Benetke: kaj početi, če ste tam samo dan ali dva (in poseben gledališki spektakel)
Visoko na nebu je sijala polna luna, ko smo z vodnim taksijem pluli po enem izmed beneških kanalov. V zraku je vladala spokojna tišina, le tu in tam prekinjena z nežnimi zvoki pljuskajočih valov. Hitrost plovila je bila ravno pravšnja za kukanje v renesančne in gotske palače, ki so se v poletni noči zaradi razkošnih lestencev iz muranskega stekla svetile kot dragulji na temnem žametu.
Benetke sem obiskala že večkrat, a to julijsko noč so me znova zadele z vso svojo romantičnostjo in nostalgijo. Kljub hordam turistov, ki se tja zgrinjajo čez dan, to plavajoče mesto v mraku upraviči svoje starodavno ime La Serenissima, Najbolj spokojne, bi jim dejali v prevodu. Vzdevek so dobile v renesansi, ponazarjal pa je njihovo politično stabilnost, moč in blaginjo.
Da je treba ta biser na vodi za izkušnjo pristnega utripa obiskati ponoči, sem ugotovila že pred leti, ko sem na osrednjem otoku prenočila v času karnevala. Šele ko odpelje zadnji vaporetto, se namreč razblini gneča in takrat lahko v prijetni tišini in samoti pohajkuješ po tlakovanih ulicah ter malodane začutiš prisotnost duhov vseh slavnih umetnikov in drugih osebnosti, ki so se davno pred teboj zaljubili v to mesto.
Kaj početi v Benetkah, če ste tam samo dan ali dva
Marsikoga odvrnejo od obiska Benetk množični turizem in domnevno visoke cene gostinskih storitev, a izlet v to starodavno mesto in obisk katerega izmed legendarnih lokalov vas bosta stala precej manj kot potovanje v druga velemesta po svetu.
Eno je gotovo, če ste že prišli v kraj, tako bogat z zgodovino, se ne vedite kot neotesani turisti, ki si na mostu Rialto sami kuhajo kavo. Ne samo da s tem tvegate globo lokalnih oblasti, takšna dejanja so prava žalitev za italijanski dolce far niente (sladkost početi ničesar).
1. Bellini v najstarejši italijanski kavarni
Sladkost uživanja v delanju ničesar si raje privoščite ob srkanju kultne beneške pijače bellini, ki jo je okoli leta 1948 iz pireja svežih lokalnih belih breskev in penečega se belega vina prosecco ustvaril gostinec in hotelir Giuseppe Cipriani. Bellini vam postrežejo v vsakem beneškem lokalu, še najbolj pa prija na Trgu svetega Marka, kjer pod starodavnimi arkadami domuje najstarejša kavarna v Italiji Caffè Florian, ki je vrata prvič odprla 29. decembra 1720 in delovala tudi v času vojn ter bila prizorišče številnih pomembnih zgodovinskih srečanj.
2. Večerja v restavraciji kraljev in slavnih
Za kosilo ali večerjo si privoščite kaj iz morja, saj Benetke slovijo po ribah in drugi morski hrani. Pristno izkušnjo vam pričarajo v restavraciji Do Forni, katere začetki segajo še dlje od omenjene kavarne, saj je tam v zlati dobi Beneške republike delovala taverna. Še danes strežejo izredno okusne lokalne in sezonske jedi, ki so doslej navdušile že številne slavne goste, med njimi celo najvišje člane britanske kraljeve družine, svetovne politike in hollywoodske zvezdnike. Brez skrbi, tudi navadnim smrtnikom se osebje skrbno posveti, če boste tam večerjali dve noči zapored, pa vas bodo obravnavali kot cenjene redne goste.
PREBERITE ŠE -> To je eno izmed najbolj nenavadnih mest v Italiji, pravijo mu Sončna dežela
3. Kaj pa okolica?
Ko se odpravite v Benetke, se ne splača obiskati samo osrednjega starega mesta na vodi in sosednjih otočkov, ampak veliko ponuja tudi širša regija Benečija oziroma Veneto, ki je prepredena z vinogradi in vinskimi kletmi. Ena bolj posebnih je Ornella Molon, ki jo je ustanovila in jo še vedno vodi istoimenska ženska (kar je redkost v vinskem svetu, v katerem prevladujejo moški). Četudi ne pijete alkohola, je njihovo posestvo vredno ogleda, saj obratujejo v dvorcu s čudovitim parkom, ki sta oba iz 17. stoletja, zraven pa imajo urejen tudi majhen muzej kulturne dediščine, med katero spadata celo gojenje sviloprejk in pridelovanje svile na tem območju.
4. Moda čaka na vas
Če vas zanima antična zgodovina, obiščite tudi bližnje mesto Noventa di Piave z rimskimi arheološkimi izkopaninami Pieve di San Mauro. Tu si lahko izposodite kolesa in se z njimi po urejenih poteh ob bregovih reke Piave odpravite raziskovat naravo. Za vse, ki obožujejo modo, pa je nujen skok v tamkajšnje nakupovalno središče na prostem McArthurGlen Noventa di Piave Designer Outlet, ki velja za enega najbolj obiskanih outlet centrov v Evropi. Poleg mode podpira tudi kulturni razvoj Benečije, med drugim omenjene arheološke projekte v Noventi ter gledališko in operno dejavnost Benetk in okolice.
Sanjarjenje na vodi
Tokratno odkrivanje Benetk je bilo še pristnejše, saj so za nepozabno doživetje poskrbeli moji gostitelji, domačinka in organizatorka dogodkov Alessandra Morgagni, ki me je s svojo ekipo povabila na prav poseben gledališki spektakel Titizé – A Venetian Dream (Beneško sanjarjenje), pod katerega se je podpisal švicarski režiser, pisatelj, klovn in koreograf Daniele Finzi Pasca, svetovno znan po predstavah, ki jih je ustvaril za Cirque du Soleil in otvoritvene slovesnosti olimpijskih iger.
Kot pove že naslov, so prav Benetke in njihova bogata zgodovina navdihnile aktualno delo režiserja. V predstavi, ki je mešanica akrobatskega gledališča, plesa, glasbe in klovnade, se v sanjskem jeziku iluzij združijo beneški simboli in tradicionalni liki italijanske renesančne commedie dell'arte ter ustvarijo kalejdoskop ganljivih prizorov. Vsaj sama sem se ob ogledu predstave počutila kot otrok, ki je prvič priča čarodeju in njegovim trikom, kritiki pa so jo oklicali za poosebljenje duše Benetk.
PREBERITE ŠE -> Vicenza: italijansko mesto, ki očara kot Benetke, a brez turistične navlake
Prihajajo v Cankarjev dom
Ne preseneča torej, da je predstava Titizé z gostovanjem po Italiji in Franciji navdušila že več kot 50.000 mednarodnih gledalcev/-k, konec letošnjega decembra pa bo obiskala tudi Cankarjev dom v Ljubljani. Pa vendar si upam trditi, da se to ne more primerjati z uprizoritvijo v več kot štiri stoletja starem Teatru Goldoni, ki velja za najstarejše sodobno gledališče v Benetkah in kjer bo Titizé na ogled vsak večer od srede do nedelje vse do 21. septembra.
Gledališki spektakel, ki je poklon beneškemu načinu življenja, namreč dobi povsem novo dimenzijo, ko se pisana baročna dvorana Goldonija dobesedno zlije z nastopajočimi in zgodbo, gledalcu/-ki pa ponudi nepozabno izkušnjo, kot da je transportiran/-a v preteklost.
Daniele Finzi Pasca, režiser: "Vsi mi smo akrobati"
Podnaslov vaše nove predstave Beneško sanjarjenje odlično pooseblja občutek, ki ga akrobatski spektakel vzbudi v gledalcu. Lahkotnost gibov igralcev, ki lebdijo v zraku, in pravljičnost likov ustvarita občutek magije, ki smo ji priča le v sanjah, kjer je vse mogoče. Zakaj so vas v tokratnem delu navdihnile sanje in kako vam je njihov jezik uspelo tako pristno preslikati na gledališki oder?
