Marjan se je lotil novega projekta, saj je zares želel, da ga Mojca ponovno vzljubi. Trudil se je s strankami in ji vsakodnevno znova dokazoval, da bo poskrbel za njo in otroka, ki je na poti. Seveda mu ni bilo enostavno, saj so delodajalci vse bolj brezvestni, kapitalski trgi pa vsak dan znova narekujejo nova dajanja sebe in življenjske energije, s katero razpolaga. Ko se v poznih večernih urah vrača domov, razmišlja, kje so meje. Kje so meje zdravega dajanja? Zdravega odnosa do dela in sebe? Do kje lahko še spusti delodajalca, saj ve, da prihaja novo bitje na svet in da bo Marjan zanj naredil domala vse. Morda res tudi hudič v sili žre muhe, a Marjan je trdno odločen, da se v celoti ne bo razprodal. Kaj vse naredijo starši v imenu ljubezni za svoje otroke? Kako daleč se spuščajo zaljubljenci in do kod vse so se pripravljeni spustiti oni, ki razumejo, da je moč dotika trajnejša in globina pogleda usodnejša od zgolj površne odločitve in trenutnega udobja, ki narekuje smer? Koliko vojn se je izbojevalo v imenu ljubezni? Koliko usod se je grobo prekinilo v imenu dobrega in večnega, a ravno za to prekinjenega? Majda je razmišljala podobno. Kot svetovalka je poznala premnogo usod in kot pravnica videla preveč razbitih družin, pozabljenih sanj in notranjih svetov opustošenja, ki so botrovali nekdanji živi želji, ki se je razblinila v nejasnih stališčih in zavedanju, kdo smo in zakaj smo tu.

Ona je vselej čakala, da se je on zopet pojavil in sta ponovno za nekaj magičnih trenutkov zaživela kot par – dokler ni poniknil. Ko je bil z njo, ji je vselej zatrjeval, kako rad jo ima. In resnica je, da jo je imel rad. A sebe in svoj interes je vselej postavljal na prvo mesto in ni prepoznal, kako nedorasel in sebičen je v sebi.  

Aleša, čeprav se je zdelo, da ne potrebuje pomoči, se je po težkem porodu in na skrivaj prestani depresiji prvič vprašala, če si zares želi tega otroka. Nekako se po porodu hčerke ni počutila osredinjene in polne smisla. Nasprotno, težaven porod poln zapletov ji je načel nek globoki občutek notranje varnosti, ki je dotlej prestal vse preizkušnje in ni bil nikdar postavljen pod vprašaj. Komu naj zaupa svojo stisko? Vsi jo bodo vnaprej sodili, da je sebična in da ne pozna prave ljubezni. Vsi ji bodo zatrjevali, da je takšno pač življenje in da se mora, v imenu ljubezni, prilagoditi. A v sebi ve, da ni osrečena. Pogreša svobodo, mir in čas zase. Je prav, da je v imenu ljubezni izdala sebe?

Maša pa je že dolgo let ljubila svojega vrstnika, ki ji ljubezni ni vračal v enaki meri, kot jo je prejemal. Seveda se ji je oglasil le takrat, ko je to najbolj ustrezalo njegovi samoti, njegovemu hrepenenju in trenutnemu razpoloženju. Mark ni poznal pojmov, kot so odgovornost in obljuba, a Maša prav tako ni prepoznala, da v imenu ljubezni drugih ne smemo uporabljati kot bližnjic do osebne sreče. In tako je vselej čakala, da se je zopet pojavil in sta ponovno za nekaj magičnih trenutkov zaživela kot par – dokler ni poniknil. Ko je bil z njo, ji je vselej zatrjeval, kako rad jo ima. In resnica je, da jo je imel rad. A sebe in svoj interes je vselej postavljal na prvo mesto in ni prepoznal, kako nedorasel in sebičen je v sebi. Tako je bil prepričan, da od sebe da vse. In dokler bo Maša vztrajala, bosta v imenu ljubezni ustvarjala zgodbo mladega para, kjer ona čaka in se on neskončno dolgo odloča. Tako lahko »v imenu ljubezni« dočakata starost, čakajoč na pravi trenutek, ki ju bo za vselej osiromašil. Če nič pomnožimo z milijon, vselej pridelamo nič, a Maša še vedno upa, da bo njena neskončnost dajanja spremenila matematične zakone. In takšnost je pač takšna, da sledi ritmu vesolja in ne nujno našim željam.

