očaranja – kadar naleti na svojo kraljico, najlepšo, najbolj visokostno, najbolj skrivnostno, najbolj smrtonosno, njeno veličanstvo z dolgim belim trupom in čudovito rdečo krono, popikano z belimi pikami, Amarito muscario.

A ker je bila Pia v Pragi, je odprl računalnik in našel Liljino pismo.

Žal mi je za vašega sina. Si predstavljam, da ni lahko za vas. Pomagala  vam ga bom najti, ne vem še kako, a lahko računate name. Sicer pa se je težko skriti v tej majhni kotanji, ki se ji reče Ljubljana.

Do takrat pa uganite, kje sem. V kraju ob morju, kjer ni cerkva, palač ali drugačnih spomenikov, ki jih je treba na vsak način videti kot drugod po Italiji, samo nekaj zaprašenih slik, ki dremajo v mestnem muzeju. Nobene mojstrovine ni tukaj. Mesto samo je mojstrovina, njegov duh, njegova nemirna, iredentna duša, ki govori več jezikov. Težko je imeti boljši kasting. Freud, Kafka, Rilke, Jules Verne, Stendhal … In potem Joyce, seveda, in naš Kosovel. Poleg tega je tu veter, ki piha kot nor, in ogromen trg, ki gleda naravnost na morje.

Na tem trgu sem, srkajoča njihov oranžni aperitiv, manj vznemirljiv kot vse ostalo.

*

Ko sta se v ponedeljek spet videla na sestanku redakcije, nista pokazala nobenega posebnega znamenja zbližanja ali zaupnosti. Vse je bilo tako kot ponavadi, celo Liljina petminutna zamuda. Prišla sem s Kastorjem. Nisem ga imela časa odložiti domov. Pod mojo mizo je in se ne bo premaknil, kot da bi bil tepih, je rekla, ko je vstopila, kot ponavadi rahlo čudaško oblečena v pikasto rdečo obleko in staro usnjeno jakno.

Mata Hari je obrnila oči v nebo in nato nadaljevala s svojim govorom o novi literarni nagradi žensk za ženske. Ali je treba zavzeti stališče in opozoriti na paternalistični moški diskurz, ki se prijazno norčuje iz vseh teh dam, ki se hočejo ločiti od moških kolegov in delovati ločeno? Ali pa podpreti pobudo, ki poskuša vnesti nekaj pravičnosti in enakosti v mali literarni svet, ki je očitno pod moško dominacijo, dovolj je, da si pogledamo statistiko literarnih nagrad. Puccini ni bil za to. Nagrada ni denarna in predstavlja le simbolični kapital, kar pomeni, da jim ni treba odpreti polemike, saj imajo bistveno bolj pomembne teme, ki jih lahko obravnavajo prioritetno, je rekel in si pogladil puccinijevse brke. In kaj naj bi bilo to, je vprašal Kandinsky. Novi slovenski film? Ni se jim treba truditi, ker je slab. Ne, ni slab. Nehati morajo sistematično kritizirati slovenski film, ki se izredno težko financira. Kdo bo šel gledat nov film, če ga demolirajo, še preden pride v dvorane? se je uprla Garbo, ki zmeraj išče konsenz. Le da si Mata Hari ni pustila kar tako odvzeti debate o literarnih nagradah. Jaz sem feministka, je rekla dokaj neprimerno bombastično.

Lilja je očitno čakala na ta stavek. Feminizem nima nič opraviti s tem. Jaz ne bi hotela dobiti nagrade samo zato, ker sem ženska. To ni resno. Je celo deskriminatorno. Neumno. Ali ženske mislimo drugače kot moški? Ali pišemo drugače?  Ali igramo šah drugače samo zato, ker smo ženske?

