Imeti hrbtenico ali lastni jaz so tista prava (romantična) vodila, ki nam jih predočajo domala vse pravljice. Kot je ugotavljal Vladimir Propp, ki je proučeval morfologijo pravljic,  v njih vselej dobro zmaguje. A se, brez izjeme, spopada z zlom. Ja, vse pravljice imajo isto strukturo, a variirajo obliko in vsebino. Kjer je tisti, ki sledi dobremu v sebi, vselej nagrajen. A običajno na koncu - po številnih stranpoteh, labirintih, trnju in težkem terenu. Poljubiti kraljično, poiskati sveti gral ali večno resnico, ki kot živa voda boža dušo do večnosti, je edini cilj, ki glavnega protagonista vodi, usmerja in napaja. In dokončno izpolni in napoji.

Kot pravijo modreci, je lagodno življenje rezervirano za ljudi mehkega jaza in slabe pameti; sami niso krivi za svojo dharmo. 

Pa si poglejmo. Kje so danes veliki ljudje? Ki sledijo notranjemu občutku pravičnosti? Ki so kos negativnim ljudem, ki polni zavisti in lenobe zrejo predse brez lastnega žara? Kje so še tista žlahtna načela, ko moški odpre ženski vrata in ženska skuha toplo jed svojemu moškemu, četudi je ura že odbila polnoč? Kje so vitezi srca in princese duš, ki iz moških izvabijo tisto najboljše? Mir, spokoj in potenco, ki se gradi takrat, ko je za to nagovorjena. So. A svetijo tudi v temi. Preizkušani in prekaljeni prek iskanj, strasti, zmot in bolečin so tu za nas. In ko se sami odločimo slediti svojemu svetlemu jazu, si prekrižamo poti. In tako, kot merimo, nam je odmerjeno. Če iščemo razdor, ga tudi najdemo. In smo le to, kar v resnici presežemo v sebi.

Preberite še: Dr. Lucija Mulej M.: Porušena ravnovesja ali kako najti harmonijo 

Tako je preizkušenj nikdar vajeni James ravnokar zapel zadrgo in po dobrem orgazmu v mislih odkljukal še eno etapo poti novo osvojene trofeje, ki je imela umetne prsi. Uf, že tretja v mesecu, »bravo jaz«, si je misli. In ko je odhajal izpred hiše mlade ljubice, hčere bogatih staršev, je nemarno pljunil v korito rož. Čakal ga je nov zmenek, tokrat s starejšo damo. In James je vselej, podobno kot Bart, o katerem smo pisali lani, misli le nase. Na lastni užitek, ki ga je moral zadovoljiti prav takoj. Bil je nemaren, lep in poln intrig. Daleč od jaza, čudežnosti in belega princa, ki bi za svojo ljubljeno šel čez ogenj in trnje. Hm. Res, pravi adut, ta mladi plehki James, ki je bil kot jajce jajcu podoben lastnemu očetu. Delal ni kaj dosti in verjetno nikoli ne bo. A kot pravijo modreci, je lagodno življenje rezervirano za ljudi mehkega jaza in slabe pameti; sami niso krivi za svojo dharmo.

Za velike poteze pa sta nujna pogum in osebnost, ki je nagnjena k askezi, saj brez samoodpovedovanja ni napredka. A obenem osebnost, ki zna v totaliteti užiti darove življenja, tako mesenega kot materialnega, razume, kdo človek zares je. In kvaliteta odnosa in izmenjav medčloveških odnosov je zares odvisna od naše notranje moči, da poiščemo lepo in zdržimo pot do svobode, ki nikdar ne pelje po bližnjicah – saj le osvobojen človek zdrži blagoslove lepote, ljubezni in spoja.

Medtem pa je bil Archie popolnoma drugačen. Skromen, boječ in tih. Sanjal je o edini, a ker je bil že v poznih štiridesetih, se je možnost, da jo bo sploh kdaj srečal, zmanjševala. Seveda je srečal tudi takšne, ki so kljub njegovemu nežnemu in trhlemu videzu kazale zanimanje, a ni imel ne lastnega jaza ne poguma in vere vase, da bi to sprejel. Lastne notranje moči, da bi preskočil dvome in poiskal pot, ki bi ga peljala do ljubezni, ni in ni uspel najti. Morda mu uspe jutri? Nikoli se ne ve, kdaj se v nas prižge ogenj strasti, ki je nepojasnljiv.

