Izziva everesting so se spomnili Avstralci, nekaj navdušenih kolesarjev, in prevzel je skoraj ves svet. Opraviš ga, če v 24 urah na kolesu osvojiš 8848 metrov višinske razlike, kolikor je višina najvišje gore na svetu, Everesta. Kdor iz lastnih izkušenj pozna klance na kolesu, si lahko vsaj malo predstavlja neverjetno zahtevnost preizkušnje. Konec maja je z drugim najboljšim rezultatom na svetu med ženskami v dobrih 11 urah to lovoriko osvojila Slovenka, 30-letna Laura Šimenc, nekdanja amaterska svetovna prvakinja v kolesarjenju, ki na veterinarski fakulteti končuje doktorat s področja čebeljih virusov. Kar 92-krat je v eni majski nedelji prevozila klanec v vasi Povlje pod Storžičem. Pred kratkim je zmagovalno hitrost presegla Angležinja Emma Pooley, nekdanja zmagovalka Gira di Italia za ženske, in se zavihtela na prvo mesto. Lauro so do najinega intervjuja prehitele še tri ženske, a zavzeta Gorenjka ne vrže puške v koruzo! 

Javnost vas ne pozna, od kod ste, kako se vas je dotaknilo kolesarstvo in kakšna je bila pot do velikega izziva?

Otroštvo sem preživela na Bledu, tam sem tudi rojena, in od malega sem bila polna energije, rada sem plezala po drevesih in podobno. Pomembno mi je bilo, da mi gre dobro v šoli, zato se profesionalno v tistih letih nisem predala športu, mi ga je pa približal oče, ko me je pri desetih letih povabil na tek okrog Blejskega jezera. A športa nisem razumela kot kariere, bolj sta me zanimala študij in intelektualno udejstvovanje, delo mlade raziskovalke in nekoč profesorice na fakulteti. 

Že konec osnovne šole in potem v gimnaziji sem se začela posvečati zdravemu življenju in redna športna aktivnost je sodila zraven. Ukvarjala sem se tudi s pasjimi športi, zato sem se kasneje odločila za študij veterine. Moj prvi stik s kolesarstvom se je pravzaprav zgodil na radovljiškem bazenu, kjer sem srečala tečajnike plavanja, bili so triatlonci, povprašala sem jih, ali se jim lahko pridružim, da bi se naučila plavati kravl. Sprejeli so me, a kolesa nisem imela, tako da sem samo tekla in plavala. 

Ko si v formi, kolesarjenje v klanec sploh ni naporno, vse gladko teče in občutek je preprosto dober. Nisi niti zadihan niti utrujen. Tudi po kolesarjenju se počutiš odlično. Mislim, da je to povezano tudi s hormoni sreče, ki se sproščajo. Ja, lahko postaneš kar malo odvisen. 

Triatlonka brez kolesarjenja?

Ja, z njimi sem se želela naučiti predvsem kravla in ob tem sprejela še tek. Z očetom sva šla kasneje na polmaratona v Radence in Ljubljano, potem pa so me triatlonci spodbudili, naj se vendar odločim za kakšno tekmo triatlona. Tako sem si pri 17 letih kupila kolo za 300 evrov in začela voziti. A zanimivo: kot otrok nisem izdelala kolesarskega izpita, ker nisem znala voziti samo z eno roko. 

Kaj takega! Svetovna prvakinja, ki kot otrok ni naredila izpita za kolo. Pravzaprav sploh ne poznam nikogar drugega, ki ga ni opravil.

Ja, težko mi je bilo na kolesu, nisem ga takoj vzljubila. Ko so me leta kasneje vendarle prepričali, da se udeležim ene izmed tekem, sem celo odpadla, to pomeni, da nisem mogla držati skupine kolesarjev, katere del sem bila. Bila sem prešibka in tudi kolo je bilo slabo, neprimerno za tekmovanja. Potem sem si kupila novo, dobro. 


In so se vam odprla kolesarska nebesa?

Res, od takrat je šlo samo še navzgor! Začutila sem lahkotnost kolesarjenja. Postalo je moj poligon sprostitve od vsega stresnega. Moja stalna trasa je bila od Bleda do Bohinja. Spoznala sem še prijateljico, ki je triatlonka in izvrstna v osvajanju višine na kolesu ter zelo zavzeta, in tu sva se ujeli, obe sva takšna karakterja. Med nama je bila ves čas tekmovalnost in prav to me je spodbudilo, da sem vzljubila tudi klance. Ugotovila sem, da sem lahko v tem dobra, kar mi je prineslo užitek, tako kot spusti po strmih klancih. Spoznala sem tudi partnerja, ki mi je prigovarjal, naj se odločim samo za kolesarjenje, da je v meni pravzaprav velik potencial. Tako sem se prijavila na nekaj kolesarskih dirk in res, že od začetka mi je šlo dobro.

