Kaj konkretno pomenijo t. i. slabi odnosi na oddelku kardiologije pediatrične klinike?

Slabi odnosi se kažejo v neugodni atmosferi na oddelku, v neusklajenih informacijah zdravnikov. In vse to čutijo tudi starši.

Ljudje smo lahko z nekom prijatelji, drugega toleriramo, tretjega ne maramo. A pri profesionalnih odnosih to tretje čustvo ne bi smelo predstavljati težav. Slabih odnosov na oddelku smo se zavedali. Obstajali so že leta, povezani pa so z osebnostnimi lastnostmi posameznikov. Problem smo skušali rešiti tudi z mediacijo, a žal ni bila uspešna. Ljudi pri teh letih je težko spremeniti.

V poročilu vzročno-posledične analize preberemo: »S strani zdravnika A bolnikovo stanje ni bilo prepoznano kot ogrožajoče in zato ni bil predstavljen za hitro kirurško zdravljenje. Medikamentozno zdravljenje ni bilo ustrezno. Končno šokovno stanje ni bilo prepoznano kot kardiogeni šok. Kasnejši potek dogajanja je pokazal, da bi bilo hitrejše ukrepanje na mestu. Zdravnik B in zdravnik C sta med hospitalizacijo prepoznala bolnikovo stanje kot nevarno, a zaradi izkušenj s slabimi medsebojnimi odnosi v potek po rednem konziliju sistemsko aktivno nista posegla.« Tako piše.



In kaj bi zdravnika B in C lahko naredila oziroma morala narediti?

Na kardiovaskularnem konziliju bi lahko sama odprla problem, obvestila mene kot v. d. vodje, ki bi takoj sklical sestanek, ali pa bi sama sklicala urgentni konzilij, ki se lahko sestane takoj, tudi po telefonu. Vse od naštetega smo storili že večkrat.

Vsak zdravnik se lahko poistoveti s kolegom, ki je podcenil resnost bolezni. Napačna presoja se je zgodila vsakemu. Kdor trdi, da se mu ni, laže. Ne morem pa si predstavljati, da nekdo, ki meni, da je otrok ogrožen, ne bi sprožil vseh postopkov, ki so mu na voljo, da bi dogodek preprečil. 

Razumljivo je, da sem jaz kot strokovni direktor odgovoren za 14 oddelkov. Nisem specialist za kardiologijo, zato ne morem vsebinsko strokovno voditi kardiološkega oddelka. Da o vseh drugih sestankih, redni prisotnosti na konzilijih ob sredah in ostalem sploh ne govorim. 

A saj stanje ni bilo tako urgentno, da bi zahtevalo sklic urgentnega konzilija. Takšno je postalo šele po napačnem zdravljenju, odločitvah zdravnika A, za kar pa zdravnika B in C nista mogla vedeti.

Nesporno je, da do nesrečnega zapleta v petek ne bi prišlo, če bi zdravnika B in C v dogajanje aktivneje posegla.

Je res, da v vseh teh letih kot v. d. vodje niste bili niti enkrat na oddelku? Zdravniki pravijo tako.

To je gromozanska laž. Do trenutka, ko je bil prof. Podnar imenovan na položaj, a pogodbe ni podpisal (že konec leta 2015), smo se vsako jutro ob osmih dobili na rednem sestanku. Ko pa je prof. Podnar bil imenovan, a pogodbe še vedno ni podpisal, sem te sestanke opustil. Vsem pa je bilo jasno, da je vsak dan za oddelek odgovoren specialist kardiolog, ki je tisti dan razpisan kot konziliarni zdravnik. Razumljivo je, da sem jaz kot strokovni direktor odgovoren za 14 oddelkov. Nisem specialist za kardiologijo, zato ne morem vsebinsko strokovno voditi kardiološkega oddelka. Da o vseh drugih sestankih, redni prisotnosti na konzilijih ob sredah in ostalem sploh ne govorim.



