Deset let mineva, odkar je postala prva Ona 365, ena od žensk, ki jih od tedaj vsako leto znova izpostavimo, saj so nam v navdih. Kakovost njenih del samo raste, saj se ne jenja lotevati tem, ki so aktualne, s tem pa obenem polne negotovosti. Njeni prispevki so nekakšen kažipot k smislu, ki se velikokrat zdi razdrobljen kot kosmi oblakov. V svetu, kjer je mogoče vse, v svetu, kjer je tako težko ne samo vreči trnek, ampak vedeti predvsem, kakšnega »ulova« si želiš, je njeno delo pomembna usmeritev k samospoznanju. A ne le zgolj tistem duhovnem, temveč predvsem onem, ki nastane na podlagi temeljitega, vztrajnega in razumskega odbiranja nepomembnega. Če je seveda duhovno rast sploh mogoče ločevati od jasnega uma in vednosti. 

So trenutki v življenju, ko je lahko nevednost blagor, sredstvo preživetja celo.  

Zadnji tedni so bili za Renato Salecl precej pestri, saj je velik kos svojega časa namenjala novi knjigi. Ko to berete, je oddaja rokopisa že za njo. Knjiga A Passion for Ignorance (Strast do nevednosti), ki bo 29. septembra izšla pri ameriški založbi Princeton University Press, je inovativen in provokativen vpogled v to, zakaj spregledamo, česar ne zmoremo ali nočemo videti. Nevednost, naj bo aktivna ali pasivna, zavestna ali nezavedna, je od nekdaj človeku »ljuba«. V času, ko smo z informacijami preplavljeni, smo prežeti tudi s teorijami zarot, lažnimi novicami. Intelektualna lenoba z roko v roki z njimi pa velikokrat prinese zavestno odločitev, da nočemo vedeti. »So trenutki v življenju,« pove, »ko je lahko nevednost blagor, sredstvo preživetja celo.« Sicer pa živimo v zares zanimivih časih. Lahko bi vedeli mnogo več, a izberemo plašnice. Knjiga, ki bo jeseni izšla tudi v slovenskem jeziku, nam bo razkrila fascinantno ozadje znanja kot valute, razkrila nam bo, kaj pomeni izbrati nevednost – ne samo nam, posameznikom, temveč celotnemu svetu. 

Enakopravno in intelektualno stimulativno okolje 

Renatine že skoraj kultne knjige, kot so O tesnobi, Izbira, (Per)verzije ljubezni in sovraštva, Tek na mestu (če omenimo le peščico), so rezultat njenega discipliniranega dela, ki se vse od inštituta za kriminologijo pri pravni fakulteti, kjer je zaposlena kot znanstvena svetnica, širi po vsem svetu. Nedavno se je vrnila iz Avstralije, kjer je predavala, naslednji teden znotraj evropskega kulturno-znanstvenega programa Trans-making potuje v Francijo. Le stežka bi rekli, da so njeni dnevi enaki dnevu. »Imam pa veliko srečo,« prizna. »Na inštitutu za kriminologijo delam v skupini ljudi, med katerimi velja močna povezanost. Smo, lahko bi rekla, topla in demokratična skupnost, ki drug drugega podpira ne samo v profesionalnih okoliščinah, temveč tudi, ko se znajdemo v težkih zasebnih trenutkih. Delam v enakopravnem, intelektualno stimulativnem okolju.« 

Strast do nevednosti 

Vsako jutro najprej pogleda elektronsko pošto, preveri, kaj vse jo čaka v dnevu. Nato novice, najpogosteje The Guardian in New York Times. Sledi delo, včasih tudi birokratsko, ne gre drugače, predvsem pa študij, raziskovanje, vse to, zaradi česar je danes vodilno ime slovenske znanosti. Popoldnevi so mirnejši, čas za lotevanje novih tem, čas za pisanje ne nazadnje. Njene knjige so namreč predvsem strokovne, a dostopne širšemu radovednemu ljudstvu, ki si svojega življenja ne želi živeti po inerciji. 

Ko je pred leti njena Izbira napolnila knjižne police vseh večjih svetovnih knjigarn, smo se prvič zares vprašali, kakšna je kakovost življenja v svetu preobilja. Zdaj se je v novem delu podobne teme lotila z drugega zornega kota, si postavila vprašanja, zakaj tiščimo glavo v pesek (naslovnica angleške izdaje Strasti do nevednosti je prav takšna, na njej je moški, ki glavo potiska v zemljo), zakaj zanikujemo podnebne spremembe, kako se znajti v svetu, ki vsak dan ponuja nove vednosti. Dotakne se povsem vsakdanjega življenja. Tudi družabnih omrežij, kot je tinder, spletišče za iskanje partnerjev. Omeni zgodbo ameriškega novinarja, ki je razkril, da ima tinder za vsakega uporabnika ustvarjen tako imenovani desirability score, torej rezultat, ki razkriva posameznikovo zaželenost. »Ob tem se postavlja vprašanje,« zaupa Renata, »pomembno za vse nas, in sicer kako danes najti ljubezen.« Spletno spoznavanje je namreč vir, ki omogoča razbohotenje številnih fantazem, objektivizacija posameznikov v nerazumljive algoritme pa leglo številnih (nepotrebnih) frustracij. 

Malčica Renata s svojim očetom Hubertom

Nazaj k človeku 

Zadnja leta Renata Salecl proučuje vez med pravom, genetiko, nevroznanostjo in biologijo. Fascinirajo jo možgani, saj je že leta 2015 izdala knjigo Možgani na zatožni klopi. S poglobljenim psihoanalitičnim znanjem vestno ustvarja preplet širokega znanja in vsakič znova kaže na človekovo mesto v razrastu vednosti. Njen interdisciplinarni pristop je ključen za čas, v katerem živimo. Predvsem ta, ki ga podaja s svojimi očmi. Morda je njena največja vrednost v tem, da kot znanstvenica od stvarno vsakdanjega ni ločena, temveč se vestno pririva tja, kamor velikokrat napredek pozabi iti, k človeku. 

Osebna izkaznica: Renata Salecl
Projekti/mejniki: Knjige o ljubezni in sovraštvu, tesnobi, izbiri in zdaj strasti po nevednosti. Vsaka tema je bila mejnik, ki mi je odprl nova obzorja in predvsem novo razumevanje človeških želja, strasti, znanja in neumnosti.
Konkreten vpliv mojega delovanja na družbo: Pogled na družbene probleme iz širše perspektive.
Vizija/sledilci/nasledniki: Bolj enakopravna, demokratična družba, ki se zaveda nevarnosti totalitarizma, sovraštva in podnebnih sprememb.
Vse življenje me spremljajo: Optimizem.
Moja vzornica/moj vzornik: Nimam ga.
Življenjsko vodilo: Ni treba, da gre vse k vragu!
Moja stalnica: Družina, partner in prijatelji.
Kaj moramo v slovenski družbi najprej spremeniti: Resno se lotiti problema podnebnih sprememb, zmanjšati družbeno neenakost, boriti se za ohranitev demokracije in večje spoštovanje človekovih pravic.