Drugačen obraz Pirana, ki ga večina obiskovalcev nikoli ne spozna

Zadnja štiri leta lahko okolico Pirana organizirano spoznavamo na samosvoj trajnosten način. Ne gre za turistično tržno nišo, temveč poskus krajinske arhitektke Romane Kačič zainteresiranim približati krajino, ki žal počasi izginja. Na brezplačnih vodenjih udeležencem predstavlja delo in življenje domačinov, ki ohranjajo tradicijo kmetovanja in s tem oskrbo z lokalno pridelano hrano, predvsem pa pomembno vez z naravo.

Sobotna tematsko obarvana srečanja, ki se imenujejo Ruralnost – mozaik ruralne krajine na piranskem območju (italijansko: Ruralità – mosaico del paesaggio culturale piranese), pri­pravlja Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran (CAN – Comunità Autogestita della Nazionalità Italiana) ob podpori občine Piran. Za dobro organizirano in zanimivo izvedbo ob nepogrešljivem sodelovanju lokalnih kmetovalcev skrbi Romana Kačič, ki krajino slovenske Istre predstavlja tudi na različnih mednarodnih srečanjih. V Sloveniji svoje projekte izvaja prek piranskega zavoda za krajino, kulturo in umetnost Abakkum, katerega poslanstvo je poglabljanje razumevanja naravne in kulturne dediščine obalnega pasu Sredozemlja. Odkar Romana Kačič, ki sicer prihaja iz okolice Trojan, živi v Piranu, na različne načine deluje in proučuje »vzorčni primer obalne sredozemske krajine«. Predvsem na območju piranske občine in s poudarkom na Piranskem polotoku.

Nad obalo med Piranom in Fieso najdemo tudi vrtove in manjše kmetije. Foto: Igor Fabjan

Istrska krajina in identiteta prebivalcev

Romana Kačič je študirala krajinsko arhitekturo v Ljubljani in pozneje v Benetkah. Že več kot desetletje živi v Piranu in dela predvsem na področju urejanja mestnih in drugih kulturnih krajin. Vsakega projekta se ne glede na njegovo vsebino in merilo loti zagnano in dosledno. Poudarja, da se brez sodelovanja prebivalcev in upoštevanja njihovih želja ne bi smel zgoditi noben poseg v prostor. Vedno si prizadeva, da bi med odločevalci in prebivalci stekel ustvarjalni dialog, ki zagotavlja dolgotrajne in kakovostne rešitve.

Onelio Bernetič nas je v Škudelinu vodil med vinogradom in starim nasadom breskev. Foto: Igor Fabjan

Njeni lokalni in mednarodni projekti so povezani s krajino priobalnega prostora, s poudarjanjem pomena istrske krajine za identiteto prebivalcev, z njenim načrtovanjem, ohranjanjem naravne in kulturne dediščine, razvojem ruralne kulture, večplastnim doživljanjem prostora itd. V prizadevanjih za ohranjanje kulturne krajine na svojih potepanjih s somišljeniki vedno ubira manj obljudene poti. »Tudi zato, da se nanje ne pozabi ali si jih ne bi kdo celo poskušal prisvojiti,« pravi.

Leta 2022 je v sklopu razstave Marjetice Potrč z naslovom Voda in zemlja pripravljala delavnice za obnovo kamnitih poti med piranskimi vrtovi in oljčniki, za katere je značilna suhozidna gradnja. Romana Kačič je tudi avtorica po krivici slabo poznanega obeležja Pričakovanje svetlobe na piranskem pokopališču, ki je posvečeno pokopanim z raztrosom pepela v bližnjem morju. Občasno preseneča javnost tudi z umetniškimi performansi, med katerimi spodbuja k celovitemu doživljanju prostora z vsemi čutili, kot so denimo ob solsticijih prirejeni dogodki Čarobne točke Pirana ali v sklopu Solinarskega praznika dogodek v Galeriji Herman Pečarič Občuti solni kristal. Kadar utegne, se njenim projektom in vodenjem pridruži še soprog švedskega rodu, krajinski arhitekt Mattias Lidén.