Sanje nas od nekdaj intrigirajo. Človek se že tisočletja ukvarja z interpretacijami sanj in ne glede na to, ali verjamete, da je naš um tisti, ki ustvarja povezave, ki se nam prikazujejo v spanju, ali mislite, da je na delu višja sila, so sanje jezik, ki ga ljudje uporabljamo, da bi razumeli sebe, svoje življenje ali prihodnost, ki nas čaka.
Da bi svet sanj postavili na oder, smo z ustvarjalci vzeli pod drobnogled strukturo sanj, ki kljubuje ustaljenim pravilom. Čeprav se zdi, da v sanjah zakoni narave odpadejo, imajo te svojevrstno logiko, ki deluje na več ravneh in omogoča, da si lahko zamišljamo veliko bolj kompleksne stvari kot v resničnem življenju.
Ko že omenjate zakone narave, ste že slišali tisto o hroščih in gravitaciji, ki pravi, da ti čokati in okorni insekti po vseh fizikalnih zakonitostih s tako drobnimi krili sploh ne bi mogli vzleteti, a ker k sreči nimajo pojma o fiziki, se požvižgajo na pravila in letijo. Točno na to sem pomislila ob gledanju vaše predstave, v kateri se kompleksne akrobatske točke zdijo tako lahkotne, kot da gravitacija za nastopajoče ne obstaja.
Naredili ste zanimivo primerjavo, tudi akrobatska umetnost ima v sebi nekaj prvinskega, kot hrošči, ki sledijo letalskemu instinktu. Vsi ljudje smo od trenutka, ko privekamo na ta svet, neke vrste akrobati. Najprej kot otroci, ki se trudimo shoditi, iščemo ravnotežje na dveh nogah, sledijo večji in težji izzivi. Za akrobate je izziv gravitacija, ki po svoje simbolizira ovire življenja, zato je akrobatska umetnost še vedno tako pomemben element v gledališkem izročilu po svetu: od kitajskega, japonskega in indijskega gledališča do italijanske commedie dell'arte. Akrobatskih točk torej ne uprizarjamo zgolj zaradi spektakla, da bi šokirali gledalce/-ke, ampak akrobatska umetnost predstavlja arhetipe človeštva in odgovarja na veliko globlja vprašanja o nas samih.
V gledališkem listu je zapisano, da je predstava Titizé namenjena vsem generacijam. Res se je v dvorani slišal otroški smeh, opazila pa sem tudi vidno ganjenost odraslih. Kako vam je uspelo nagovoriti tako širok krog ljudi?
V predstavi je veliko beneške simbolike, ki je dobro znana Benečanom/-kam, nekoliko manj pa jo poznajo tujci/-ke in otroci. Kljub temu nismo želeli, da to ljudi odvrne od doživetja, zato smo jo namenoma ustvarili tako, da se prizori dotaknejo vsakogar, ne glede na to, ali pozna ozadje likov ali ne. Pomembnejše od razumevanja nam je bilo izkustvo, občutenje. V tem pogledu je torej predstava zagotovo uspešna.
A uspeh ni vedno v tem, da navdušiš širok krog ljudi. Včasih je uspeh tudi to, da z umetniškim delom nagovoriš zgolj eno ključno osebo, naj bo to ženska, ki ji izpoveš ljubezen, ali vladar, ki zaradi slišanega spremeni usodo svojega naroda na bolje.
Ko že omenjate vladarja, me zanima, kaj porečete na trenutne svetovne voditelje, ki se ne glede na resnične civilne žrtve igrajo vojno, glasove tistih, ki jim ugovarjajo, pa želijo utišati in jih cenzurirati. Menite, da imata gledališče in umetnost še vedno moč, da se upreta ali se vsaj dotakneta ljudi, ki so izgubili humanost?
Obstaja strategija, ki pa mora ostati skrivnost umetnikov/-ic, če želimo, da je še naprej uspešna. Uporabljali so jo že dvorni norčki, ki so vedeli, da vladarjem ne smeš ničesar povedati naravnost v obraz. Če si preveč neposreden, te obglavijo, če jim med vrsticami serviraš resnico, pa je veliko večja verjetnost, da se jih bo sčasoma dotaknila. Delovati moraš torej kot neke vrste virus in neslišno vstopiti v organizem ter okužiti človeka s svojim sporočilom.
Zasledila sem, da ste bili že od mladih nog poseben otrok. Baje ste se zbujali v zgodnjih urah in se skozi okno svoje sobe izmuznili na prosto, ker vas je dajala takšna radovednost. Ste še danes jutranji tip človeka?
Da, še zmeraj sem kot otrok, ki zjutraj ne more spati in čaka, da se svet okoli njega prebudi, da lahko začne novo dogodivščino. To je stalen pogovor, ki ga imava z ženo, saj ona rada vstane šele okrog sedme ali osme in ne more razumeti, kako sem lahko pokonci že več ur prej. Menim, da nisem nič posebnega, ogromno je namreč ljudi, ki se zbujajo zgodaj, pravzaprav naša družba nemoteno deluje zaradi številnih uslužbencev/-k, ki rano začenjajo dan, naj bodo to zdravniki/-ce, vozniki/-ce avtobusov, peki/-ovke, kmetovalci/-ke … Morda sem bil pa tudi sam v prejšnjem življenju kmet in mi je ta zgodnja navada ostala.
Zagotovo pa je nekaj posebnega v tem, da vas v otroštvu starši niso zaustavljali pri jutranjih pobegih. Pustili so vam svobodo, kar se dandanes, v časih helikopterskega starševstva in tehnologije, ki omogoča popoln nadzor nad vsakim gibom človeka, zdi nekaj neverjetnega.
Mislim, da sem imel veliko srečo, da je bila moja mati tako razumevajoča. Pa ne samo v mojem otroštvu, tudi kasneje. Navsezadnje sem pri 18 letih odšel v Indijo, in to brez telefona ali kreditne kartice. Ne predstavljam si, da bi danes kdo svojega otroka pustil tako v svet, stvari so se bistveno bolj spremenile in zapletle.
Delujete mi neustrašni, kot so neustrašni akrobati v vaši predstavi, in sprašujem se, ali ni morda odsotnost strahu ključna, da si človek dovoli sanjati, biti kreativen in nato tudi uresničiti svoje najbolj nore ideje. Imate kakšen nasvet za vse tiste, ki vztrajajo v območju udobja, si ne upajo tvegati in poskusiti česa novega?
Če vprašate mene, je vedno bolje podpreti sanjača kot zatreti njegovo vizijo. Četudi je nihče ne razume, to ne bi smel biti razlog za zaničevanje, saj lahko samo genij razume genialnost. Vse stvari, ki se nam danes zdijo samoumevne, so se nekoč začele kot nore ideje, ki so jih zasmehovali. Pot napredka je torej jasna, sanjače v naši družbi moramo podpirati. In namesto da jih kontroliramo ter skušamo ukalupiti v ustaljene vzorce, moramo biti odprti do tega, da se od njih učimo.
Ampak sanjači so nam dali tudi umetno inteligenco, ki resno ogroža obstoj človeške kreativnosti. Napovedi so, da bo kmalu nadomestila delo najrazličnejših ustvarjalcev/-k. Vas kot umetnika ta »napredek« nič ne skrbi?
Ne bom rekel, da me skrbi za svoj obstanek, me pa umetna inteligenca navdaja z zelo globoko žalostjo. Seveda se je spremembam v življenju nemogoče upirati, vendar pa sumim, da se bo svet zelo hitro močno spremenil in nam bo ta entiteta zavladala, še preden bomo popolnoma razumeli njene posledice.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
