Ločitev: Ni fer, da greš in me pustiš samo

Rutinirano skupno življenje v izpraznjenem partnerskem odnosu je običajno polno zapletov, čustvenih dram, izsiljevanja, umikov v ignoranco ali v izostajanje od doma. Nabirajo se nerazrešeni konflikti, očitki padajo iz ust enega ali drugega, da prizadenejo in čustveno ohromijo. Razočaranje je na dnevnem redu. Izbruhi jeze iz nemoči si sledijo nekajkrat na teden. 

Sta iz tradicionalno verskih družin, kjer so jima vcepili, da ko sta enkrat poročena, ju nič in nihče ne more več ločiti. Kar me je presenetilo, so bile njune besede, in sicer sta oba povedala, da sta nesrečna v zakonu že približno desetletje in več. 

Nesoglasje med dvema različnima posameznikoma, ki tvorita par, ni bilo nikoli razrešeno, ker se večinoma ne pogovarjata o iskanju rešitve ali kompromisa, kar bi lahko vodilo v bolj umirjene vode odnosa, temveč iščeta, kaj vse je drugi naredil narobe. In seveda obratno. V takšnem razmerju ni možno najti sožitja, sodelovanja, spoštovanja, ljubeče naklonjenosti, želje po skupnih dogovorih, kar zdrav partnerski odnos potrebuje.

Žena mu teži

K meni ne pridejo pari, ki so v srečnih in zadovoljnih zvezah, temveč me obiščejo tisti, ki so na robu odnosnega in čustvenega preživetja, če se smem tako izraziti. Pride par iz oddaljenega konca naše čudovite domovine, pripeljeta se v velikem bleščečem avtu. Že ko ju čakam na vhodu v pisarno, ju opazujem, kako se odmikata drug od drugega, ne pogledata se in tudi ob mojem povabilu, naj se usedeta, izbereta položaj na kavču oziroma stolu, da sta čim bolj narazen. Že iz tega sklepam, da sta res že močno odtujena in utrujena od odnosa. 

Sta sredi štiridesetih let, par sta od najstništva, soseda na vasi, tudi njuni družini sta pričakovali, da bosta skupaj. Njuni trije otroci so različnih starosti, od najstarejše hčerke, ki je že polnoletna in ima fanta ter preživi veliko časa pri njegovi družini, do najmlajšega osnovnošolca, za katerega sta se namenoma odločila, da bi zakrpal vrzel med njima. Sta iz tradicionalno verskih družin, kjer so jima vcepili, da ko sta enkrat poročena, ju nič in nihče ne more več ločiti. Kar me je presenetilo, so bile njune besede, in sicer sta oba povedala, da sta nesrečna v zakonu že približno desetletje in več.

Gospod pove, da se izogiba hoditi domov, ker ve, da ga čaka teženje žene, ki vse ve in »je najbolj pametna«. Tako pač dela dolge ure in nadure v službi, potem pa zavije na kozarček ali dva, tako da najmlajšega otroka skoraj ne vidi, saj resnično poskuša vse, da pride domov zgolj prespat. Muči ga slaba vest, ker se počuti praznega in čustveno izčrpanega, in tako tudi otrokom ne more dati dobre očetovske energije. Kaj pa ga je pripeljalo do takšne odtujitve, ga povprašam. To, da vsa leta nikoli ni dobil občutka, da je ženi mar za njegove sanje, težave, ideje ali kaj si sploh želi. Ko ji je na začetku zakona še kaj povedal o sebi, ga je hitro preglasila s svojimi težavami in skrbmi, pa se je sam, kot je iskreno priznal, kar ugasnil. In se je vedno bolj ugašal v letih odmikanja od žene. 

Mož je ne sliši

Poslušam njeno plat partnerske zgodbe, v kateri prizna, da je tudi sama globoko nesrečna, sama z otroki in samska v odnosu. Kar koli je kdaj od moža pričakovala, je bila razočarana. Vedno je našel veliko izgovorov, zakaj česa ni naredil, da je pozabil, da je izčrpan od službe, in podobne izjave. Kadarkoli se je hotela kaj z njim pomeniti, je rekel, da ga njeno mnenje ne zanima in naj v bistvu naredi, kar hoče. Po svojih besedah se je trudila okoli njega. Pogosto ji ni bilo do spolnosti z njim, pa mu je ustregla, ko je dal pobudo, ker mu je želela tako pokazati, da ji je mar. Ker tega ni delala iz srca, se je počutila prazno in ogoljufano. Živi iz dneva v dan, kot je bila vzgojena, pospravlja po hiši, vse se sveti, pomaga mlajšemu pri domačih nalogah in razmišlja o tem, zakaj se je pustila pregovoriti staršem in se je poročila z moškim, ki je ne vidi, ne spoštuje, mu ni mar zanjo. Oba sta torej že zelo dolgo zelo nesrečna, a še vedno poročena. 

Pred časom je odkrila, da si mož dopisuje z neko žensko. V sporočilih je prebrala dokaj natančne opise njunih spolnih želja, četudi mož venomer trdi, da je ni prevaral. Ob čustvenem šoku jo je podrlo predvsem spoznanje, da je česa takega sposoben.

Ločitev

Gospa prizna, da mu je že pred nekaj leti predlagala, da bi se ločila, a se s tem ni strinjal, češ, kaj bodo pa po vasi govorili. Zdaj je on rekel, da ne zmore več in si želi razhoda, v katerega pa gospa ne privoli več. Pravi namreč, da je toliko let žrtvovala zanj in za zakon in se že krepko postarala, da se ji enostavno ne zdi fer, da bi on kar šel v naročje druge ženske in bil srečen, njo pa pustil z vsemi bremeni nesrečne zakonske preteklosti na grbi. Noče ga spustiti, ker hoče, da še naprej tudi on trpi, njena najlepša leta so ovenela, zdaj se stara, otroci bodo kmalu odšli in srh jo spreletava ob misli, da bo ostala kmalu popolnoma sama v hiši in v razpadlem zakonu. No, njemu je bilo za njene besede povsem vseeno. Sploh je ni pogledal, zgolj je ponovil, da on se ločuje in da ga »res ne zanima, ali je to fer ali ni«.

Vidite, takšne in podobne zgodbe piše razburkano življenje. Podoben izraz »ni fer, da se tako zgodi« vedno pogosteje slišim od mnogih parov. Razmišljam, kje so se zaštrikali, se nehali slišati oziroma ali so se sploh kdaj pogovarjali o njiju kot zgolj o moškem in ženski in o njunem partnerskem odnosu. Običajno se eden počuti močno opeharjenega, ko ga drugi zapusti, torej se ne zgodi »fer« pravljica v smislu … in srečno sta živela do konca svojih dni, za katero vemo, da v resnici ne obstaja in je zgolj fantazma naših iluzij. 

* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dip. socialna delavka Melita Kuhar, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.