Ne razumem. Dr. Podnar je bil januarja 2016 res imenovan za vodjo oddelka, in to na podlagi prijave, v kateri je v uvodu zapisal, da je položaj vodje pripravljen prevzeti samo pod pogoji, ki so bili dogovorjeni, in sicer: kadrovska konsolidacija oddelka, vaša razrešitev z mesta v. d. vodje službe za kardiologijo in vaša razrešitev z mesta strokovnega direktorja pediatrične klinike. Kako ste lahko menili, da niste več v. d. vodje, ko pa Podnar ni podpisal pogodbe za prevzem funkcije? Saj ste vendar vi strokovni direktor pediatrične klinike!

Seveda drži, da sem bil formalnopravno še vedno v. d. vodja službe. S to nemogočo situacijo sta bila seveda dobro seznanjena tudi strokovna direktorica in generalni direktor. Kljub mojim prizadevanjem, da se situacija razreši, ni v to aktivno posegel ne eden ne drugi. Obema sem 26. oktobra 2015 poslal pismo z zahtevo po svoji razrešitvi in na treh straneh natančno razložil ozadje vsega dogajanja. To pismo sem vam poslal. 

Še preden je bil postopek formalnopravno končan, si je strokovna direktorica vzela pravico, da razsoja o krivdi in celo o višini kazni. Še več, šla je k staršem in jim ponudila odškodnino! 

Glede na to, da dr. Pfeiferjeva in vi govorita vsak svojo zgodbo, predvidevam, da sta tudi vidva v slabih odnosih?

Me lahko vprašate kaj težjega? Hočem reči, kaj to ni razvidno iz vsega, kar se dogaja?

Ne.

Zame je bila zahteva strokovne direktorice, ki jo poznam že 45 let, za mojo krivdno razrešitev, ki jo je bila poslala generalnemu direktorju, popolno presenečenje. Še preden je bil postopek formalnopravno končan, si je vzela pravico, da razsoja o krivdi in celo o višini kazni. Še več, šla je k staršem in jim ponudila odškodnino!



In kaj je narobe s tem? Saj je analiza pokazala, da je bila storjena napaka.

Kot rečeno, postopek formalnopravno še ni bil končan. Zdravnik A je bil na bolniški odsotnosti in ni imel možnosti, da bi svoje stališče osebno pojasnil. Še manj jaz, ki na pogovor nisem bil niti povabljen in je direktorica na moje pričakovanje o povabilu na razgovor odgovorila, da je postopek končan in da ne bodo vabili nikogar. 

Takoj je treba najti krivca, čim višje, a ne previsoko, in ta zaradi objektivne odgovornosti takoj odstopi. To je dimna zavesa za javnost, ta se pomiri, zgodba se umakne iz medijev, zgodi pa se nič. 

Zaupate v strokovno presojo dr. Uroša Mazića? Napaka pri diagnosticiranju 14-letnika naj bi bila vse prej kot njegova prva profesionalna zmota.

Na zaupanje ne dam dosti, pomembna so dejstva in seveda pričakovanje, da o njih odločajo ustrezni strokovnjaki, s katerimi »obtoženi« zdravnik lahko sooči svoj pogled. Sam se za takšnega strokovnjaka na področju otroške kardiologije ne štejem.



Zakaj iz objektivne odgovornosti niste odstopili vi?

Kadar se zgodi kak tak dogodek, se pojavi nervoza do vrha prehrambne verige. Takoj je treba najti krivca, čim višje, a ne previsoko, in ta zaradi objektivne odgovornosti takoj odstopi. To je dimna zavesa za javnost, ta se pomiri, zgodba se umakne iz medijev, zgodi pa se nič. Osebno zagovarjam stališče, da je treba vsak tak dogodek raziskati, ugotoviti vse, tudi posredne vzroke, odstraniti potencialne nevarnosti za preprečitev ponovitve in na koncu, če in ko analiza pokaže na odgovornost, to tudi prevzeti. Osebno ali objektivno. In s tem, da bi moral, če bo tako naneslo, prevzeti svojo, nimam nobenih težav.