Kdo smo? Kdo si ti? Kdo sta James in Archie? Mar osebna rast pomeni, da smo od zibelke do groba vselej isti? Brez novih idej, spoznanj in odločitev, ki iz nas ustvarjajo nekaj, kar je boljše od tistega, kar je bilo doslej? S tem smo popolnoma dolgočasni. Mar ni cilj osebnega razvoja tudi ta, da prepoznamo lastne zmote in napake preteklosti? Ko je človek še uporniški najstnik, seveda misli drugače kot odrasli zrel posameznik, ki zna razločevati med nagoni in božansko ljubeznijo. Mar ne drži, da nas poti, ki se nehote prekrižajo, spremenijo? In ko prepoznamo, da se naše poti križajo z razlogi, vidimo, da smo v nekem trenutku točno to, kar zmoremo dati in prejeti. In naš jaz se spreminja, razvija, čisti in gradi. Pogosto skozi zmote, občasne zastoje in nespametnosti. Zato v različnih življenjskih obdobjih na vprašanje »kdo sem jaz« odgovarjamo drugače. In okoliščine, ki v nas gradijo skromnost ali napuh, usodno vplivajo na naš značaj in na odgovor na izvorno vprašanje. O tem, kdo pa zares in v resnici smo.

Tisto, kar zares smo, pokažemo samo v dveh situacijah; ko se nam cedita med in mleko in takrat, ko nam življenje pokaže zobe. Vse vmesne, varne in prijetne faze nas ne izzovejo v tem, kar se v nas skriva in čaka, da se izrazi in pokaže. 

Tako lahko opazujemo, kako ljudi spremeni trenutni (ne)uspeh. Vsako lokalno okolje z bari in gostilnami žari neko specifično melodijo kraja, v katerem ljudje bivajo, odraščajo in se razvijajo. In prostori, kjer se nabira največ informacij, kjer se govori, veseli in ustvarja zgodbe, so od nekdaj gostilne in podobna okolja, kamor ljudje zahajamo. O ljudeh in načinu, kako se vedejo, vedo veliko povedati vsa gostinska osebja, ki se dnevno srečujejo z različnimi profili ljudi. »Kdo sem, kdo so in kdo je nekdo«, so debate in prav prisrčne, duhovite in mestoma sarkastične  ugotovitve vseh tistih, ki delajo v poklicih, kjer je rokovanje z ljudmi običajna rutina. Nekoč je večni Šifrer prvič zapel, da »je vse manj dobrih gostiln«. Še vedno njegova popevka niza resnico - saj dobra gostilna ne pomeni le dobre strežbe, temveč občutek domačnosti in prijetnosti, kjer se človek počuti želenega in spoštovanega. Kjer začuti, da je njegov jaz spoštovan. In če obiskujete iste gostilne, se vas ljudje navadijo in vi njih. Razvije se domačnost in tista svojska bližina, ki neki prostor ožari z žarom srca, ki je neponovljiv. Morda je res, da je vse manj dobrih gostiln in ljudi, ki so se pripravljeni boriti za dobro. In za sočloveka iti korak dlje. Seveda, če so ljudje dobri, so takšne tudi gostilne.

In če verjamemo Proppu in antropologom, so medosebni odnosi kot bela magija. Vselej nam je odmerjeno z mero, s katero merimo. In ko se srečate z nekom, ki je nekoč od napuha puhtel in štel novce, zdaj pa žalostno gleda predse, brez sija minljivega uspeha in s prazno malho, prepoznate, kdo v resnici je. In, kdo v resnici ste vi, ki ga opazujete. S sočutjem, modrostjo ali plehko nemarnostjo kot zgoraj opisani James, ki sledi le trenutni potrebi in nagonom, saj mu življenje ni naklonilo daru preizkušenj, ki očistijo nevednost, plehkost in temo?

Ker tisto, kar zares smo, pokažemo samo v dveh situacijah; ko se nam cedita med in mleko in takrat, ko nam življenje pokaže zobe. Vse vmesne, varne in prijetne faze nas ne izzovejo v tem, kar se v nas skriva in čaka, da se izrazi in pokaže. Mar ni cilj lepote odnosov in iskanja pravega jaza v stavku, ki ga je že davno nazaj izrekel modrec Džidu Krišnamurti: »Pravičnost je v čistem gledanju, ki je pozornost brez popačenosti, merjenja in zamisli«? In kdo sem jaz? Iščem luč in čisto vodo, ki zbistri misel, potolaži srce in vselej žari, ne glede na naše sence.