Njegovo predavanje z naslovom Zgodbe, ki so me naučile živeti bo pospremljeno s slikanico Priklenjeni slon, ki bo izšla ob njegovem obisku. Prepričan je, da v nasprotju z izmišljenimi junaki, katerih »potovanje« se nikoli ne začne zaradi njihovega lastnega nemira, temveč jih k temu, da zapustijo območje udobja, prisili kakšen zunanji vzrok, mi svojo osebno pustolovščino vedno izberemo sami in se nanjo odpravimo, vedoč, da nas na poti čakajo nove ovire, padci, bolečine in zapleti, napredovanje, težave, iz katerih moramo potegniti nujne veščine in neizbežno znanje, ki nam bodo pomagali zares ugotoviti, kdo smo, in ne misliti na to, kdo moramo biti.

Natančno odmerjen čas, ki si ga je Jorge vzel za telefonski pogovor za revijo Onaplus, je kaj hitro postal prožnejši. Ko začne pripovedovati, postane čas namreč nepomembna dimenzija. Neznansko se veseli ponovnega obiska Slovenije, je povedal. Ljudje, ki jih srečuje po vsem svetu, pravi, oni, ki prihajajo k njemu, da z njim podelijo svojo zgodbo, no, zaradi njih je, kar je, človek, ki skuša živeti, kot predava in svetuje. Da ljubi knjige in zgodbe v njih, pa je »kriv« predvsem njegov oče. Čeprav ni imel ne dostopa do kakovostne izobrazbe ne materialnih dobrin, je bil v knjige preprosto zaljubljen. Vsak trenutek, ki si ga je odtrgal od dela, je bral. Bral je vse; od starih časopisov do učbenikov svojih otrok. »Vsakič, ko se je bližal rojstni dan ali praznik, kakršni so božič in sveti trije kralji, z bratom darila nisva šla izbirat v prodajalno igrač, šla sva v knjigarno!« zapiše Jorge. »Očetovo dediščino danes nadaljujejo tudi vsi njegovi vnuki.« 

Nedavno sem naletela na zanimiv članek o oblikovanju osebne zgodbe. Če zmoremo travmatične trenutke preteklosti povezati v takšno, ki nam pripoveduje, da smo vzbrsteli kljub surovim okoliščinam, je svetlejša tudi naša prihodnost. Se strinjate s tem, da je zgodba našega življenja, ki si jo pripovedujemo, ključna za to, kdo bomo postali?

O, seveda! Res je, da preteklosti ni mogoče spremeniti, lahko pa spreminjamo svoj pogled nanjo. Nič ni narobe, če se kdaj pa kdaj iskreno vprašamo, katere zgodbe si, morda nevede, pripovedujemo o svojem življenju, se spoprimemo tudi s kakšno analizo. Namreč; od zgodb o lastni preteklosti, od interpretacij tega, kar smo doživeli, so odvisni naši odzivi tukaj in zdaj. To, kako pripoveduješ o tem, kar se ti je zgodilo pred letom dni, desetletjem, morda petimi, je ključno za to, kar živiš ta hip. Resnica pa ... Ko ste me poklicali, se je na telefon oglasil moj brat. Pet let je starejši od mene. Ko kdaj sediva skupaj in se spominjava dogodkov, v katerih sva bila udeležena oba, kaj hitro ugotoviva, da ima vsak svojo interpretacijo, vsak svojo verzijo zgodbe. (Smeh.) Kdaj on zame pravi, da sem preveč dramatičen, ko pripovedujem o kakšnem skupnem dogodku, da ni bilo tako hudo. Kdaj jaz njemu, da je bil kak drug res blazno smešen, on pa obnemi, ker se ga spomni povsem drugače, bolečega celo. A najboljši del naših osebnih zgodb je, da jih lahko – če nam te, ki jih imamo, delajo škodo – spremenimo. S tem spremenimo tudi učinek, ki ga imajo na naše življenje. Ne gre za to, da nekega dne ugotoviš, da je to, kar si si govoril, čista laž, ne. Le da se je mogoče bolj gnetljivo lotevati oblikovanja svojega zornega kota. In če spremeniš pogled na to, kar je bilo, spremeniš tudi svoja čustva, navade in način življenja. No, ampak jaz imam najraje tiste zgodbe, ki prihajajo od zunaj. Trdno sem prepričan, da za vsakega človeka v vsakem trenutku že obstaja napisana zgodba, ki ima moč, da ga pozdravi. Eno so torej zgodbe, ki si jih govorimo, drugo pa tiste, ki jih slišimo in zmorejo spremeniti tok našega življenja.

Naš um ni preveč bister; povsem vseeno mu je, ali je to, kar se dogaja pred njim, res ali ne. Če so čustva tista prava, potem je to vse, kar je. 

A dovolite mi, da se pred močjo že zapisanih zgodb še za trenutek ustaviva pri prvih. Če je to, kakšno zgodbo svojega življenja si pripovedujemo, kako vidimo svojo preteklost, ključno za našo prihodnost, obstajajo tudi druge vrste zgodb, ki sodijo med samoprevare. Kako ločiti ene od drugih?

Ah, če bi zmogel na to vprašanje odgovoriti v enem stavku, potem sem naredil vse. (Smeh.) Enoznačnega odgovora nima nihče. Včasih so potrebna leta, da na plan privre resnica. Včasih je »krivo« dejstvo, da se resničnih dogodkov morda niti spomnimo ne. Ohranili smo samo določene utrinke, skice resničnosti, ki jih potem kot s pinceto odbiramo in jih na silo tlačimo v kalup, ki smo si ga zastavili kot svojo življenjsko zgodbo. Neredko se zgodi, da spomine prilagajamo svoji verziji preteklosti, vanjo dodajamo, kar menimo, da bi tam moralo biti. Poznate zgodbo o spominu in ponosu?

Ne.

No, nekoč sta se bojevala prav onadva, spomin in ponos. Spomin je ponavljal: Tako je bilo!, ponos pa vsakič znova v odgovor: Ne, ni mogoče! Tako sta se obmetavala dneve in noči. Dokler se nekega dne ni zgodilo, kar se zgodi vedno – spomin je dvignil roke, se predal. Ponos je zmagal. In preteklost zapečatil po svoji podobi. Mimogrede, to ljudje nenehno počnemo. Vzemiva za primer sina, ki je prepričan, da je bil njegov oče med njegovim odraščanjem nič drugega kot surova pošast. Ko se bo v sinovem spominu pojavil utrinek preteklosti, v katerem očeta uzre kot prijaznega in toplega človeka, bo pogled hitro umaknil, kajti to, ne ne, to že ni mogoče. Ta delček, ta utrinek prijaznega očeta, namreč ne sodi v njegovo sestavljanko. Sin bo raje iskal delčke zanjo drugje, jih, če bo treba, na silo tlačil v prazne prostore, da mu le ne bi bilo treba zamenjati motiva sestavljanke. A tukaj se skriva zoprn kleč. Če človek ni sposoben popraviti svoje verzije preteklosti, bo luknja, ki zeva med tem, kar je bilo, in tem, kar si prigovarjaš, vedno večja. Še več; od nje bo odvisno tudi, kam boš usmerjal svojo pozornost. Bo ostala na spominu očeta, ki te je pretepel s pasom, ali kdaj zašla tudi nanj, ko sedi ob tvoji postelji, bolan si, on ti bere zgodbo? Velikokrat sem priča ganljivim preobrazbam. Ko v psihodrami, obliki akcijske psihoterapije, klienta, sina v tem primeru, postavim nasproti drugega, ki je zgolj v vlogi njegovega očeta, se zgodijo globoke transformacije. Ko sin pove »očetu«, česa si želi, in mu »oče« to tudi srčno ponudi, so čustva, ki se vzbudijo, pristna, kot bi si bila nasproti resnična oba. Zato se velikokrat pošalim, da naš um ni preveč bister; povsem vseeno mu je, ali je to, kar se dogaja pred njim, res ali ne. Če so čustva tista prava, potem je to vse, kar je.

Otroke moramo naučiti spoprijemanja s svetom tako, da bodo sami sposobni prepoznati nevarnosti v njem. Ja, Rdeča kapica je nedvomno poučna zgodba, a ne zanje, temveč za starše! Če bodo ti svoje otroke namreč obsedeno varovali pred neznanim, jih učili, naj se ne postavijo po robu grožnjam, potem ... No, potem bodo dosegli isto, kot je dosegla vestna mamica v Rdeči kapici: vzgojili bodo naivnega in nezrelega človeka, ki se je nesposoben braniti pred zlorabami, zlobo in prevarami, ki jih bo v življenju nedvomno deležen. 

V svoji zadnji knjigi, ki je izšla v slovenskem prevodu, Najlepše pravljice, da se bolje spoznamo, se lotite tudi Pepelke. Postavljate si dodatna vprašanja, recimo to, zakaj je opolnoči izginilo vse – konji so spet postali miši, kočija buče, Pepelkina slavnostna oprava pa spet iste sajaste cunje –, le čeveljček je ostal. Ker izhaja iz povsem druge čarovnije, odgovorite, predstavlja, kar ona tako in tako že je, le spregledati je morala. A to je le ena zgodba.

Ja, a zelo pomembna. Ko namreč premišljujemo o Pepelki, se zavemo tudi, da zdrav odnos do samega sebe vključuje tudi tisti prelomni trenutek, ko se zavemo lastnega dostojanstva, lastne vrednosti. To dvoje nas potem v resnici vodi k boljšemu življenju. Spoznanje, da že smo, kar hočemo biti, torej vredni. To je naš stekleni čeveljček, ki ne izgine. Ravno ta trenutek spoznanja. No, druga pomembna zgodba je o Rdeči kapici. Njen klasični nauk je, da je svet nevaren, da je najbolj varno biti doma pri mami, takšne reči. No, jaz sem po drugi strani prepričan, da je pravo sporočilo zgodbe drugje.

Zaupajte mi ga, prosim.

Otroke moramo naučiti spoprijemanja s svetom tako, da bodo sami sposobni prepoznati nevarnosti v njem. Ja, Rdeča kapica je nedvomno poučna zgodba, a ne zanje, temveč za starše! Če bodo svoje otroke namreč obsedeno varovali pred neznanim, jih učili, naj se ne postavijo po robu grožnjam, potem ... No, potem bodo dosegli isto, kot je dosegla vestna mamica v Rdeči kapici: vzgojili bodo naivnega in nezrelega človeka, ki se je nesposoben braniti pred zlorabami, zlobo in prevarami, ki jih bo v življenju nedvomno deležen.

V knjigi omenjate tudi svoje gostovanje na Univerzi v Juárezu. Tam ste se povezali s študenti, ki so izvedli manjšo raziskavo o tem, katere so resnične težave, ki pestijo prebivalce. Skrbi večine vprašanih so se sukale okoli negotovosti glede tega, kako se bodo njihovi otroci znašli v družbi prihodnosti. Ko so jih nato še vprašali, katere priložnosti bodo izkoristili zase, so večinoma odgovarjali, da je zanje že prepozno, da niso dovolj spodobni in tako naprej. Kako ste se s podobnimi težave spoprijemali kot psihoterapevt?

Ko sem še delal kot psihoterapevt, je gotovo eden od štirih klientov, ki so prišli k meni, govoril ravno o tem. Da nima smisla, da je zanj že vse prepozno. Terapevtova naloga v tem primeru je pokazati, da možnosti so, da obstajajo številna nova vrata, ki jih je mogoče odpreti. Nekoč sem imel klienta, ki je trdil, da je njegovo življenje kot ogromna prazna soba brez vrat. V njej se je, jasno, počutil kot ujetnik. Naprezal je oči, iskal izhod, a ga ni bilo nikjer. Čutil sem ga, kako silovito hrepeni po tem, da bi našel vrata, jih odprl in odšel na prostost. A kamor koli je segal njegov pogled, ni videl nobenih. Je bila moja naloga ta, da skupaj podreva zidove sobe in odideva na svež zrak? Ne. Je bila moja naloga ta, da ga primem za roko, da bi s skupnimi močmi vendarle našla vrata? Tudi ne. Moja naloga je bila samo ena: vedeti, da vrata obstajajo. In zakaj jih klient ni videl? Ker so bila v mrtvem kotu. Od tam, kjer stoji, jih preprosto ni mogel videti! Dolžnost mene kot terapevta je bila, da sem ga prosil, naj se po sobi sprehodi, obrne, spremeni zorni kot. Morda se vam bo kdaj zgodilo, da bo prišel k vam na obisk prijatelj, povsem obupan. Morda se mu je pravkar zgodilo kaj, kar sam vidi kot izgubljeno življenjsko priložnost, ki je nikoli ne bo nazaj. Mogoče mu takrat rečete, naj se skuša pomiriti, ga posadite v fotelj in vprašate, ali si želi slišati zgodbo.

Morda se vam bo kdaj zgodilo, da bo prišel k vam na obisk prijatelj, povsem obupan. Morda se mu je pravkar zgodilo kaj, kar sam vidi kot izgubljeno življenjsko priložnost, ki je nikoli ne bo nazaj. Mogoče mu takrat rečete, naj se skuša pomiriti, ga posadite v fotelj in vprašate, ali si želi slišati zgodbo. 

Jaz že vem, da si jo želim slišati!

No, prav. (Smeh.) To je zgodba o bogatašu, ki je prek svojega tajnika vsako leto daroval svoji župniji zajeten kup denarja. Neki dan se je pri župniku zglasil osebno. »Sin moj, kako zelo vesel sem, da te vidim!« je rekel župnik. »No, ne prinašam dobrih novic. Posel mi gre vedno slabše, zato je to moj zadnji ček,« je skrušeno priznal bogataš. Župnik ga je skušal pomiriti; potrepljal ga je po ramenih in da bi ga spravil v boljšo voljo, povedal, da sam vedno, ko je v stiski, odpre Sveto pismo. Na strani, kjer se mu ustavi pogled, prebere misel in ta mu nato da novega zagona. Bogataš se je zahvalil lepi župnikovi gesti, a vseeno poklapano odšel. Minilo je leto, ko se je pred vrati župnišča ponovno pojavil. V še boljšem avtomobilu, kot ga je imel lepo poprej, ves dobrovoljen. Pristopil je k župniku in rekel, da mu je njegov nasvet prejšnje leto spremenil krivo usodo. Ponovno je župniji namenil zajeten kup denarja, tokrat celo dvakrat več, kot je bil župnik vajen. Že je bogataš odhajal, ko je zaklical za njim: »Povejte mi no vendar, katero misel ste prebrali, ko ste odprli Sveto pismo? Kaj je pisalo na strani, ki jo je vaš prst pokazal v svetih evangelijih?« »A seveda, oče, pisalo je 19. poglavje.« »Lepo lepo,« je odgovoril župnik, »a vendar, oprostite, moj spomin ni več, kar je bil nekoč. Kaj piše v 19. poglavju?« »Tega pa ne vem, oče,« je odvrnil bogataš, »nisem ga prebral.« »Oprostite, ne razumem,« je vidno zbegan rekel župnik. »Kako pa vam je to pomagalo?« »Oče, tisti hip sem spoznal, da je ne glede na to, kaj piše v 19. poglavju, prejšnjega, 18. poglavja, konec.«

No, lepa reč. Zdaj pa ste mi dali misliti.

To je ravno bistvo zgodbe. Če slišiš pravo v pravem trenutku, je lahko zate usodna. Zato prosim, berite pravljice, berite zgodbe! Ne glede na to, kaj vse že mislite, da veste, kaj vse ste že slišali, da naj bi ta ali ona zgodba pomenila, verjemite mi, ne obstaja nobena, ki bi imela za vse čisto enako sporočilo. In še prav posebno velja, da bo imela zgodba, ko jo slišimo drugič, tretjič, drugačno sporočilo od onega, ki smo ga začutili, ko smo jo slišali čisto prvič. Veste, na milijone ljudi vsako leto med policami knjižnic brska in lista in bere, se pusti zapeljati moči pisane besede. Vsako literarno potovanje, še zlasti pa pravljica, tako vsaj pravi argentinska pisateljica Ana Guillot, je dnevnik nekega potovanja, potovanja, ki bo glavnemu junaku prineslo nove dogodivščine, spoznanja, čudeže. Ne samo njemu, temveč tudi bralcu.