Kolikšno največjo hitrost po klancu navzdol ste doslej dosegli?

Okrog 90 km/h. 

Uh! Ob takšni drznosti ni presenetljivo, da ste osvojili že svoje prvo amatersko svetovno prvenstvo. Takrat ste okusili tudi profesionalni vrhunski šport.

Na trasi Franje je potekalo amatersko svetovno prvenstvo in takrat sem se odločila, da poiščem profesionalno ekipo. Poskusila sem v Avstriji, kasneje še v Ljubljani, vendar se v tem nisem našla, preveč je grebatorstva. Nisem želela dati svoje glave za sloves profesionalne kolesarke. Ženske ne moremo niti živeti od kolesarstva, razen morda 50 kolesark na svetu, ki sklenejo pogodbo za mesečno plačo. Pri moških je povsem drugače. Sponzorji še niso ugotovili, da smo ženske v kolesarjenju lahko zelo zanimive. Tudi mediji se ne zanimajo za nas. 

Če si povsem zadovoljen s sabo, tega najbrž ne potrebuješ. Z izzivi se potrjujem in zagotovo v ozadju obstaja vzrok. Poleg tega ves čas potrebujem kaj novega; ko to dosežem, hitro popusti zadovoljstvo z osvojeno lovoriko in že iščem naprej. 

Kot druga ženska na svetu ste v juniju opravili podvig everesting. Na voljo ste imeli 24 ur, da prevozite 8848 metrov višinske razlike, vi ste jih zmogli v »le« dobrih 11 urah. Presenečena sem bila, da ste imeli ob takšnem uspehu le en intervju in niti ene novičke v drugih medijih.

Moram priznati, da so za mojo odločitev, da se podam na everesting, vedeli le moj partner in nekaj prijateljev. Niti staršem nisem povedala, kaj šele medijem. Breme, da mi morda ne bi uspelo, je bilo preveliko zame.

Verjamem. Kaj je lepega in prinaša užitek, ko voziš 8000 metrov navzgor v klanec, »grizeš kolena« in te vse boli in ure in ure loviš sapo? To je seveda samo moja predstava.

Ko si v formi, kolesarjenje v klanec sploh ni naporno, vse gladko teče in občutek je preprosto dober. Nisi niti zadihan niti utrujen. Tudi po kolesarjenju se počutiš odlično. Mislim, da je to povezano tudi s hormoni sreče, ki se sproščajo. Ja, lahko postaneš kar malo odvisen. Če imaš slab dan, pa zna biti zahteven klanec res mučen. 

Koliko je vaše telo še občutljivo za spremembe, ki jih ženske doživljamo v svojih mesečnih ritmih? Ali ste že kot stroj?

Ne, ne, sem zelo občutljiva. Celo čez dan se mi spreminja razpoloženje, niham v energiji in počutju. So dnevi, ko se mi ne da na kolo. Včasih se spodbudim, da vseeno grem in po pol ure se sprostim in mi postane dobro. Telesna aktivnost je res psihična razbremenitev. Si pa dva dni na teden – ki sta recimo slabša – dopustim, da ne grem na kolo. 


Nekaj ekstremnih športnic mi je že priznalo, da jih žene tudi primanjkljaj v vrednotenju sebe. Bi si želeli, da bi bili bolj strogi do sebe ali manj?

Do sebe sem zelo stroga, želim si biti manj. Zato si dovolim dva dneva odmora na teden, prav zavestno, da se ne silim k popolnosti, h kateri sem nagnjena. O primanjkljaju bi se pa strinjala. Če si povsem zadovoljen s sabo, tega najbrž ne potrebuješ. Z izzivi se potrjujem in zagotovo v ozadju obstaja vzrok. Poleg tega ves čas potrebujem kaj novega; ko to dosežem, hitro popusti zadovoljstvo z osvojeno lovoriko in že iščem naprej.

Kako ste se odločili, na katerem klancu boste nabrali 8848 metrov višinske razlike?

Pravzaprav ga je izbral moj partner, on je vse naštudiral. Med karanteno, ko sem bila omejena na občino, sem prevozila vse klančke, ki obstajajo v občini Kranj, in ta pod Storžičem je bil res pravi za podvig. Gledala sva, da je strm okrog deset odstotkov, da noge ne bolijo preveč, a je vseeno dovolj naklona, da hitro nabiraš »višince«. Tudi spust mora biti hiter, kar pogojuje ravna cesta, za piko na i pa je bil start malo bolj položen. 

