Kako se je začela vaša ljubezen do pohodništva?

Pred več kot desetimi leti sem gledala fotografije sončnih vzhodov svojega znanca in tudi jaz sem si jih želela občutiti v živo. Nekega dne sem se odločila in odšla na sončni vzhod na Šmarno goro. Tedaj me je zasvojilo, saj sem ugotovila, da zjutraj v gorah vlada posebna energija. Ljudi je malo, narava se prebuja, vlada tišina. Sončni vzhodi so sicer lepi marsikje, a na Šmarni gori so res nekaj posebnega. Je pa tam vse več ljudi, pred desetimi leti sem bila sama ali pa je bil še človek ali dva. No, zdaj se vsak dan zbudim zelo zgodaj, če ne lovim sončnih vzhodov na kaki gori, pa delam jogo ali meditiram. 

Sončni vzhodi v hribih so res nekaj, kar ti lahko da notranji mir. Dosegla sem, da to, kar se dogaja okoli mene, ne vpliva več toliko na to, kako se počutim, kakšne so moje misli in kakšen dan imam.  

Raje hodite sami ali v družbi?

Največkrat grem sama. Je pa res, da grem v nepoznane gore vedno v družbi zaradi varnosti. 

Kako je v teh desetih letih pohodništvo spremenilo vaše življenje?

Pred desetimi leti sem se začela ukvarjati tudi z jogo in meditacijo, vse se je ujelo. V tem času sem s poglabljanjem vase in iskanjem notranjega miru naredila veliko zase. Ko enkrat umiriš um, so tvoje misli bolj jasne in tudi stresa ne doživljaš več tako kot prej. Sončni vzhodi v hribih so res nekaj, kar ti lahko da notranji mir. Dosegla sem, da to, kar se dogaja okoli mene, ne vpliva več toliko na to, kako se počutim, kakšne so moje misli in kakšen dan imam. 

Zjutraj ni kaosa in vrveža. Če se zgodaj zbudiš in nekaj narediš zase, si prikrojiš dan po svoje. Škarje in platno sta že zjutraj v tvojih rokah in tako ostane tudi kasneje v dnevu. 

Se je težko navaditi na jutranje ure? Kako hitro to postane del rutine?

Meni ni bilo težko, ker sem jutranja oseba. Vem pa, da mnogi ne morejo zjutraj kar vstati in oditi od doma. Res pa je, da je za vse v življenju potreben čas, telo mora to usvojiti kot navado. Znano je, da je treba približno 21 dni, da nekaj postane naša rutina. Vsakomur, ki se želi tega lotiti, bi svetovala, naj si preprosto nastavi budilko in gre. Ključno je, da ne razmišljate, ali bi ali ne bi, treba je samo iti. Najslabše je, če se prepiraš s seboj. Če se predolgo sprašuješ, navadno ostaneš v postelji. 

Omenili ste že Šmarno goro, kateri pa je še kak drug vam ljub vrh?

Zelo rada grem na Blegoš, tam je krasen sončni vzhod. Omenila bi še Ratitovec, oba sodita v Škofjeloško hribovje. Vsak sončni vzhod tam je drugačen. Lepa točka je tudi Ojstrica nad Bledom. Primerna je za vsakogar, saj je hoda le 15 minut, čakata pa vas pogled na Blejski otok in edinstven sončni vzhod. 


Rekli ste, da greste v manj znane gore vedno v družbi, kaj še prej postorite za varnost? Vemo, da tu ni šale.

Sem rekreativna pohodnica, a se zavedam, da moramo gore spoštovati. Če se odpravim na resnejše vzpone, zlasti nad dva tisoč metrov nadmorske višine, grem raje v družbi. Pozimi imam vedno s seboj dereze, saj nikoli ne veš, kdaj boš naletel na poledenelo območje. Lahko ti spodrsne in padeš. Pogosto mi pridejo prav pohodne palice. Pozimi se je seveda treba toplo obleči, poleti pa s seboj vzeti kak dodaten kos oblačila, razmere v gorah se namreč hitro spreminjajo. 

Se vam je kdaj zgodilo kaj nepredvidenega?

Ko smo šli pozimi na Kredarico, je bilo ponoči neprijetno, saj se je v daljavi slišal snežni plaz. Preverili smo vreme, bili smo pripravljeni na vse, a ko slišiš bobnenje, res ni prijetno. Na srečo se je vse dobro končalo, a ko čutiš takšno moč narave, ti ni vseeno. 

Z vdihom začnemo življenje in ga z izdihom tudi končamo. Ko enkrat ozavestiš svoje dihanje, lahko precej omejiš občutek stresa.  

Ukvarjate se tudi z jogo in meditacijo, kako ju povezujete s pohodništvom?

Vsako jutro se zbudim zgodaj. Ali grem gledat sončni vzhod ali pa si vzamem čas za jogo in dihalne vaje. Ker imam tako rada jutra, sem začela tudi voditi jutranje tečaje joge, saj sem tudi certificirana učiteljica joge. To me zelo izpolnjuje, naredim nekaj zase in še za druge. Kdor je obiskal sončni vzhod na kaki gori, pa tudi ve, da je to že samo po sebi meditacija. Sonce, ki vzide, ti da novo svežo energijo za začetek dneva. Tako se pomirim, nadiham. Zjutraj ni kaosa in vrveža. Če se zgodaj zbudiš in nekaj narediš zase, si prikrojiš dan po svoje. Škarje in platno sta že zjutraj v tvojih rokah in tako ostane tudi kasneje v dnevu. 

V zadnjem času se potapljate tudi v mrzlo vodo …

Nekaj me je poklicalo. Ko sem razmišljala, s kom bi organizirala oddihe z jogo za posameznike in podjetja, sem se povezala z Emilom Ledenkom, zdaj snujeva delavnice na temo premagovanja strahov in lastnih omejitev. Nekaj sva jih že izvedla in moram povedati, da so bili udeleženci res zelo zadovoljni, ko so presegli svoje strahove. Ko gremo v mrzlo vodo, brez dvoma premagamo blokade v glavi.

Kako pa je bilo vam na prvih potopih?

Bilo je kar težko, a sem se zavedala, da nas skozi vse v življenju lahko popelje pravilno dihanje. S pomočjo dihanja vzpostaviš stanje, v katerem ti ni več mrzlo, in se povežeš s seboj. V vodi se osredotočaš samo nase in na dihanje, telo te nič ne boli. Tudi pri jogi vedno poudarjam pomen dihanja. Z vdihom začnemo življenje in ga z izdihom tudi končamo. Ko enkrat ozavestiš svoje dihanje, lahko precej omejiš občutek stresa.