Začelo se je z nečim, kar je bilo mogoče občutiti kot običajen prehlad. Čeprav so zaradi stika z okuženo osebo že živeli po navodilih NIJZ, so na rezultate testiranja na covid-19 še čakali. In jih dočakali: pozitivni. Špela je medtem že izgubila okus in vonj; pokazalo se je, da niti otrokom ne bo prizaneseno. Četrti dan karantene je eden od njih brez simptomov, dva v postelji z vročino, četrti le z blažjo slabostjo. 

Pred korono sem očala potreboval samo za vožnjo oziroma za razdalje nad pet metrov. Sedaj brez očal ne vidim več črk na telefonu. 

»Največja reva pa sem tako in tako jaz,« zapiše Davor. »Potim se, kašljam in izkašljujem, boli me glava, čutim 'iglice' v prstih na rokah, nogah in v ledvicah. Špika me v srcu. Občutek je podoben, kot je bil avgusta, ko so mi delali ablacijo (z ablacijo srčne mišice pogosto zdravijo motnje srčnega ritma). Ko grem na vodo, me peče. Sem brez moči. Ni fajn. Prebolel sem že marsikatero virozo, tudi kaj zahtevnejšega, a tako uničen, kot sem zdaj, še nisem bil. Medtem ko pišem te besede, sem že povsem zadihan.« 

Vse je napor

Peti dan karantene je bil za Davorja prav tako težek. Nespečnost, potenje. Zbadanje v srcu, ledvicah, prstih. Utrujenost je nedvomno največji problem. Špela še vedno kašlja, Davor ima povišano temperaturo. Vsako še tako majhno opravilo je napor. Podobno dan kasneje. Sedmega dne zjutraj: »Slišim Špelo iz spalnice, kako kašlja,« zapiše Davor. »Imam občutek, da ne več s tako intenzivnostjo kot včeraj. Spal sem skoraj vso noč, tudi tokrat dobro prepotil pižamo. Začela me je boleti rana od operacije iz leta 2018. Domnevam, da zaradi izgube mišične mase, saj sem z 98 pristal na 92,5 kg. Tudi Špeli se pozna izguba apetita, čeprav se zna prisiliti in vseeno kaj poje. Kolikor že nas tale korona je/bo uničila, nam je po drugi strani dala nekaj najlepšega: takoj ko so ljudje izvedeli, kaj se nam je zgodilo, so začele deževati ponudbe za pomoč, paketi s priboljški, knjigami, čaji in dobrimi željami. Sosedje, prijatelji, znanci in tudi ljudje, ki jih prej sploh nismo poznali, so nesebično in iskreno skočili na pomoč, tako da smo ves čas založeni z zdravili, vitamini in hrano. Hvala vam!« 


Najtežje je med četrtim in devetim dnevom

Osmi dan se Špeli kašelj umiri, Davorja pa vse bolj bolijo oči. Pravi, da čuti, kot da bi imel v jamicah preveliki kroglici. »Zvočno kuliso parjenja ruševcev na National Geographic Wildu je vznemiril dekliški smeh iz kuhinje, kjer sta dekleti prevzeli šolanje na domu za svoja brata,« zapiše. »Mali je izpustil črko in namesto junaka ljudske pesmi je po zeleni trati začel skakati ljudožerski morski pes.« Davorja še vedno vse boli. »Nimam energije in hrana se mi gabi, čeprav bi to znalo biti zato, ker že dva dni gledam dokumentarce o prehranjevanju divjih zveri.« 

Najpomembnejši nasvet, ki ga lahko ponudim, je, da si je treba stalno meriti kisik v krvi (saturacijo). To nas je naučil Mirko Bogataj, ki že več kot 30 let živi v Bergamu in je dal čez najhujšo kalvarijo v Italiji. Če kisik pade pod 90, je to znak, da je s pljuči nekaj res narobe in da jim grozi trajna okvara. Ker se ne pozna pri vedenju ali dihanju, je toliko bolj nevarno. 

