Pravno varstvo poiščite pri članih Študentskega sveta ali dekanu
»Non scholae, sed vitae discimus! Ne učimo se za šolo, ampak za življenje,« je dejal že legendarni Lucius Annaeus Seneca (Seneka mlajši), velikan starorimske filozofije. Seveda se učimo tudi za šolo, ampak morda bi bilo za katerega izmed slovenskih univerzitetnih profesorjev, ki ex catedra tako radi razkazujejo svojo moč nad študenti, dobro, če bi si ob pedagoških dilemah, ki jih imajo s svojimi študenti, malo pogosteje priklicali v spomin modrost katerega izmed učenih mož, ki so pisali zgodovino modrih misli, in bi namesto nervoznih ali celo sovražnih reakcij na kritične misli študentov in študentk raje reagirali s podporo nadaljnjemu razvoju takega kritičnega razmišljanja. Dejstvo je in praksa to dokazuje, da so prav kritično razmišljajoči študentje (študentke) običajno intelektualno superiornejši od drugih in so kasneje v življenju običajno mnogo koristnejši za družbo od raznih »kimavcev«. Bojim pa se, da taka praksa ne bi bila ravno kompatibilna s fast food izobraževalnim konceptom, ki se je razrasel na številnih izobraževalnih ustanovah v Sloveniji in ki stremi k temu, da nadpovprečne, izstopajoče in s svojo glavo razmišljajoče posameznike raje zatolče, kot pa da bi jih nagradil zaradi originalnega razmišljanja. Kaj drugega kot abotni slovenski strah pred boljšimi in drugačnimi!
Vsa čast izjemam, ki ravnajo drugače.
Težko bi našli primernejšo in aktualnejšo snov za kritično razmišljanje, kot je neoliberalistična ekonomska šola. Čeprav nisem ekonomist, da bi na tem področju komu solil pamet, se mi zdi nekako logično, da profesor ekonomije svojemu študentu čim bolj nepristransko predstavi prednosti in slabosti neke ekonomske šole, še posebno če jo kritizira veliko intelektualcev svetovnega kalibra, med katerimi so seveda tudi ekonomisti (denimo J. Stiglitz). Zato je toliko bolj presenetljivo, da vaš profesor glede te tematike ne dopušča nekoliko več manevrskega prostora za debato. Od univerzitetnih profesorjev (čeprav ne predavajo na družboslovnih fakultetah) namreč študentje upravičeno pričakujejo nekoliko več intelektualne širine in razgledanosti in niso zadovoljni le s suhoparnimi podatki o grafih, številkah, enačbah in kazalnikih, ki upravičujejo njihove teorije (te lahko ne nazadnje preberejo tudi na spletnih straneh statističnega urada), saj je življenje še vse kaj drugega kot to. Tisti bolj talentirani in zahtevnejši želijo namreč slišati tudi odgovore na dodatna vprašanja, ki presegajo študijski program v restriktivnem pogledu, ustrezno podkovani in samozavestni profesorji pa bi morali taka vprašanja vzeti za izziv, ne pa za napad na svojo integriteto. Narobe svet!
Statut Univerze v Ljubljani med drugim jasno določa, da morajo profesorji na fakultetah spoštovati načela znanstvene poštenosti in da morajo pri delu izhajati iz načel humanizma. V svoji pritožbi zaradi ravnanja profesorja se lahko sklicujete na zgornji dve načeli, ki ju vaš profesor očitno ne spoštuje. Študentje pa lahko zaradi šikaniranja predavateljev iščete pravno varstvo predvsem pri članih Študentskega sveta, zaradi slabih ocen, ki jih dobivate na izpitu, pa se lahko pritožite tudi pri dekanu. Seveda lahko pomoč poiščete tudi pri zunanjih pravnih strokovnjakih, ki lahko sporne profesorje zaradi povzročanja škode tudi odškodninsko tožijo.
Čeprav vaš boj morda deluje malo donkihotsko (a le na prvi pogled), vam želim vse najboljše pri iskanju vaše pravice in trdno verjamem, da vam bo prej ali slej uspelo, čeprav na začetku morda ne bo kazalo tako. Ne nazadnje je tudi v interesu Univerze, da ne podpira delovanja predavateljev, ki škodijo njenemu ugledu.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: