Doktorica sociologije pedagoginja, osebna mentorica, psihoterapevtka in predavateljica Saša Krajnc nam je ponudila nekaj nasvetov, kako se iztrgati iz primeža nezdravih življenjskih navad in začeti ravnati bolj skladno s tem, kar resnici smo, da bi se počutili bolje.

To, da s pridnostjo in garanjem, prizadevanjem za popolnost, škodimo sebi, svojemu zdravju, ste izkusili na lastni koži, kajne?

Res je, še pred tridesetim sem izkusila boleče posledice svoje pridnosti. Ujeta sem bila v začarani krog pretiranega ugajanja bližnjim, izpolnjevanja zahtev delovnega okolja, trudila sem se biti čim boljša študentka na podiplomskem študiju. V vseh vlogah sem poskušala biti čim boljša, jih opravljati čim bolj popolno. Čeprav sem imela rada tako svoje delo kot študij, sem nekje na poti pozabila nase in se povsem izgubila v delu. 

Šele ko je moje telo klonilo, sem si bila pripravljena prisluhniti. Sčasoma sem dojela, da me je v pretirano delo gnalo strupeno prepričanje, da sama po sebi nisem dovolj dobra, zato moram nenehno nekaj početi, da bi dokazala svojo vrednost. Šlo je za globoko zavračanje sebe, ki je skupno tako rekoč vsem »pridnim«. 

Telo vam je z izčrpanostjo in utrujenostjo sporočalo, da se ustavite, vi pa ste nadaljevali – s še večjim tempom.

Tako kot vsak priden, ki da kaj nase, če se malo pošalim, sem tudi sama dolgo zanemarjala opozorilne znake telesa. Slovenci se ustavimo, šele ko zbolimo. Šele takrat si upamo reči ne. Programirani smo za zanemarjanje svojih potreb, saj nam pridnost odvzame pravico poslušati sebe in upoštevati svoje meje. Šele ko je moje telo klonilo, sem si bila pripravljena prisluhniti. Sčasoma sem dojela, da me je v pretirano delo gnalo strupeno prepričanje, da sama po sebi nisem dovolj dobra, zato moram nenehno nekaj početi, da bi dokazala svojo vrednost. Šlo je za globoko zavračanje sebe, ki je skupno tako rekoč vsem »pridnim«. Človek, ki se spoštuje, postavlja meje. Kdor se ljubi na zdrav način, bo poskrbel zase, se zaščitil pred pretirano utrujenostjo in ne bo dovolil, da bi prerasla v izčrpanost. 


Kakšno je bilo tedaj vaše življenje in kaj je bilo za vas odločilno, da ste okrevali od utrujenosti, izgorelosti – od krize?

Neomajno sem se odločila, da se postavim na prvo mesto. Vedela sem, da bom okrevala le, če se povsem predam procesu spoznavanja sebe. Ker nisem vedela, kako naj to naredim sama, sem poiskala pomoč. Pripravljena sem bila narediti vse, kar je potrebno za spremembo. Odločena sem bila v temelje spremeniti svoje življenje. In sem ga.

Je stres današnjega časa, ki ga živimo, najpogostejši vzrok, da občutimo telesno in čustveno utrujenost?

Stres si povzročamo sami, s svojimi mislimi. Kadar denimo razmišljamo: »Samo še to moram narediti, pa še to in to in to ...«, delujemo iz notranje prisile, ki jo v sebi ustvarjamo sami. Če se ne ustavimo in podvomimo o svojem »moram«, se ujamemo v začarani krog nenehne zaposlenosti, trdega dela in skrbi. Občutek imamo, kot da naše delo ni nikoli zares opravljeno. Če pa ga že dokončamo, v njem perfekcionistično iščemo napake in pomanjkljivosti. Takšno vedenje izčrpava, ker nam preprečuje, da bi predahnili, se sprostili in uživali v dosežkih svojega dela. 

Spadate tudi vi med tiste

Domnevam, da so k utrujenosti in izgorelosti nagnjeni predvsem tisti, ki ne znajo postaviti prioritet, oziroma, če ostaneva pri ženskah, tiste z diagnozo »pridna«.

Da, a s članki, kot je ta, pomembno prispevamo k ozaveščanju problematike. Nekdo, ki se prepozna v teh besedah, od danes naprej ne more več reči, da ni vedel. In ko enkrat ve, postane odgovoren za spremembo. Če torej nekdo ne zna postaviti svojih prioritet ali se ne zna postaviti zase, je odgovoren, da se tega nauči. Nismo nemočni, še zdaleč ne. 


Ko nagovarjate ženske, kaj je tisto najpomembnejše, kar jim položite na srce, kako naj bolj pazijo nase, živijo bolj po svojih potrebah in se zato ne čutijo krive?

Vzemimo primer ženske, ki se, odkar je postala mama, še ni ulegla na kavč sredi nepospravljenega stanovanja, da bi brala knjigo – čeprav si tega nadvse želi. A že ob misli na to občuti krivdo, zato že nekaj let odlaša z odločitvijo, da bi tako poskrbela zase. Če želimo, da se bo v naših življenjih kar koli spremenilo, moramo začeti sprejemati drugačne odločitve, kot smo jih doslej. To pomeni, da kljub krivdi, ki jo čutimo, naročimo čistilni servis, vzamemo v roke dobro knjigo – in se zvrnemo na kavč. Če še vedno čutimo krivdo, jo lahko povabimo s sabo: leži lahko, pokrita s toplo dekico, na kavču z nami. Meni osebno je ta vaja izjemno pomagala, ker mi je že ob misli na to, kako krivda počiva in uživa skupaj z mano, začelo iti na smeh. To mi je pomagalo, da se sprostim in na počitek, ki je za zdrave ljudi nekaj povsem normalnega, neham gledati tako dramatično. 

Po mojih izkušnjah veliko žensk, ne glede na to, ali živijo v prostorni hiši ali manjšem stanovanju, nima svojega osebnega prostora, v katerem bi lahko bile same s sabo, ne da bi jih kdo motil. Ko si ustvarimo tak varen prostor in v njem vsak dan preživimo nekaj kakovostnega časa, si izkazujemo ljubezen. Ljubezen do sebe pa je najučinkovitejši protistrup za pridnost. 

Kateri je prvi korak za pristnejše življenje po programih, ki jih izvajate?

Vzeti si prostor in čas zase. Po mojih izkušnjah veliko žensk, ne glede na to, ali živijo v prostorni hiši ali manjšem stanovanju, nima svojega osebnega prostora, v katerem bi lahko bile same s sabo, ne da bi jih kdo motil. Mislim predvsem na fizični prostor, kot je soba ali kotiček, kamor se lahko umaknejo pred hrupom sveta. Ko si ustvarimo tak varen prostor in v njem vsak dan preživimo nekaj kakovostnega časa, si izkazujemo ljubezen. Ljubezen do sebe pa je najučinkovitejši protistrup za pridnost.