Preden ste odkrili dar za masažo, ste kar sedem let delali v banki. Imeli ste redno službo za nedoločen čas, kar se danes marsikomu zdijo sanje. Kako to, da ste dali odpoved in se odločili svoje življenje spremeniti za 180 stopinj?

O masaži sem sanjala že kmalu po končani ekonomski šoli, a se takrat še nisem zavedala, kako pomembna bo zame. Sprejela sem službo v banki in tam vztrajala dolgih sedem let. Bila sem nesrečna bančnica in edina oseba, ki sem jo takrat poznala, da je oboževala službo, je bila moja prijateljica, vzgojiteljica v vrtcu. Ob nedeljah, ko je mene že zvijalo v želodcu ob misli na nov delovni teden, mi je ona z navdušenjem v očeh razlagala, da komaj čaka ponedeljek, ko bo spet videla otroke in bodo skupaj kaj novega ustvarjali. Nisem mogla verjeti, da dejansko obstajajo ljudje, ki ljubijo to, kar delajo. Zakaj jaz potem trpim in ne izkoristim svojih darov, svojih potencialov, sem se vprašala. Po premisleku, da sta me vedno navduševala nega kože in skrb za dobro počutje, je bilo jasno, da si želim postati kozmetičarka. Vesolje vselej vse zloži tako, kot je prav, in ravno tedaj smo v banki dobili novega šefa, ki je bil mlad in ambiciozen človek, usmerjen v dobre rezultate in produktivnost. Poklical me je na sestanek in vprašal, kako to, da že sedem let delam na blagajni, ko pa je jasno, da sem sposobna za višje delovno mesto. Moj razum je sicer iskal logičen odgovor, a sem kot iz topa izstrelila: »Zato ker nočem biti bančnica, ampak kozmetičarka!« Proti vsem mojim pričakovanjem se je nasmehnil in odločno vprašal: »In kaj te zadržuje tukaj?« In še preden sem lahko začela naštevati izgovore, je rekel, da komaj čaka, da se pride zmasirat k meni. To je bil potisk čez rob. Poletela sem.

Velikokrat se mi zgodi, da prav s prvo masažo dosežem preboj, poleg obraza masiram namreč tudi vrat, dekolte, ramenski obroč in zgornji del hrbta, pri dotiku srčne čakre pa se pri ljudeh odpre marsikaj. Na plan privrejo vsa mogoča čustva, izpovedo mi svoje zgodbe, ki so globoke in ganljive, nekateri jočejo. 

Vsi so vam govorili, da zapuščate varno službo, a vi se niste strinjali.

Res je, takrat nisem imela ravno veliko ljudi okrog sebe, ki bi skakali od navdušenja nad mojo odločitvijo. Državna služba ljudem pomeni varnost in stabilnost, čeprav se je čez nekaj let izkazalo, da je ravno banka, v kateri sem bila zaposlena, kmalu odpustila največ delavcev, tudi takšnih, ki so bili pri njih že več kot deset let in zaposleni za nedoločen čas. Jaz sem tedaj že nekaj let pridno masirala in ljudem pomagala do boljšega počutja ter videza, in to samo zato, ker sem si drznila izbrati svojo pot in je pogum prevladal nad strahom pred nepoznanim.

Po izobraževanju za kozmetično tehnico ste izkušnje pridobivali v veliko salonih, preizkusili številne nege in tehnike. Zakaj vas je najbolj prepričala masaža obraza?

Takoj po končani šoli sem šla v akcijo iskanja salona, kjer bi se lahko največ naučila. V enem tednu sem našla salon z veliko ekipo in različnimi negami, kar sem si želela, in zaprosila za razgovor. Lastnica salona in šefinja mi je že takoj povedala, da ji izkušnje ne pomenijo veliko in da išče osebo, ki ima pravi občutek za delo. Takoj je hotela preizkusiti, ali sem iz pravega testa, in mi dala nalogo, naj ji zmasiram obraz. Ob tem so se mi kar zasvetile oči, saj je bilo to nekaj, kar sem najraje počela. Po desetih minutah masaže sem imela službo in njeno potrdilo, da imam odličen občutek v rokah. Bila sem vesela do nebes in nazaj. Vedela sem – to je moja pot! Sploh ker je lastnica veljala za zelo strogo in brezkompromisno. V novi službi sem se nato hitro naučila vseh storitev, a nega in masaža obraza sta mi bili še vedno najbolj pri srcu. V želji, da pridobim še znanja, sem dala odpoved in poiskala nov salon, kjer so imeli veliko naprav za nego obraza in telesa. Spoznala sem lasersko odstranjevanje dlačic, elektrostimulacijo mišic, vakuumsko masažo telesa, odkrila dermatološko kozmetiko, ki sem jo promovirala po slovenskih lekarnah. Skratka, preizkusila sem veliko tehnik in se prav zato kmalu počutila kot multipraktik. Moj fokus je bil razpršen na vse strani, a iskala sem eno, zato sem se vrnila k masaži. V prostem času sem mir in tišino poiskala v naravi, začela vsak dan meditirati v gozdu in ob vodi in to se je pričelo kazati v mojem delu. Stranke so se na masažni mizi začele drugače odzivati na moj dotik, bolj so se sprostile, moje dlani pa so ob masiranju še bolj žarele. Marsikatera je med masažo potonila v globok spanec, od mene pa so odhajale kot v transu. Ko sem opazila to spremembo, se nisem več spraševala, kaj se dogaja in kaj počnem, samo še bolj sem začela uživati v delu.

