Ko smo v stanjih prehoda, občutimo več nivojev nelagodja, stisk ali trpljenja ter obenem tihega veselja, ki nas očiščujejo od znotraj. Zato, da bi videli čisto in prepoznali smer naslednjega koraka, ki nas vodi, slej ko prej začutimo, kdaj se prepustiti toku usode. Neprestano se učimo kreativne pasivnosti in aktivnega mirovanja. Počasi ko dozorevamo, postajamo sposobni združevati nasprotja. Ko se rodimo v svet, se polnimo. Z vtisi, znanji, veščinami in idejami o tem, kako okolica in svet delujejo. Polnimo se, pogosto z vtisi, vplivi, mnenji in stališči, a mestoma potrebujemo premor, rez ali le čas zase. Da ugotovimo, kaj pravzaprav želimo in da znotraj sebe presodimo, kaj je zares naše mnenje, kaj so naši občutki in kaj so želje ali interesi vseh ljudi, s katerimi smo v stiku. Seveda je prisotnost nam pomembnih ljudi ključna, saj na nas vpliva usodno. Zato ni tako zanemarljivo, če se v nekem odnosu ali službi trajno počutimo slabo.  A pogum, da naredimo spremembo, je sorazmeren z ugodjem, ki ga v neki situaciji uživamo. In večje kot so stiske in neugodje, večja je naša moč, ki botruje prehodu znotraj nas, prehodu iz enega stanja v drugo, ki nas opremi s pogonsko energijo, da nas dvigne na višjo raven. Zanimivo se je vprašati, kaj nam takšne razvojne faze doprinesejo in kateremu namenu služijo? Ali smo po njih boljši ali slabši ljudje?

V razvitem kapitalizmu je odnos do smrti površen in plehak; prodaja se živost, ki pa je tako ali tako pogosto umetno ustvarjena s konceptom sreče. V tradicionalnih in predmodernih družbah pa je bil svet mrtvih vsakodnevni del sveta živih, saj so se modri trudili za stik z duhom prednikov, ki jih je ščitil pri lovu in ostalih podvigih, potrebnih za preživetje. 

Mar ni cilj, da vsako situacijo ali človeka pustimo v boljšem stanju, kot smo ga dobili? Mar ni cilj, da se tekom izkušenj in faz učenja, ki jih ne moremo preskočiti, predamo sili, ki je večja od nas? Pozorno oko, ki zaznava nize sprememb in sinhronicitetne dogodke, prepozna, da so dogajanja okrog nas posledica nekih naključnih ravni, ki imajo svojo inteligenco in cilj. Zato je vsak obred prehoda tako neizbrisno ključen in nujen za dvigovanje inteligence. Mar je smrt res tisti zadnji korak na poti do lastne notranje lepote?

Smrt je del življenja, in če želimo zares živeti, moramo znati tudi »umirati«, kar pomeni izpuščati odtenke in tiste ravni, ki so tukaj le zato, da preverijo, ali smo neko nianso lekcije zares dojeli … Kdor zna izpuščati, zna dati in obenem prejeti. Kdor zna hoditi, zna počakati na pravi trenutek. Kdor ve, kako zaplesati s tokovi življenja v polnem zanosu, brez varnostnih mrež ali preračunavanj, ve, kdaj v nek proces vstopiti in kdaj iz njega oditi. Tisti, ki zna prihajati, ve, kdaj mu je mesto za slovo. Smrt, Kraljica začetka in konca, je kot naša senca; sledi nam vsepovsod, saj smo neprestano v procesih prehajanja iz enih stanj v druga.

Staroselci so seveda svojo smrt nosili na levi rami in z njo redno diskutirali. Ta stik ni toliko simbolne narave kot bolj eksistenčne: vse, kar pričnemo, se nekje konča; ali se razvije na drug nivo ali pa preoblikuje skozi nova stapljanja in srečevanja, ki so zopet namenjena novemu koncu, ki je za nekoga drugega le začetek. In vera v  kontinuiteto, to je v neprekinjeno linijo katerega koli razvoja, je le iluzija uma, frontalnega režnja, ki mu je namenjena logična in longitudinalna smer stremljenja. Zato so staroselci poslušali smrt na levi rami. A vsi procesi, ki jih doživljamo kot živa bitja, ne glede na spol, z naravo vseh prehodov, učijo v tišini. In pogosto z zgledom: reka se izlije v morje, kot kaplja v ocean ali ljubezen v ljubimca. Vse, kar se začne, se konča in prelevi na novo razvojno stopnjo, ki je dana in darovana zopet nekim drugim spajanjem, s ciljem večno dobrega. Seveda ljudje kreiramo nepopolne podobe in iluzije, ki so prav tako prehodne narave, saj nam je namenjeno, da se prek nasprotij šele spoznamo. In kaj je smrt drugega kot prehod ene ravni v drugo?

Tu smo, da gremo. Pridemo, da se poslovimo. Pričnemo, da zaključimo. Točimo solze, da spoznamo. Trpimo, da se prerodimo. Ljubimo, da se osvobodimo.  

Naši davni predniki so seveda poznali obrede prehoda ali barde, ki so jim služili pri preživetju v krutih razmerah pradavnine, ko jih še ni ščitila kultura oz. civilizacija s svojimi iznajdbami. Častili so smrt, ki so jo razumeli kot dih življenja. In seveda so vsi staroselci prepoznali vlogo in pomen duha prednikov, ki ga v naši kulturi obeležujemo z Dnevom spomina na mrtve. V razvitem kapitalizmu je odnos do smrti površen in plehak; prodaja se živost, ki pa je tako ali tako pogosto umetno ustvarjena s konceptom sreče. V tradicionalnih in predmodernih družbah pa je bil svet mrtvih vsakodnevni del sveta živih, saj so se modri trudili za stik z duhom prednikov, ki jih je ščitil pri lovu in ostalih podvigih, potrebnih za preživetje.

Ker med življenjem in smrtjo obstaja tanka linija, modri častijo magične trenutke prehoda, ki jih je življenje polno. Častijo solsticije, koridorje med razvojnimi fazami človeškega življenja in vselej razumejo, kaj pomeni stavek »kar je zgoraj, je spodaj«. Res je, tu smo, da gremo. Pridemo, da se poslovimo. Pričnemo, da zaključimo. Točimo solze, da spoznamo. Trpimo, da se prerodimo. Ljubimo, da se osvobodimo. In smo, da bi ponovno prišli, saj pridemo, da gremo.