K8-Pinky: Kupila rožnato vespo, začela potovati sama in danes ji sledi ves svet

Pred tremi leti se je prvič usedla na vespo, zdaj pa ima za seboj že dobrih 19.000 kilometrov evropskih cest. S svojo rožnato vespo GTS 125 CC, ki jo je ljubkovalno poimenovala Pinky, je pred kratkim na spletu pritegnila veliko pozornosti z vožnjo iz Rotterdama v Rim na praznovanje 80-letnice te italijanske ikone. Ker jo je pot nazaj domov vodila skozi Ljubljano, smo se dogovorili za srečanje.

Širše občinstvo vas je opazilo, ko ste se z rožnato vespo odpravili iz Rotterdama v Rim na praznovanje 80. rojst­nega dne tega kultnega skuterja. Ste pričakovali, da bo ta pot tako močno povečala zanimanje za vaše objave na družbenih omrežjih?

Ko sem krenila iz Rotterdama proti Rimu, je število mojih sledilcev res precej naraslo. Prej sem že objavljala vsebine o vespi in bila povezana z lokalno skupnostjo, vendar občinstvo še zdaleč ni bilo tako veliko, kot je zdaj.

Ko sem prispela v Rim na Vespa World Days in praznovanje 80-letnice te legendarne znamke, so me zaradi rožnate ves­pe seveda mnogi prepoznali. Ljudje so prihajali k meni, želeli so se pogovarjati in fotografirati z menoj. Bilo je zelo lepo, hkrati pa precej naporno. V Rimu je bilo takrat okoli 38 stopinj Celzija, bila sem vsa prepotena in nenadoma so se vsi želeli fotografirati z menoj. Toda pisana skupnost, ki se je oblikovala okoli vespe, je nekaj posebnega. Zdi se mi kot velika mednarodna družina.

"Vespa je moj pogled na potovanja zagotovo spremenila. Tudi prej sem zelo rada potovala, najpogosteje z letalom. Toda potovanje z vespo je nekaj povsem drugega. Z vespo nastane veliko več spominov, srečaš veliko več ljudi in vse skupaj doživiš drugače. Mislim, da gre predvsem za občutek. Za pustolovščino in počasno potovanje." Foto: Osebni arhiv

Kaj vas je sploh pripeljalo do tega, da ste se začeli podajati na daljša potovanja z vespo? Je v ozadju kakšen poseben navdih?

Vse se je pravzaprav začelo pred tremi leti, ko sem odpotovala v Toskano in tam prvič najela vespo. Pred tem nisem imela nobenih izkušenj z vožnjo dvokolesnikov, razen s kolesom. Ko sem se prvič zapeljala z vespo, sem se vanjo zaljubila in si takoj zaželela, da bi imela svojo.

Velika želja je bila imeti rožnato vespo, zato je trajalo kar dolgo, da sem jo našla, saj rožnatih ne izdelujejo serijsko in bi jo bilo treba prebarvati. Potem pa sem na spletni tržnici našla rabljeno 125-kubično vespo GTS, ki je imela prevoženih samo 1800 kilometrov, tako da je bila skoraj nova.

Moje prvo potovanje je bilo pravzaprav po Češki. Takrat sem bila nekaj mesecev doma in nisem delala, zato sem si rekla: »Zakaj pa ne bi s svojo vespo raziskala domače države?« Od takrat mi je ta način potovanja zelo všeč. Vespa omogoča počasno potovanje, občutek pustolovščine in predvsem veliko svobode.

Vaša zadnja velika pot vas je vodila iz Rotterdama prek Balkana, med drugim skozi Črno goro, Bosno in Hercegovino, Hrvaško in Slovenijo. Kje se je začela in kam vas bo pripeljala?

Celotna pot se je začela v Rotterdamu, vendar sem jo razdelila na dva dela. Najprej sem se odpravila v Rim na praznovanje 80. obletnice nastanka vespe. Nato sem naredila premor in se z letalom vrnila v Rotterdam, kjer so me čakale delovne obveznosti, Pinky pa je ta čas čakala v varovani garaži v Rimu. Nato sem se z letalom vrnila v Rim in se odpravila proti Balkanu. Moja pot me je doslej vodila skozi Črno goro, Bosno in Hercegovino, Hrvaško in Slovenijo.

Ali vam je kateri kraj s trenutne pustolovščine ostal v posebnem spominu?

Zelo težko bi izbrala samo en kraj, ki me je najbolj navdušil, saj je bila celotna pot čudovita. Pravzaprav je najtežje predelati vse te lepe kraje, ki jih obiskujem. En dan si mislim: »To je najlepši kraj, kar sem jih videla.« Na­slednji dan pa si popolnoma isto rečem nekje drugje.

Ponavadi me najbolj navduši narava. V Švici so me očarali turkizna jezera in gore, podobno je bilo v Črni gori. Seveda so čudovite tudi plaže. Morje v Črni gori je bilo izjem­no čisto, zelo lepo je bilo na Hrvaškem, denimo v Makarski. Navdušila me je tudi Slovenija, posebno dolina Soče zaradi kristalno čiste in osvežujoče reke. Tako da je odgovor preprost: preveč krajev je bilo čudovitih, da bi lahko izbrala samo enega.

"Velika želja je bila imeti rožnato vespo, zato je trajalo kar dolgo, da sem jo našla, saj rožnatih ne izdelujejo serijsko in bi jo bilo treba prebarvati. Potem pa sem na spletni tržnici našla rabljeno 125-kubično vespo GTS, ki je imela prevoženih samo 1800 kilometrov, tako da je bila skoraj nova." Foto: Osebni arhiv

V dveh letih ste z vespo prevozili pri­bližno 19.000 kilometrov. Je kateri od teh kilometrov spremenil vaš pogled na potovanja?

Vespa je moj pogled na potovanja zagotovo spremenila. Že prej sem zelo rada potovala, najpogosteje z letalom. Toda potovanje z vespo je nekaj povsem drugega. Občutek ni enak. Z vespo nastane veliko več spominov, srečaš veliko več ljudi in vse skupaj doživiš drugače. Mislim, da gre predvsem za občutek. Za pustolovščino in počasno potovanje.

Dolga potovanja prinašajo tudi težave. Kaj je bil vaš največji izziv na cesti?

Zame je največji izziv vreme. To je nekaj, na kar ne moreš vplivati. Seveda se lahko pojavijo težave z vespo, prometom in podobnim, vendar je vreme nekaj, česar preprosto ne moreš spremeniti. Na začetku poti iz Rotterdama me je spremljalo veliko dežja in zelo hladno vreme. Bilo je junija, temperature so bile okoli 12 stopinj Celzija in ves čas me je zeblo. Zdaj pa imam ravno nasproten problem. Temperature so okoli 38 stopinj in na vespi se dobesedno kuham. Tako da je bilo vreme zame največji izziv.

PREBERITE ŠE -> Boho se vrača: Modni slog, ki smo ga oboževale pred desetletjem, bo hit jeseni 2026 (FOTO)

Zakaj ste izbrali prav 125-kubično izvedbo? Ste si na poti kdaj zaželeli močnejši motor?

Za 125-kubično vespo GTS sem se odločila, ker je to po svoje naravni naslednji korak po 50-kubičnem skuterju. S 50-kubičnim se lahko voziš predvsem po mestu, s 125-kubičnim pa lahko že precej bolj svobodno raziskuješ okolico.

Na Češkem lahko 125-kubični skuter voziš z vozniškim dovoljenjem B, zato sem takrat mislila, da bo to dovolj. Nisem še vedela, da se bom preselila na Nizozemsko, kjer so pravila drugačna. Zato sem morala opraviti tudi izpit za motocikel in sem pridobila kategorijo A brez omejitev.

Ali bi si želela večji motor? Da. Razmišljam o 310-kubični vespi. Ne toliko zaradi njene večje končne hitrosti, ampak zaradi varnosti. Včasih moraš prehiteti avtomobil ali se hitro vključiti v promet in takrat dodatna moč pride zelo prav. Tudi vzmetenje je pri novih vespah boljše. Moja je letnik 2012 in vzmetenje je v tem času nekoliko napredovalo.

K8-Pinky. Foto: Osebni arhiv

Kako se lotite priprav na tako dolgo potovanje? Koliko načrtujete vnaprej in koliko pustite naključju?

Nekaj načrtovanja je potrebnega. Pred potovanjem si vzamem nekaj tednov, da naredim osnovni načrt. Najprej določim okvirno pot, države in mesta, skozi katera želim iti, ter kraje, kjer bi se rada ustavila. Nato naredim nekaj raziskave o krajih in aktivnostih, ki bi jih rada videla in doživela. Ne načrtujem pa podrobno vsakega dneva. Imam raje okviren načrt, saj se stvari na poti pogosto spremenijo. Vespa se lahko pokvari, nekje ti je tako všeč, da želiš ostati dlje, ali pa spoznaš ljudi, s katerimi želiš preživeti več časa. Zato je pomembno, da sem prilagodljiva.

Vedno imam osnovni načrt in dovolj časovne rezerve, da ga lahko spreminjam. Slabost takšne prilagodljivosti pa so stroš­ki. V visoki sezoni je lahko iskanje hotela v zadnjem trenutku precej drago.

Potovanje po Evropi z vespo zagotovo ni poceni. Kako financirate svoje pustolovščine?

Imam redno zaposlitev v podjetju, ki se ukvarja s kontejnerskim pomorskim prometom. Večino stroškov, približno 80 do 90 odstotkov, financiram sama iz svojih prihrankov. Občasno se pojavijo tudi manjše ugodnosti. Kdo me prek družbenih omrežij povabi, da pri njem prespim brezplačno ali po nižji ceni, člani klubov ljubiteljev vesp pa me pogosto povabijo na kavo ali kosilo. Toda to nanese morda deset odstotkov vseh stroškov. Drugo plačam sama.

Kaj torej počnete, ko niste na poti? Je vaše vsakdanje življenje precej drugačno od podobe pustolovke, ki jo vidimo na družbenih omrežjih?

Pravzaprav je moje življenje precej običajno. Na profilu, ki je namenjen vespi, objavljam vsebine, povezane z njo. Sicer pa se veliko ukvarjam s športom, tečem, plešem in se družim s prijatelji. Seveda hodim tudi v službo. Kadar lahko, poskušam čim več časa preživeti na vespi. Pozimi pa rada pobegnem nekam, kjer je topleje, tudi če to pomeni potovanje z letalom.

Kateřina Baslová oziroma K8-Pinky je mlada popotnica na rožnati vespi, s katero smo srečali v našem glavnem mestu. Foto: Blaž Kondža

Na družbenih omrežjih ste zgradili precej veliko skupnost. Kakšne odzive dobivate in vam je kdo povedal, da ste ga navdihnili za podobno potovanje?

Odzivi so na splošno zelo pozitivni, česar sem zelo vesela. V zadnjem času mi vse več ljudi piše, da sem jih navdihnila za potovanje, da so začeli več potovati ali da sem bila celo zadnja spodbuda, zaradi katere so si kupili vespo.

To me zelo veseli. Ustvarjanje vsebin namreč zahteva veliko časa. Najprej se moraš med potovanjem ustavljati, snemati videoposnetke in fotografirati, nato pa vse skupaj še urediti. Ko potuješ sam, je to še težje.

Zato so takšni odzivi zelo pomembni. Zaradi njih je ves trud veliko bolj nagrajujoč. In zdi se mi, da skupnost res raste. Tudi klubi ljubiteljev vesp po Evropi so zelo prijazni in odprti. Resnično imaš občutek, da si del družine. V Ljubljani se ne bi ustavila, če me ne bi sem povabili člani Vespa kluba Ljubljana. Zaradi njihove izjemne prijaznosti je bil moj postanek v vašem glavnem mestu zares nepozaben.

PREBERITE ŠE -> Danaja Lorenčič: Zato potrebujemo ženske, kot so bile Slavenka, Vedrana, Milena in Dolly

Na potovanja se podajate sami. Bi si kdaj želeli sopotnika?

Samostojno potovanje ima prednosti in slabosti. Največja prednost je zagotovo svoboda. Lahko grem, kamor želim in kadar želim. Slabost pa je, da je vse dražje, saj ne moreš deliti stroškov nastanitve. In včasih si zelo utrujen in si želiš, da bi ti nekdo preprosto prinesel steklenico vode.

Po drugi strani pa nisem prepričana, ali bi si na tako dolgem potovanju sploh želela družbo. Sopotnik bi moral imeti zelo podoben način razmišljanja. Tudi sam bi moral biti pripravljen načrtovati in organizirati stvari.

V preteklosti sem že potovala z nekom in pogosto sta vse načrtovanje in organizacija potovanja pristala na meni. Zato je na koncu čisto vseeno, če se tudi na pot odpravim sama. Če pa bi našla nekoga, ki bi imel enak način razmišljanja, bi poskusila.

Koliko časa ste že na poti?

Pot od Rotterdama do Rima je trajala dva tedna in pol, tja sem prispela ravno v času prireditve Vespa World Days. Nato sem Pinky za približno tri tedne pustila v Rimu in se z letalom vrnila na Nizozemsko, kjer sem se morala vrniti v službo in si tudi malo odpočiti. Potem sem se z letalom vrnila v Rim in pustolovščino nadaljevala še tri tedne in pol.

Mislim, da je bil premor zagotovo prava odločitev. Vsakodnevna vožnja na dolge razdalje je lahko precej naporna in čez nekaj časa se ti lahko zgodi, da v potovanju ne uživaš več tako, kot si na njegovem začetku.

Približno dva tedna se mi zdi primerna dolžina potovanja, potem pa bodisi po­trebuješ premor bodisi moraš upočasniti tempo. Tokrat pa sem imela pred seboj še tri tedne in pol, zato je bilo z vidika energije malo zahtevneje. Ampak tudi to je del pustolovščine!

K8-Pinky. Foto: Osebni arhiv

Kam vas bo odnesla naslednja velika pustolovščina?

Težko je izbrati, saj bi rada šla povsod. Če mi bo prihodnje leto uspelo kupiti 310-kubično vespo, se želim vrniti na Balkan. Ne nazadnje bodo maja 2027 v Albaniji potekali Vespa World Days, zato razmišljam o večjem potovanju po Balkanu. Hkrati me zelo mika Skandinavija. Rada bi se odpravila proti Norveški, vse do Nord­kappa. Torej, načrtov je veliko.