Pred nekaj leti sem doživela izredno bolečo izkušnjo, ko sem zaradi bolečine v vratu in desni roki obiskala profesionalnega terapevtskega maserja. Še večje kot mišice je imel ego. Ko sem mu rekla, da je pregrob in da me njegovi prijemi bolijo, je suvereno odgovoril, da tako mora biti in da bo naslednji dan že bolje. Čeprav mu nisem povsem verjela, sem pustila, da nadaljuje masažo, in glej ga, zlomka, sredi noči sem pristala na urgenci. 

Torej se ne ravnate po kakšni posebni metodi?

Nimam metode, vzorca ali tehnike, po kateri masiram. To počnem intuitivno. Preprosto sprostim se, globoko vdihnem, se povežem z univerzalno energijo, vedno z namero, da stranki dam tisto, kar njeno telo potrebuje, zaprem oči in začnem masirati. Ljudje se potopijo v fazo globoke sprostitve, vendar se kljub temu vsakemu od njih nekaj »dogaja«.

Kaj pa se dogaja?

Analitični um masiranega se izklopi in tedaj privrejo na površje vse stvari, ki jih bolj ali manj uspešno tlačimo. Velikokrat se mi zgodi, da prav s prvo masažo dosežem preboj, poleg obraza masiram namreč tudi vrat, dekolte, ramenski obroč in zgornji del hrbta, pri dotiku srčne čakre pa se pri ljudeh odpre marsikaj. Na plan privrejo vsa mogoča čustva, izpovedo mi svoje zgodbe, ki so globoke in ganljive, nekateri jočejo. To včasih koga vznemiri in se za svoje odzive opravičujejo, a jih pomirim, da ni to nič nenavadnega. Namen masaže je namreč sprostitev in osvoboditev zablokirane energije.

Kako pa vi predelujete te izpovedi? Terapevti morajo običajno najti način, da jih izpovedi pacientov ne zadušijo.

Jaz izpovedi ljudi, ki jih masiram, ne predelujem, ker niso moje. Predam jih kozmosu, da jih transformira. Po masaži pa očistim prostor s kadilom palo santo (sveti les), si umijem roke s hladno vodo in se podam v naravo. Ta je moja edina resnična sprostitev. Gozd, morje, jezera in reke, ki jih zadnja štiri leta raziskujem tudi s psičko Betko.

Imajo izpovedi ljudi, ki jih srečujete, kakšno rdečo nit? Bi lahko rekli, da imajo podobne težave in stiske?

Večina mojih strank so ženske in najbolj jih prizadenejo ločitve in prevare partnerjev. Slišim tako neverjetne zgodbe, da jih ne najdeš niti v knjigah niti v filmih. Mogoče zato že zadnjih šest let ne gledam televizije. Ne morete si zamisliti, kaj vse ljudje počnejo v imenu ljubezni. V kaj vse privolijo in kaj vse dopuščajo, samo da ne bi bili osamljeni. Jaz se v njihove zgodbe ne vpletam, jim ne svetujem, delujem samo kot poslušalka in transformatorka. So me pa vse te pripovedi naučile veliko o ljubezni in kaj to ni ter kakšne iluzije imajo ljudje o njej. Mogoče kdaj napišem knjigo. (smeh)

Če svojemu telesu pred ogledalom vsak dan govoriš, da je staro, zgubano, debelo in grozno, tako slej kot prej tudi postane. Starost je številka, ker če bi bila definicija, potem bi morali biti pri enakih letih vsi videti enako. Pa nismo, kajne? 

Povejte mi, kakšne izkušnje imate vi z masažami. Kdo masira vas?

Edina oseba, ki ima trenutno občutek za moje telo, je moja bivša sošolka, h kateri hodim na masaže. Sem zelo senzibilna oseba, zato je zame velik izziv najti maserja, ki mi ustreza na energetski ravni. Veliko je takih, ki so tehnično izredno podkovani, vendar brez pravega občutka in pristopa. Pred nekaj leti sem doživela izredno bolečo izkušnjo, ko sem zaradi bolečine v vratu in desni roki obiskala profesionalnega terapevtskega maserja. Še večje kot mišice je imel ego. Ko sem mu rekla, da je pregrob in da me njegovi prijemi bolijo, je suvereno odgovoril, da tako mora biti in da bo naslednji dan že bolje. Čeprav mu nisem povsem verjela, sem pustila, da nadaljuje masažo, in glej ga, zlomka, sredi noči sem pristala na urgenci. Moja desna roka je odpovedala, zdravnik mi je napovedal, da ne bom več opravljala svojega poklica, in me za osem mesecev poslal na bolniško. Treba je bilo precej dela na mentalni in fizični ravni, da sem se sestavila, iz slabe izkušnje pa potegnila lekcijo: nikoli ne delaj proti svojemu telesu. 

Kaya se najraje sprošča v naravi s hojo in meditacijo. Foto: Metka Komatar

Omenili ste, da mir najdete v naravi. Ali tam nabirate tudi energijo, ki jo nato podarjate ljudem med masažo?  

Moja edina resnična sprostitev je narava. Gozd, morje, jezera, reke. Sem njena odvisnica. (smeh) Doma sem v Kamniku, kjer je vse okrog mene hribovito in zeleno. Vsak dan grem na Stari grad, pod katerim trenutno živim, poleti tudi dvakrat na dan, pred službo in zvečer. Družbo mi zadnja štiri leta dela moja psička Betka, ki je prava energijska bomba. Mislim, da nekaj energije izvlečem tudi iz nje. (smeh) Obožujem svež zrak, zeleno barvo gozda, sonce in vodo. Občutek, ko se res prepotiš, nadihaš gozdnega zraka, na vrhu malo pomeditiraš, se spotoma naješ še malin in robid, je neprecenljiv. Tuš takoj za tem pa samo še dodana vrednost. Med vikendi, ko je časa več, švignem tudi do Bohinja, ki ga naravnost obožujem, ali do morja. Imam srečo, da me do obeh krajev loči le dobra ura vožnje.

Ko sem v službi s stranko, se posvetim njej in tretmaju, na katerega pride. Tedaj ne razmišljam, kaj moram kupiti v trgovini, kaj bom doma kuhala in tako naprej. Živim v trenutku in počnem samo tisto, kar počnem. 

Pri 43 letih ste vedeti kot 20-letnica, zato moram vprašati: Kako ohranjate mladosten videz? Je kriva kozmetika, način življenja? 

O, hvala lepa. Mislim,da je največji doprinos mojemu videzu zagotovo to, da vsak prosti trenutek, ki si ga seveda brezpogojno vzamem, preživim v gibanju v naravi. To pomeni vsak dan uro ali dve intenzivnega gibanja, tako da se ogromno potim. Telo oziroma celice potrebujejo kisik! Druga stvar je hrana. Ne, ne grem se nobenih modernih diet, samo ne jem mesa. Sem bolj ljubiteljica zelenjave, sadnih smutijev in riža. Imam pa tudi razvado, od katere se ne ločim, to je čokolada. Sicer temna, ker mlečnih ne maram, a je iskreno na mojem jedilniku skoraj vsak dan. (smeh). Kar se tiče kozmetike, delam z naravno organsko kozmetiko, ki jo tudi sama uporabljam. K ohranjanju lepega in mladostnega videza kože nedvomno pripomore vsakomesečna nega v salonu in ustrezna vsakodnevna kozmetika doma. Tretja stvar, ki se mi zdi pomembna, pa je, da se ne obremenjujem s stvarmi in dogodki, na katere dejansko nimam vpliva in jih ne morem spremeniti. To je breme, ki povzroča stres in stres povzroča zaskrbljen ter gubast obraz. Zelo pa tudi verjamem, da naša prepričanja o nas samih zelo vplivajo na to, kako smo videti navzven. Če svojemu telesu pred ogledalom vsak dan govoriš, da je staro, zgubano, debelo in grozno, tako slej kot prej tudi postane. Saj smo ljudje zgrajeni iz več kot polovice vode in vsi že vemo, da voda zazna informacijo ter se nanjo ustrezno odzove. In kdo ji da informacije? Če ne mi sami, pa denimo Instagram. (smeh) Starost je številka, ker če bi bila definicija, potem bi morali biti pri enakih letih vsi videti enako. Pa nismo, kajne?

Foto: osebni arhiv

Imate kakšen nasvet, kako se lahko v sodobnem svetu, kjer vsi drvimo, ljudje sprostijo? Kaj je po vaše najbolj učinkovit recept proti stresu? 

Meni pomagata dve stvari. Prva je osredotočanje na tukaj in zdaj. Ko grem na sprehod s svojo psičko, sva samo ona in jaz. Takrat se ne pogovarjam po telefonu, ne vzamem ga niti s seboj. Samo hodim, tečem in se ukvarjam z Betko. Ko sem v službi s stranko, se posvetim njej in tretmaju, na katerega pride. Tedaj ne razmišljam, kaj moram kupiti v trgovini, kaj bom doma kuhala in tako naprej. Živim v trenutku in počnem samo tisto, kar počnem. To meni predstavlja najmanj stresa. Menim, da nismo narejeni za to, da delamo sto stvari hkrati, ker če bi bili, nas to ne bi obremenjevalo. Druga stvar, ki se je držim, pa je pripisovanje pomembnosti. Vedno, kadar dajem neki stvari, dogodku ali človeku preveliko pomembnost, sem pod stresom. Zakaj? Zato, ker v sebi čutim nemir, strah in skrbi. Ko sem se enkrat otresla teh občutkov, jim prenehala pripisovati pomembnost, sem ugotovila, da je res veliko lažje živeti.