Koliko kriz ste doživeli v 11 urah kolesarjenja v klanec, ki ste ga zvozili 92-krat? Brala sem izjave nekaterih, ki so podvig opravili, da je bil to eden najhujših dni v življenju.

Nobene! Čakalo sem jo, čakala sem zid, na katerega bom naletela in me bo ustavil. Vse to je mogoče in poznam, a nič od tega me tisti dan ni doletelo. Vem za kolesarje, ki jih na koncu polivajo z vodo in obujajo k življenju, če se tako izrazim. Meni je bilo dobro. Pripravila sem si primerno hrano, doma sem si spekla riževe ploščice, slane sendvičke s piščančjimi prsmi, izotonične napitke in postopoma vse pojedla, popila in moje telo je vzdržalo. Pomagali so mi tudi prijatelji, da mi ni bilo dolgčas, malo so se z mano peljali, pogovarjali smo se, seveda pa mi je bil moj partner Miha (Kramar, tudi navdušen amaterski kolesar) v največjo spodbudo. 

Najbrž lahko rečem, da sem v zdravem življenjskem slogu toliko pretiravala, da ni bilo več prav zdravo. Včasih se spodbujam, da lahko spijem ali pojem tudi kaj takega, kar ne ustreza merilom zdravega. Ne moreš živeti samo po omejitvah, ker potem ni užitkov. 

Kolikokrat ste v 11 urah urah stopili s kolesa?

Zadala sem si, da si bom dvakrat vzela premor, za stranišče, a mi ni uspelo, šla sem trikrat. Vmes sem se v dobri minuti še preoblekla. Startala sem, ko se je zdanilo. Zamislila sem si, da bom prekolesarila višino v 12 urah, če mi bo šlo dobro, no, pa se je izšlo še prej.

Je to največji izziv, ki ste ga do zdaj izpeljali?

Ja, mislim, da je. Zdaj si želim narediti še 300 kilometrov, ampak grem vmes lahko na pico. Moj nemški trener, ki me spremlja na daljavo – tudi moj everesting –, pravi, da sem trenutno v odlični formi, in ne delam po nobenem posebnem načrtu. Pomembni sta motivacija in spodbuda.

Rekli ste, da že od konca osnovne šole veliko daste na zdrav življenjski slog, vaše kolesarjenje sodi k zdravju ali ne več?

Kolikor jaz treniram, je že na meji. Najbrž lahko rečem, da sem v zdravem življenjskem slogu toliko pretiravala, da ni bilo več prav zdravo. Včasih se spodbujam, da lahko spijem ali pojem tudi kaj takega, kar ne ustreza merilom zdravega. Ne moreš živeti samo po omejitvah, ker potem ni užitkov. Alkohol pa res redko spijem, v zmerni količini, ker ga moje telo tako ali tako ne prenese.

Čigava pohvala vam pomeni največ?

Mihova in trenerjeva. Tudi pohvala družine mi veliko pomeni, vendar se oni na podvige ne spoznajo toliko, da bi jih lahko ovrednotili. Poleg tega bolj cenijo intelektualne dosežke, moje delo v službi. Mami mi je že večkrat rekla, naj neham kolesariti, ker je prenevarno, ampak se je sčasoma, ko sem ji prikrila nekaj ran in prask, sprijaznila. (smeh) 


Mislite nadaljevati kariero kot profesorica na fakulteti?

To bi si želela. Trenutno sem bolj raziskovalka in v tem zelo uživam, želim pa si tudi poučevati. Delam na inštitutu za mikrobiologijo in parazitologijo veterinarske fakultete, enota za virologijo. Proučujem čebelje viruse in odkrivam metode za diagnosticiranje. Zanimivo, da je bil moj pradedek čebelar in babica mi je večkrat rekla, kako bi bil ponosen name, če bi vedel, kaj delam. Prej nisem imela pojma o čebelah, zdaj pa so se mi res priljubile, zelo zanimivi organizmi so in še kako pomembni. V inkubatorju gojim čebelje ličinke in delam poskuse, kako virusi vplivajo nanje, proučujemo genetski material virusov, koliko so si podobni po svetu, pred kratkim smo naredili primerjavo med čebelami in čmrlji po Evropi.

So si virusi po svetu podobni?

Načeloma so si in med čebelami in čmrlji se tudi prenašajo isti sevi. V nekaterih okoliščinah lahko povzročijo smrt čebel, celotne družine, v drugih pa ne povzročijo ničesar in so klinično zdrave. To področje še ni povsem raziskano. Virusi znajo biti zelo skrivnostni.