Aktivno odkrivanje obalnega zaledja

»Tematske poti, ki jih spoznavamo, povezujejo kulturno, naravno in arhitekturno dediščino z namenom ohranjanja in valorizacije tradicionalnih poti, vrtov, njiv, vinogradov, oljčnikov in drugih elementov kulturne krajine, ki so ključni za trajnostno urbano okolje,« pravi Romana Kačič. »S tovrstnimi dogodki želimo ljudem predstaviti piransko podeželje in ljudi, ki živijo v tesnem stiku z zemljo. Srečan­ja so trajnostno naravnana, saj udeležence spodbujamo, da na izhodišče pridejo peš ali s kolesom. Seveda pa je mogoč tudi udobnejši prihod z motornimi prevoznimi sredstvi. Srečanja so namenjena posameznikom in manjšim skupinam, spoznavanje krajine in domačinov pa pogosto popestrijo zanimive življenjske zgodbe in včasih vabljivo okušanje lokalnih dobrot.«

Na enem zadnjih ruralnih izletov smo se podali v dolino Dragonje. Foto: Igor Fabjan

Tematski izleti so pisani na kožo radovednežem, ki jim ni težko zgodaj vstati. Nič posebnega ni zbor okoli osme ure na piranskem Tartinijevem trgu, od koder se do izbrane lokacije odpeljejo s kolesi. »Jaz bi začela še bolj zgodaj,« se namuzne Romana Kačič, ki ima rada svežino zgodnjih juter. Vedno je nasmejana, zgovorna v slovenščini in italijanščini, ki se pri njej ves čas izmenjujeta. Prava predstavnica dvojezičnega območja, kjer prevladujejo domačini slovenskih in italijanskih korenin. Med obiskovalci se znajde tudi kdo iz drugih evropskih držav. A jezik, starostne razlike in vrste zanimanja ter različni pogledi na podeželje udeležence prej povezujejo kot razdvajajo. Praviloma se med nekajurnim druženjem vedno spontano razvijejo zanimivi pogovori. Udeležba na tematskih izletih s poučnimi sprehodi tako na svojevrsten način izboljšuje razumevanje kmetovalcev ter lokalnega gospodarstva in prispeva tudi k razvoju trajnost­nega turizma.

Romana Kačič je avtorica spominskega obeležja na razgledni točki piranskega pokopališča. Foto: Igor Fabjan

Gremo na izlet

Projekt Ruralnost predstavlja družbeno in izobraževalno pobudo, ki spodbuja zavest o okoljski trajnosti, povezanost med prebivalci in kulturno krajino, ohranjanje ruralnih tradicij in vrednot, integracijo umetnosti, kulture in učen­ja na prostem. V preteklih letih so obiskovalci spoznali enega prvih gojiteljev kakija v Strunjanu, oljčne nasade nad bližnjim zalivom, kmetije med cipresami Seče, pridelovalca paradižnika pri Sečovljah, terasasta polja, zadnje piranske vinograde na hribu Mogoron, bližnjega pridelovalca buč in rejca kokoši ter še koga. Obiskali so več kot dvajset domačinov, ki so jih povabili na svoje njive, dvorišča in tudi k obloženi mizi.

Spoznavanje posestva družine Bernetič v Škudelinu. Foto: Igor Fabjan

Letos je načrtovanih pet tematskih srečanj s poudarkom na vinogradništvu in, kot vsako leto, oktobrska zaključna prireditev. Marca so udeleženci obiskali vinograde družine Mahnič, med njimi tudi Viteški vinograd miru in prijateljstva z devetnajstimi avtohtonimi sortami trte, in naravni spomenik Stena pri Dragonji. Konec maja je bil na vrsti obisk posestva družine Bernetič v zaselkih Škudelin in Bužin, na hrvaškem bregu Dragonje. Spoznavali smo edinstveno vegetacijo, obliko polj in nasadov ter zgodbo o družinski povezanosti s kmetijstvom na območju, ki je bilo nekdaj del skupne države Jugoslavije. Julija se je ponudila priložnost za spoznavanje lokalnih pridelovalcev v okolici Sečovelj in Kroga, avgusta pa smo si lahko ogledali podeželske podobe Strunjana.

Znova se jim lahko pri­družimo 26. septembra, ko se odpravljajo na potep v dolino Dragonje in vas Sv. Peter. Zaključek sezone tematskih izletov bo 3. oktobra, tako kot v preteklih letih v nekdanjem skladišču soli Monfort v Portorožu. Na oktobrskem Prazniku naših okusov – FONS bomo lahko spoznavali tradicionalne igre in istrsko glasbo, z degustacijo svojih pridelkov pa se bodo še enkrat predstavili lokalni pridelovalci, ki smo jih spoznali s pomočjo Romane Kačič. Natančnejši program in točen čas zadnjih srečanj ter naslov za prijavo udeležencev lahko najdemo na spletni strani Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Piran (comunitapirano.com).

Udeležba je brezplačna, zaželena pa je prijava. Poskrbimo le za dobro voljo, primerno obutev in oblačila ter vodo. Izlet se običajno konča v zgod­njih popoldanskih urah.