Govoriti razločno, jasno in vedro je veščina. Uporaba lepih, prijaznih in toplih besed odločitev. A kaj, ko pogosto drži, da je dobrota sirota in da je tisto, kar se daje samo po sebi, ničvredno in samoumevno? Kako iz zagate?

Dr. Rastko Močnik v knjigi Beseda besedo lepo prikaže moč nezavednega pri oblikovanju govorice in opozori, da nekaj izrečemo, drugo je dojeto, tretje izbrisano, četrto pa sprejeto – a izrekli smo nekaj, kar se je v verigi »prevodov pri prejemniku« izgubilo. Torej, če nekomu o nekem stanju stvari izrekate čisto in jasno sliko brez individualnega interesa, nimate zagotovila, da bo naslovnik to čisto jasnost sprejel, saj ima včasih interes, da izkrivlja, drugič, da ignorira …. In vsako jezikovno dejstvo je moč potvoriti in vsak nivo izrečenega zrelativizirati. V stilu »saj veš, vsake oči imajo svojega malarja«; ali pa »mar ne veš, da obstaja več resnic, ne samo ena« in podobno. A seveda, so rešitve. Ena od teh je nabor znanj in jasnih, objektivnih podatkov. Druga pa v neprestani gradnji zavesti, ki povezuje, in ne ločuje. S ciljem globljega razumevanja. 

Vsako stvar je moč zlorabiti, a za to je odgovorna nizka stopnja zavesti tistih, ki zlorabljajo. Torej, lenuh sodi, pametni bere in modri opazuje. Razsvetljeni pa sledi kozmičnemu redu. 

Lahko se strinjamo, da je obče fer, da se o nečem prepričamo, preden izrekamo sodbe, drži? In se sami potrudimo o tem poizvedeti več ali toliko, kot je v naših močeh. To bi bilo fer, drži? Preden se nekaj izreče ali nekaj ali nekoga zavrne? Mar ne drži, da se moramo za dobre informacije potruditi? Na primer, če hočemo kaj vedeti o umetni inteligenci, odgovorov na naša vprašanja ne bomo našli v rumenih medijih. Seveda pa na internetu, v knjižnicah in na inštitutih, kjer se veliko ljudi ukvarja s to našo neizbežno prihodnostjo in izredno zanimivo tematiko. A ne, precej lažje je na pamet flancati, kako je tehnologija slaba in kako res nima smisla, da posegamo v naravni red … A umetna inteligenca je zgolj preslikava človeške in je človeška in istočasno del naravnega reda. Ob pravi in etični implikaciji podpira obči red in ga pogosto tudi soustvarja. A do tega spoznanja je potrebno priti. Z delom, trudom, razmišljanjem, branjem in raziskovanjem. Vsako stvar je moč zlorabiti, a za to je odgovorna nizka stopnja zavesti tistih, ki zlorabljajo. Torej, lenuh sodi, pametni bere in modri opazuje. Razsvetljeni pa sledi kozmičnemu redu … 


Pa podajmo drug primer. Odnosi med pari, med moškimi in ženskami. Seveda, vse več je ločitev in istočasno novih zvez. Sodobna moderna družba omogoči, da si zelo svobodno kreiramo lastne biografije in domala lahko vidno ali na skrivaj raziskujemo ravni izkustva, ki se nudijo sama. Pred covidom se je zdelo domala vse mogoče, po covidu pa se mnogim zdi, da je »nemogoče postalo mogoče«. Številne ženske so zanosile, številni pari so se razšli. Je za to kriv covid? Seveda ne. A stik s seboj, ki ga nudi vsaka izolacija, posameznike primora, da se soočijo s seboj. S svojimi iluzijami. Željami, strahovi in vplivi okolja in družbe, ki nas programira na svoj način. Temu rečemo socializacija ali prenos kulturnega vzorca, ki poskrbi, da v družbi funkcioniramo. Da se na primer ne sprehajamo nagi po trgu in se ne pričnemo sončiti sredi avtoceste.





Povejte mi, kje piše, da je za otroka prav, da odrašča z obema staršema? Nikjer, le v naši tradiciji in glavah je ta sodba, ki je evolutivna. Če so starši nezreli, je njihov vpliv poguben. Resnica je, da je ogromno travmatiziranih otrok, ki so odraščali v klasični nuklearni družini s »popolnim« parom oče-mati. Oba, oče in mati, sta zatrla svojo naravo in se predala »vzgoji«, a nikdar nista uredila sebe in svojega notranjega kaosa. In tako sta se »žrtvovala« in se medsebojno poškodovala v bitkah med spoloma, iluzijami in resničnostjo. Se ne ljubila, pač pa vztrajala. Zaradi marmorja v predsobi. Dobrega imena in ugleda. Stiske, nemoči, brezizhodnosti. Ali koristi, ki jo imata drug od drugega. In tako kot se je potrebno potruditi za znanje in razumevanje osnov umetne inteligence, bi se morali za abecedo jezika ljubezni. 

Foto: Lunamarina/Shutterstock







V knjigi Pogovori z Erosom pišem o zgodbah, ki so mi jih zaupali ljudje. Jasno se pokaže, koliko jih zares najde globino v izpolnjujočem partnerstvu, a ti ljudje se potrudijo in iščejo, neprestano iščejo in gradijo mostove s človekom, s katerim so se odločili prehoditi poti življenja. A če smo naučeni, da vsaki oviri rečemo da in se ob prvi utrudimo, se ne naučimo kaj dosti. In tako menjamo službe, države, barvo las, znamke avtomobilov, ljudi … A vztrajati v dogmi »srečnega zakona«, »pravilnih pogledov«, abnormalnega konservativizma, ki ubija sij duše, in vztrajati v nečem le zaradi lastnine, ki zakon lepi skupaj in otrok, ki so kot krona stvarstva naveličali vseh fars, je še ena od oblik lenobe. Tudi ljubiti se moramo naučiti, ne le misliti. In jezik ljubezni je vez, ki družbo poveže trajno. In ja, lenuhi sodijo, pametni berejo, modri opazujejo. In razsvetljeni sledijo kozmičnemu redu.

Poglejmo si še tretji, zadnji primer. Svet je v stiski. Skregan, prestrašen. Ogromno nizkih strasti se plazi po ovinkih. Kukajo izza spletnih medijev. Nekateri z užitkom podžigajo sovraštvo. Zakaj bi sadizem zakrivali za masko obče dobrega? Seveda, najtežje se je dokopati do stališča in ga zagovarjati. Poiskati dobro v sočloveku. Razvijati zavest, ki povezuje in ne ločuje. Najtežje je sebe posaditi pred ogledalo in videti tisto, kar v nas lahko ugledajo drugi.

In kot smo rekli, lenuh sodi, pametni bere in modri opazuje. Uresničeni človek pa samo biva. Zgolj je. In že biti je včasih izreden napor.