Bil je maj. Eden tistih, ko po aprilskem deževnem obdobju končno posije zlato sonce in ogreje doline ter z gozdom poraščena hribovja. Spomladanski veter s seboj prinaša brenčanje čebel na cvetočih travnikih, rdeče make, kresničke ob večerih, taborne ognje in vonj sveže pokošene trave.
Marija je priprla loputajoče polknice v svoji spalnici v zgornjem nadstropju hiše. Skozi reže se je zazrla na čudovit vrt, kjer so na gredicah ob poti že cveteli pisani tulipani in grmi rododendrona. Pod oknom je stala lesena klop, katere zelena barva se je že skoraj popolnoma odluščila, a je kljub videzu dotrajanosti še vedno služila svojemu namenu.
Marija je tam preživljala popoldneve s križanko v rokah ali pa si vzela čas za počitek po obdelovanju vrta. Za hišo je namreč stal vrtiček, na katerem je rasla solata, iz zemlje so kukale redkvice in že je dišalo po dišavnicah; od melise, poprove mete, žajblja do drobnjaka.
Hrepeneče je zavzdihnila z žalostjo v prsih ter stopila do komode z ogledalom, kjer je stala fotografija. Z nje se je zadovoljno smehljal mož z belimi brki in sinje modrimi očmi. Prijela je fotografijo v roke, pobožala črn trak, pritrjen na zgornji desni rob okvirja, in poljubila njegovo podobo.
Odložila je sliko na komodo in se zazrla v ogledalo. Njen zgubani obraz je kot zemljevid razkrival njeno težko življenje ...
