Da so ljudje brez vsebine pogostokrat žareči na fluorescenten način, pretirano in z igralsko žilico usklajeni v kontekst, ni nič novega. Svetovno znani romanopisci so kot s skalpel natančnim rezom zarezali v značajske anomalije ljudi, ki so tekom stoletij prav isti. To so ljudje brez vsebine, jaza in notranjega kompasa po prav in narobe. Ne, ne gre le za patološke narcise, ki nimajo drugega, kot zunanji svet, ki si ga podrejajo na svojstvene načine, pač pa za vdor praznine, ki zanika vse tisto, kar je mejno. Ljudje brez vsebine namreč zares skrbijo le za svoj javni izgled, in so, skladno s povedanim, v zasebni sferi najbolj vestni prekrškarji tako morale, etike kot estetike medosebnih odnosov.

Človeška mimikrija ali sposobnost pretvarjanja je precejšnja in sodobna družba z mehanizmi podpiranja nikakršne odgovornosti takšne profile hvali in nagrajuje. 

Zanimivo je branje tega fenomena in opazovanje zgodb ljudi, ki živijo svoja življenja, skrita pod masko. Njihov zunanji jaz, to je tisti, za katerega menijo, da je viden tudi drugim, je zloščen in do potankosti usklajen. Pazijo, da se družijo z ljudmi, za katere ocenijo, da imajo zanje ustrezen renome. Jedo hrano, po kateri bodo prepoznani kot ljudje okusa in veljave. Razmišljajo v okvirih, ki jim jih določijo drugi, torej pomembni Drugi, za katere  pozornost in naklonjenost se tekom življenja trudijo. Ko se družijo po združenjih, ne povedo svojega mnenja, saj modro čakajo na trend misli in sodb, ki jih neka skupina ljudi o nekom ali nečem izreče. Vedno v trendu, vedno v pravi meri – nikdar preveč ali premalo, no, sem in tja preveč, saj odličnega ni nikdar čez mero, maxi udobje pa je tako ali tako rdeča nit presoje … Saj, skladno z masko in lažnim jazom, morajo ves čas čakati na preži in premisliti marsikaj, da se ne izdajo.

Da ne bo pomote – za lažni jaz si morate vzeti dovolj časa in imeti kar dober spomin, morda »dnevnik izmislekov in laži«, saj pozoren opazovalec ali poslušalec kaj hitro spregleda masko in zadaj opazi človeka brez poguma, resnične integritete in notranje moči. A ljudje, ki so pristni, preprosti in delovni, ki se borijo za kruh, včasih preživetje, spet za posel na trgu, takšnih maškarad ne razumejo. Težko jim je pri srcu, ko opazujejo svet kvarljivega in plehkih vrednosti, svet igre in nepristnosti ter iščejo razlago, kako lahko človeška vrsta tako globoko zabrede, da streže le lastnemu užitku, iluzijam ter predvsem, kako je možno, da nekdo prav uživa v prevarah občinstva, ki so pravzaprav soljudje, ki »praznim igralcem« prečkajo pot?

Vest kot psihična in socialna kategorija nima pomena le v tem, da znotraj človeka predstavlja neko moralno inštanco, pač pa deluje kot uravnilovka vsakega značaja, še tako izprijenega in patološkega. Da so ljudje zaigranih bleščečih nasmehov in ekscesnega žarenja zelo zanimivi za opazovanje in proučevanje, ve klasična psihoanaliza. Res je, zaigrani uživajo v tem, da s svojo bleščavo in lažno namerno ustvarjajo iluzijo o sebi, in vrhunce naslade doživijo takrat, ko delujejo dobrodelno ali navidezno v neko višje dobro. Realne empatije seveda nimajo, saj sami niso izkusili stisk ali pomanjkanja – zato je vse šov, kulisa in igra papirnatih zmajev, ki jih pristen veter odnese zares daleč.

Ker so rojeni igralci, se radi družijo z ljudmi, ki so v sebi zares polni moči in integritete, in ko jih opazujejo, se od njih učijo in s tem postajajo v prevari še boljši. In bolj kot je človek prazen, boljšo igro lahko uprizori pred vašimi očmi, njihove zanke pa razvozlajo le redki. Če se spomnite mojstrov satire, ti posamezniki dostikrat uživajo nek ugled in si ga medsebojno potrjujejo in delijo, saj sami na svojih nogah pač ne morejo stati, ker nimajo opore v sebi. Saj človek, ki je brez vsebine, lahko odigra kar koli. Človek z vsebino in jasnimi stališči pa ničesar. Seveda tukaj ne želimo reči, da so poklicni igralci ljudje brez vsebine. Daleč od tega. Prej nasprotno; v tem pisanju nizamo argumente za prepoznavanje tistih karakterjev, ki so v sebi prazni, plehki in običajno patološko ambiciozni in željni denarja, moči in oblasti. Torej, prazen človek igra in odigra, in če se na odru po nekem srečnem ali nesrečnem naključju znajde človek integritete, lažnivega antagonista v hipu prepozna in mu strga masko. Zato lažnivi posamezniki takšnih ne prenesejo in naredijo vse, kar je v njihovih močeh, da bi jim zaprli vrata, kjer je le mogoče. In zakaj ta črno-bela prispodoba? Da se lažje prepoznamo, na katero stran nas vleče in koliko pristnega stika s seboj in notranjim svetom še premoremo.

Po čem pa boste prepoznali pristnega človeka, ki je diametralno nasprotje lažnega in praznega? Po tem, da vam verjetno ne bo pihal na dušo; po tem, da vas bodo njegove besede kdaj pa kdaj vznemirile. Po tem, da je za vas pripravljeni žrtvovati svoj čas in svoje trenutno nepomembno udobje. 

Zakaj se torej nekdo odloči za laž, masko, kič in manipulacijo? Ker v prvi vrsti ljubi lastno udobje in še več. Takšen posameznik je v sebi sadističen; in bolj kot je v sebi neizpolnjen, večji nasmešek žari na njenem ali njegovem obrazu. In večje grehe kot ima, bolj čistega se kaže v realnosti. Človeška mimikrija ali sposobnost pretvarjanja je precejšnja in sodobna družba z mehanizmi podpiranja nikakršne odgovornosti takšne profile hvali in nagrajuje.

Po čem pa boste prepoznali pristnega človeka, ki je diametralno nasprotje lažnega in praznega? Po tem, da vam verjetno ne bo pihal na dušo; po tem, da vas bodo njegove besede kdaj pa kdaj vznemirile. Po tem, da je za vas pripravljeni žrtvovati svoj čas in svoje trenutno nepomembno udobje. In ljudje brez vsebine? Tisti, ki so zares mojstri, vas bodo gledali tako lepo, kot glas Siren omamljenega Ojdipa, da kmalu zares ne boste prepričani, če ni takšen odnos pa le morda pristen. »Tako dobro pa res ne more nihče igrati!« vas bo morda prešinilo. Saj veste, če je cilj le egoistična želja, kar za človeka brez vsebine, jaza in notranje moči drži,  nič kar koristi, ni pretežko. Nasmeh tukaj, nasmeh tam, denar, čast in oblast. Ja. Virtualni svet ni tako zelo nevaren. Nevarni so tisti, ki ubijajo z nasmeški. Nevidno, tiho in predvsem, vselej težko ulovljivo.