Govorila je s strastjo, a čisto potihem, kot da bi jih hotela tako prisliti, da jo poslušajo. Šah? Si rekla šah? je vprašal Kandinsky, ki se je rad norčeval iz nje. Kajti jaz ne poznam veliko igralk šaha, če hočeš vedeti. Ja, šah, je nadaljevala Lilja, ne da bi se pustila motiti. Morali bi napisati kaj o Hanni Arendt. Ali še bolje, o Susan Sontag. To sta bili ženski, ki sta znali razmišljati o ženskem ali moškem ustvarjanju ali enostavno o ustvarjanju. Ustvarjanju, ki nima spola, ki je pomešano, prepleteno, ponotranjeno. To bi bil najboljši odgovor na polemiko. Povzdigniti debato, ne broditi po provincialni mlaki mediokritet, je rekla.

Mata Hari je še enkrat dvignila oči v nebo. Poslušaj, Lilja, ne vem, če veš, da smo v Sloveniji, je rekel Kandinsky. In potem dodal: Glej, glej, tvoj tepih se sprehaja po hodniku.

*

Uganite, Trubar, kako se počutim v tej podalpski dolini. Majhna dolina, majhna dežela, majhno jezero z majhnim otočkom in cerkvico na njem. Majhne sanje. Majhne literarne nagrade. Majhni goljufi, majhne goljufije med prijatelji, ki polnijo prve strani Časopisa, odkar je dežela samostojna, kapitalizem plazeč in ko se da bolj ali manj nekaznovano krasti.

Samo nekaj je velikega v tej dolgi in ozki šentflorjanski dolini: zavidanje, ljubosumje.

Sicer ste me pa razočarali. Lahko je bilo ostati ravnodušen. Trubar, ki se ga ne da zmotiti, ki lebdi nad polemiko. Lahko bi mi pristopili na pomoč. Ali pa se vsaj ne hahljali z drugimi. Tvoj tepih, ki se sprehaja po hodniku. Pozabljate, da ste vi tisti, ki me potrebujete, in ne obratno, Trubar, mu je napisala še isti večer.

Tokrat ji je odgovoril. Prvo pismo, ki ga je shranil pod imenom: Korespondenca z Lil Skarabot. To ni njegovo najljubše, daleč od tega. Pravzaprav ni vedel, kaj naj ji reče. Da pretirava? Da je vse, kar mu je napisala o njuni majhni deželi, res in neres hkrati, kot je ponavadi s klišeji? Da je slučaj naredil tako, da sta se oba rodila v tej lepi deželici – vsaj tu mu lahko prikima – , pokriti z gozdovi in obkroženi s hribi, on trideset let pred njo, kar pomeni v drugačnem svetu, politično enoumnem, a socialno bolj pravičnem. Le da gre ona lahko živet drugam, če hoče. Zamenja jezik – glede na to, da jih ima več v svojih žepih kot on – postane apatridna kot Rilke, tava od enega gradu do drugega in se počuti povsod doma.

Za njega je prepozno. On mora opazovati svet iz fiksne točke, kar pomeni z njegovega okna, ki gleda na Golovec, na gozd in jaso pred njim, kamor se zjutraj prihajajo igrat srnice. Poleg tega ima sina, čeprav ta sin noče imeti očeta.

Kar pa se tiče jutranje debate, ni treba iz tega delati cele gore.

Sicer pa me ni bilo treba klicati na pomoč. Zelo dobro si se znašla sama. Bila si mirna in strastna, z drugimi besedami: popolna. Lahko dodam samo to, da nisem razumel, kaj imata Hannah Arendt in Susan Sontag pri vsem tem, a mi boš razložila ob priliki. Kot mi boš tudi povedala, zakaj bi te jaz bolj potreboval kot ti mene. 

***

Književno delo Nove definicije ljubezni Brine Svit, ki je izšlo v zbirki Nova slovenska knjiga, prinaša deset dolgih kratkih zgodb oziroma deset variacij na temo ljubezni, ko se glavne junakinje in junaki znajdejo na točki preloma zaradi smrti, odtujenosti, selitve, obsesivnosti, samote … Novele govorijo o novih začetkih in o odkrivanju stvari v sebi, ki jih nismo poznali, govorijo o tem, kako iznajdemo nekaj, kar nas presega in to podarimo, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.