Na drugem koncu male države pa je bil Andrej prepričan, da je njegov sin precej boljši človek kot njegova hči. Da so med njima vselej ustvarjali zares vidne razlike, ni želel slišati nikoli. A po smrti žene se je nekje globoko v sebi odpovedal njenemu spominu. Ker ga je mlada hči tako močno spominjala nanjo, je, namesto da bi močno bolečino priznal, prečutil in jo poskušal prek terapije ali kako drugače odstraniti, obsodil svojo hčer. Ki je zaradi takšnega hladnega odnosa in zanemarjanja postala že pri osemnajstih prava živčna razvalina. Rada je pohajkovala, poskušala droge in prekomerno pila. Ljubezni ni prejemala, prav tako ne spoštovanja, ne s strani očeta in ne s strani brata. Svet je bil zanjo poln udarcev in zavračanja. V »imenu ljubezni« se ji je oče odpovedal. In jo s tem ubil na simbolni ravni.

Direktorica Saša pa razmišljala o izvornih namenih, ki jih imamo ljudje v medosebnih odnosih. Ni želela biti pesimistka, a prevečkrat je zaznala škodoželjne poglede sodelavk, ko kateri kakšen projekt ni uspeval. Želela je ohraniti vero v obče dobro, a uvidi v namere ljudi so ji včasih pognali strah v kosti. Zlasti se je bala za sodelavca, ki je naredil vse za svojo ženo, a ona ga je še naprej varala in izigravala na vse mogoče načine. Da je skrivoma pil, je sumila že dlje časa. In kaj naj naredi z Manco, ki jo sumi, da v podjetju jemlje nekaj zase? Ve, da sta z možem v hudih finančnih težavah zaradi naložb, ki so bile slabe, in da plačujejo penale za grehe iz preteklosti. Ali naj postavi na prvo mesto pravila podjetja, katerega lastnica je, ali naj raje zamiži na eno oko in posluša svoje srce? Saj ve, da so tisti, ki slepo sledijo pravilom, v sebi polni skrivne hudobije, ki samo čaka, da se razpase. Odloči se je, da bo zamižala in se z Manco pogovorila. Povečala ji bo obseg dela in ji, kar se le da, pomagala, da se izkoplje iz težav. Ja, nekateri ne izgovarjajo besed ljubezni in zares živijo v njenem imenu.

Smo sami sebi odlični advokati, ki iznajdemo vse izgovore za lastne napake? Smo sebi zvesti prikimovalci, ki se zapiramo le v svoj svet, izvzet vsakršnih kritik? 

Prav tako je Peter zapustil neko pritlehno poslovno skupino, ki je skrbela za posel drug drugega. V imenu dobička in koristoljubja so bili pripravljeni teptati vse, kar je srčnega in dobrega. Tako so pravno vprašljivo odpustili precej ljudi in ker se je vsak tresel zase, je lastnikom uspevalo s poniževanji in pritlehnimi oblikami psihološkega nasilja. Ljudi so učili dokaj bistroumne manipulacije: pridigali so logiko pozitivnega mišljenja, da so se v skupini morali vsi vesti kot veseli, optimistični in vedri ljudje. Četudi niso dobili plačanih nadur ali so zamujali z izplačili plač, so nekako nedoumljivo lastniki razmišljali, da so kupili duše teh zaposlenih. In magija pozitivnega mišljenja, ki jo ljudje v poslu še vedno ovijajo v pritlehno všečnost, mnogim odpre denarnice in uspava njihove ume. Mnogi se radi smejoč dobremu plačilu prilagodijo čemur koli. Četudi gre za ljubezen in njeno imel. A Peter, ki so slučajno naleteli nanj, ni bil iz takšnega testa. Z nekaj bistroumnimi potezami je njihovo delovanje obelodanil konkurenci in jih posledično tekom let prisil v spoštovanje soljudi, njihovega dela in napora. Morda pa zares obstajajo sveti ljudje, ki delujejo v imenu ljubezni in za njen namen, ki je osrečevanje in izpopolnjevanje celote?

Kaj počnemo v imenu ljubezni? Smo sami sebi odlični advokati, ki iznajdemo vse izgovore za lastne napake? Smo sebi zvesti prikimovalci, ki se zapiramo le v svoj svet, izvzet vsakršnih kritik? Ker kar počnemo, dragi bralec in draga bralka, v imenu ljubezni, določa usode …