Ko je stopila na prag, se je obotavljala. Kaj jo čaka? Ji bo mati odpustila?

Hladen piš vetra je zarezal v ustnice in obraz, ko je stopala po zasneženi poti proti domači hiši. V zraku je zaznala tako znan vonj, vonj po kurjenju drv. Spomini so jo ponesli v njeno mladost, ko je bila še brezskrbno dekle, ki se je veselilo življenja. Nekaj ​​trenutkov je postala, zaprla oči in vdihnila globoko. Toplina spominov ji je preplavila srce, a obenem jo je stisnilo pri prsih; časi so se spremenili, brezskrbno otroštvo je ostalo nekje daleč za njo.

S težkimi koraki je nadaljevala proti hiši, katere okna so že oddajala toplo, rumenkasto svetlobo. Odeta v topel volnen plašč je s hitrimi koraki stopicala v snegu, ki je škripal pod njenimi nogami. Veter pa je nosil drobne kristale in topili so se ji na obrazu.

Ko je stopila na prag, se je za trenutek obotavljala. Kaj jo čaka za vrati? Jo bo mati sprejela? Ji bo odpustila, da jih je tako naglo in v jezi zapustila? Srce ji je razbijalo v prsnem košu, za trenutek je zadržala dih.

Položila je dlan na kljuko, globoko vdihnila in stopila v hišo. Toplota jo je objela kot mehka odeja, v nosnici je zarezal vonj po sveže pečenem kruhu in dimu iz kamina. V kotu sobe je sedela njena mati, še vedno iskrivih oči, rahlo sključena, s toplim nasmehom, ki je vedno pomenil ljubeč dom ...