Deveti dan. Še vedno vse boli. »Diham kot astmatik med tekom po makadamu sredi dneva v avgustu,« piše. »Res sem že vsega naveličan. Oči bolijo, ko jih poskušam obrniti. Kašljam na polno. Okus je šel v smeri žajfnice. Vse, kar dam v usta, je, kot da bi prišlo iz laboratorija. Špela je moja superjunakinja! Današnja tretja mandarina je bila sorte Axe.« Ko gleda nazaj, vidi, da je res, kar so mu govorili – najtežje je med četrtim in devetim dnevom. Bolje so jo odnesli otroci. Fanta sta imela vročino 37,2 samo en dan, naslednje jutro sta bila oba brez simptomov, starejša hči pa je bila omotična, tri dni jo je bolela glava. To je bilo vse. 


Gibajmo se, kolikor se da

Deseti dan je Špela zelo utrujena. Noči so grozne. Enajsti se ji že počasi vrača glas, Davor pa se počuti kot star pametni telefon, ki ga je treba polniti vsakih 20 minut. »Po nasvetih dr. Branka Brezigarja, kirurga in zmagovalca ironmana v kategoriji do 70 let – tudi on preboleva korono –, uživamo 'zdravila' in vitamine ter skrbimo za gibanje. Seveda kolikor se da. Le da je še prijetno. Če ne gre več, premikamo oči. Prste. Stiskamo pesti. Naredimo pet korakov do stola. Pa potem nazaj do postelje. Stiskamo mišice. Rad bi že napisal, da gre na bolje, vendar si enostavno ne upam, ker se lahko pri temle sranju stanje v trenutku spremeni! Verjemite mi, tole ni hec! Pazite nase!«

Močno opešan vid

Dvanajsti dan oba prstana Davorju že plešeta okoli prstov. Špela skorajda ne kašlja več, njega občasno še zlomi. Na njegove objave na facebooku se odziva vse več ljudi: »Dobivam tudi različna 'spodbudna' sporočila osebkov, ki so se sicer že rodili pametni, potem pa jim je mama kupila še pametni telefon. No, meni ne bojo več parali živcev, ne potrebujem tega.« Trinajsti dan se mu vid toliko poslabša, da brez očal ne more več brati. Prav tako se je poslabšala koordinacija prstov.

Štirinajstega dne se Davor z muko spravi za računalnik. Zmore le dvajset minut dela. »Občutek imam, da ne bo šlo zlahka,« zapiše. »Branje je napor, saj knjiga zelo hitro postane težka, ampak večji problem so oči. Pred korono sem očala potreboval samo za vožnjo oziroma za razdalje nad pet metrov. Sedaj brez očal ne vidim več črk na telefonu.« Petnajsti in šestnajsti dan je energija še vedno samo spomin. »Kašlja je manj, še vedno pa se ni izboljšala kondicija. Utrujenost je še prisotna na polno. Vsak dan sicer zmigam vse dele telesa, ampak gre počasi. Fina motorika je še vedno nedelujoča, tako da je večina tega besedila napisana z ogromno pretipkavanja. Vid mi je dejansko zelo opešal. Pretresla me je včerajšnja novica o kolegu, dolgoletnem aktivnem in sedaj rekreativnem športniku, ki ima zoprno obliko bolezni in že več kot osem dni temperaturo okrog 39 stopinj. Upam, da se izmaže brez hujših posledic! In ja, tudi on je pozitiven na korono.« 


Počasi, a vztrajno

»Počasi, ampak res izjemno počasi mi gre na bolje,« zapiše Davor sedemnajsti dan. »Kašelj se je malo umiril, ampak ko začnem govoriti, me ponavadi zvije v napad oslovskega kašlja.« Dan kasneje še vedno kašlja, vid se še ni izboljšal. »Včeraj naju je poklicala najina osebna zdravnica, da smo šli malo čez počutje. Dokler ne izginejo vsi simptomi, sva še oba v bolniški. Ko simptomov ne bo več, pa še 14 dni v izolaciji. Najpomembnejši nasvet, ki ga lahko ponudim, je,« nadaljuje Davor, »da si je treba stalno meriti kisik v krvi (saturacijo). To nas je naučil Mirko Bogataj, ki že več kot 30 let živi v Bergamu in je dal čez najhujšo kalvarijo v Italiji. Če kisik pade pod 90, je to znak, da je s pljuči nekaj res narobe in da jim grozi trajna okvara. Ker se ne pozna pri vedenju ali dihanju, je toliko bolj nevarno. Posedovanje oksimetra lahko ljudem reši vsaj hude težave v prihodnosti, če že ne kar življenja.« Pazite nase! 

Preberite še: