Moja hči je bila na robu, jaz pa sem se spraševala, kako tega nisem videla

Samo dihava 

Koliko korenin. Koliko solz. Koliko vdihov. Koliko izdihov.

»Kar dol se spustiva. Čisto mehki ostaneva, Breda, kar noge primeva, fajn sapo zajameva in močno, močno porineva!«

Zajamem sapo globoko, na vso moč.

»Močno porivate! Super vam gre! Takole porineva, zrineva. Tako, zajameva sapo. Dobro, zdaj pa samo dihava. Pa sapo zajameva, pa fajn pritisneva še enkrat! Tako, samo dihava.« Ne morem reči, da sem bila ravno sproščena, ko sem te rojevala. Ni me bilo strah bolečine. Strah me je bilo, kaj če bo šlo kaj narobe, ker se nikakor nisi hotela roditi. Poskušala sva vse živo, ampak tebi se nikakor ni mudilo na ta svet. In potem, da bi se spomnila bolečine? Ne, bolečino v trenutku pozabiš. In nisem niti pisnila, samo dihala sem in upala, da bo vse v redu s tabo. Moja prababica Poldka je rodila enajstkrat in enajstič odplavala za vedno. Ženske v moji družini so generacije nosile skrivnosti. Sramovale so se govoriti o svojem telesu, svojih željah, svojih odločitvah. Odraščala sem v avstro-ogrski vzgoji, kar je pomenilo: »Ne jamraj, ne pritožuj se, vse skrij pod preprogo!«

»Bolj narazen, gospa, bolj narahlo. Zelo ste pridni, Breda. Imava zdaj največji obseg. Lahko spustiva glavo. Breda, sapo zajameva in še enkrat pritisneva. Samo k sebi noge potegnete, takole, ja! Malo napnite, da bo obražček zunaj. Vdih. Tako, super. Imava glavico zunaj. Oddahneva si. Breda, a bova pobožali bučko?«

Prvič se te dotaknem, kakšno nepopisno veselje. Moji prsti se dotikajo tvojih kremastih, voskastih las.

»A jo boste tudi pogledali?«

Komaj se sklonim čez precej uplahnjen trebuh. Prvič te vidim, vse se mi smeji in zdaj bi najraje zakričala od veselja. Dobim popoln zagon. Moram se potruditi, te potisniti na svet.

Ko sem prvič prijela z dlanjo tvojo mičkeno glavico, je tvoje telesce počivalo na mojih prsih. Odločena sem bila, da se bom zate vedno borila kot mati levinja. Da te bom poskušala na vsakem koraku varovati. Dišala si po gozdu, po mahu, po koreninah. In jaz sem kričala v sebi: »Mama sem!« Čutila sem, kako mi napetost in sreča rasteta v prsih, kot dve reki, ki se zlivata v mleko. Prsna bradavica se je orosila in tvoja usteca so jo našla.

Kolikokrat sem se bala zate, ker si bila divja in neugnana in si lovila v tuji deželi veverice in se smejala, ko sem ti govorila, ne, ne, veverica te lahko ugrizne. Tekala si direktno za veverico in velikanka je skočila vate in te grdo ugriznila. Ko si v ogromnem H&M stopila na trakove kopalk in zletela ravno v rob police in je kri preplavila tvoj obrazek in ti pustila brazgotino na čelu, ko si se zaklenila v avto in se kuhala v vročini, jaz pa sem klicala policijo in me je ta skoraj aretirala, ko je padlo nate nekaljeno steklo in ti skoraj prerezalo nogo.

Odprem vrata in te zagledam. Na tleh. Tvoje tanko telesce – samo kosti so te, udrta lica, rebra, ki izstopajo iz kože. Delaš trebušnjake. Kako sem to spregledala? Kako nisem tega videla? Kakšna mama pa sem, sem kričala v sebi, kakšna mama? Kako samovoljna, kako ignorantska, kako nečimrna in polna same sebe, kako sem lahko mislila samo nase? Je to zato, ker sem se ločila? Ker sem bredla po obskurnih ljubezenskih razmerjih? »Misli na deklici in ne samo nase! Kaj smo pa me vse prenesle!« »Če sama sebe ne boš imela rada, kako bosta lahko dekleti imeli radi sami sebe?« »Dramatiziraš! Ti samo dramatiziraš! Saj je samo zrasla!«

Zapakiram vse v avto: spalno vrečo, šotor, plinski kuhalnik, lonce, vreče s hrano in drvimo proti morju. Tam, kjer smo se imele najlepše. In radi te bova imeli in najina ljubezen in morje in sonce in boš ozdravela. Drvim, kar drvim, samo da ujamemo zadnji trajekt. Ne najdemo najboljšega prostora pod borovci, samo eden je, poln kamenčkov, ki nas pikajo ponoči, ker imamo samonapihljive blazine in vse že puščajo. Zdiš se mi otopela in bleda. Nočeš si nadeti kopalk, ker te zebe. In nočeš pojesti niti krhlja nektarine. In jaz se ne morem zadržati in te silim s krhljem in potem ti ga porivam v usta in ti držiš zobe močno skupaj, čeprav vem, da tega ne smem, ampak moram ti zriniti vsaj košček nektarine v usta. In ti se upiraš in jaz ti ga porivam med ustnici na silo.

Tvoja sestra Brina zaječi: »Mami, nehaj!« Kot da bi me popolnoma odneslo. Planila sem v solze in te začela objemati in ti si me odrivala in jaz sem šepetala: »Oprosti, prosim, oprosti!« Bila sem v popolni agoniji. Nemočna. Videla sem te oblečeno v dolgo temno krilo na toplih skalah, modrikaste ustnice, dolge dlačice na rokah, kurja koža, drgetanje od mraza, čeprav je bilo že skoraj poldne v začetku poletja. Pokrila sem te z najtoplejšo brisačo. Globoko sem dihala. Ne vem, ali sem vse skupaj razumela v tistem trenutku, poklicala sem na pomoč, poklicala sem tvojega očeta. Ni bilo lahko, v meni je vse kričalo, da bi morala znati sama, da bi morala biti dovolj močna, da sem tvoja mama in da moram vedeti, kako. Zdravniki so rekli, da si bila na robu. Mlada psihiatrinja me je gledala s čudovitimi modrimi očmi: »Samo če boste dovolj močni, jo boste lahko rešili. Tole je jedilnik. Če bo pojedla tole, ji ne bo treba v bolnico. Jedilnik je bil: zjutraj dva kosa kruha z maslom, pomaranča, kakav, malica: jogurt, banana, kosilo: goveja juha, pest riža ali krompirja, kos govedine, grah, solata, malica: frutabela, hruška, večerja: tortilja s sirom in piščancem, pest riža. Sedeti morate z njo, dokler vsega ne poje. Krasna deklica je!«

Globoko vdihnem. Tisti meseci so bili najdaljši v mojem življenju. Sedeli sva druga nasproti druge. Med nama miza in krožniki hrane. Odločila sem se, da bom kuhala enake porcije zate in zase, da bova jedli skupaj in da bom močna, da bom vztrajala in bom čakala in sedela ob mizi, dokler ne boš vsega pojedla. Kolikokrat so te preplavile solze in mene potem na skrivaj v spalnici. Vztrajala sem, najprej z manjšimi porcijami, potem z večjimi.

Dihava skupaj, midve.

Ko si imela najtežje trenutke in si samo ždela in so ti solze lile po licih, sva šli in samo sedli na sonce, ob reko, držali sva se za roki. Želela sem si, da bi bila jaz sama močnejša. Strah me je bilo, da moja ljubezen ne bo dovolj. Poklicala sem tvojega očeta in skupaj sva se sprehodila po mestu.

Zdravnica je rekla, da tvoje telo išče najino ljubezen. In od takrat si jedla.

Pod preprogo, pod katero so ženske v naši družini generacije tlačile polno tišine, sramote, neizrečenih teles in neizživetih želja, je eksplodiralo tvoje telo. Nosilo je preveč tišine. Moje telo je nosilo preveč strahu, da bi jo slišalo.

Naučili sva se skupaj. Dihati skupaj. Kot nekoč v porodnišnici, ko si prvič vdihavala svet in mi je bab'ca govorila: »Kar dol se spustiva. Čisto mehki ostaneva. Fajn sapo zajameva.«

Babica. Mama. Hčerka. Vnukinja. Koliko neznanih poti. Koliko korenin. Koliko solz. Koliko vdihov. Koliko neizrečenih misli. Koliko padcev. Koliko dotikov. Koliko strahu. In vedno znova: iskanje. Iskanje nežnosti.

Samo dihava.

Midve.

Mama sem.