In prišel je dan, ko je mami pristala na invalidskem vozičku. Ni več hodila v službo, saj so jo invalidsko upokojili. Bila je doma, ko sem zjutraj odhajala v šolo, in me pričakala s kosilom, ko sem se popoldne vračala. Sošolke so mi celo zavidale, da je moja mami vedno razigrana, polna domislic in sproščajočega smeha, hkrati pa takoj pripravljena resno in zavzeto poslušati naše dekliške težave. Marsikdaj je le pogovor z njo razrešil probleme, ki jim ni bilo videti pomoči. 


Prijateljice pogosto ugotavljajo, da njene besede božajo, ko same pestujejo pesimizem. Mislim, da mami to ogromno energijo črpa iz preteklosti, saj je bila tudi babica, njena mama, prava faca, paketek lepih in dobrih lastnosti, nepopisno vesela in presenečenj polna duša. 


Drugačnost mame sploh ni obremenila. Bila mi je v veliko oporo pri odločanju, kam po končani osnovni šoli, v pubertetniških težavah, ko sem se hotela divje oblačiti, ko sem dramatizirala in želela vsemu kljubovati, v trdnem prepričanju, da se me drži le smola, ter pri odločanju, ali nadaljujem učenje flavte ali ne. Pouk instrumenta mi je kar čez noč postal odveč. In moja drugačna mami me je razumela. 


Kljub burnemu vrenju hormonov in s tem povezanim dogajanjem v telesu nisem bila žrtev kilometrskih pridig. Enostavno sem se lahko zanesla, da se bova lepo pogovorili in našli rešitev. Morda prav zato, ker se je zaradi njene drugačnosti med nama stkala prav posebna vez. 


Njeni slogani, da je življenje čudež narave, da se je treba prilagajati, tudi z nižjo prestavo, da je človek mlad, dokler se počuti kot otrok, ter da topla dlan in lepa beseda pobožata dušo, so mi vse bližji in razumljivejši. 


Mami je pričela igrati bridž. To je igra, ki po njenem zahteva veliko koncentracije in vsakotedensko druženje v klubu ji pomeni pravo malo sprostitev za treniranje možganskih vijug, kot se sama pesniško izrazi. 


Sem že srednješolka. Na bežigrajski gimnaziji bom junija opravljala maturo. Trudim se za čim boljši učni uspeh, saj bi rada študirala medicino. Tudi Tadej, sošolec s hudomušno iskrivimi očmi, s katerim prijateljujem že več mesecev, bo kot prvo izbiro v prijavni list za vpis na univerzo zapisal medicinsko fakulteto. 


Mami razume mojo zaljubljenost in dodaja, da je prava ljubezen božansko čustvo, kjer ni prostora za dobiček ali dolgove. 


Tadej in moja drugačna mami se izvrstno razumeta. V računalnikov softver ji je prenesel program, da med tednom ali v morastih nočeh brez spanja trenira bridž. Ona pa mu z veseljem speče mafine, doma mu jih njegova mami nima časa ali volje pripraviti. 


In še nekaj, moja mami je tudi zelo pogumna. Drugačnost zanjo ni orožje in ne predmet obračunavanja. Očku, ki se je zadnja leta utapljal v močvirju neodločnosti in ozračje doma s svojo prisotnostjo vedno naelektril ter težil njej in meni, je odločno postavila potovalko z oblekami pred vrata in jih trdno, trdno zaklenila. 


V času pred spanjem, ko mi je v miru spokojne tišine dovoljeno ciljano sanjati, se prepustim eni sami veliki želji – sanjam, da bi kot zdravnica odkrila zdravilo za mami in vse njej enake.
Mislim, da so geni odločnosti tudi v meni. Prepričana sem, da se sanje, če trdno stojiš za njimi in brezpogojno veruješ vanje, enkrat uresničijo. 



*Z zgodbo Moje sanje, a verjamem vanje je na devetnajstem Oninem natečaju leta 2015 že v drugo zmagala avtorica Tatjana Leskošek Denišlič. Rdeča nit natečaja je bila Moje sanje.   

Jutri ne zamudite nove zmagovalke zadnjega Oninega natečaja z naslovom Mi laže?