Trdno zasidrana na vrhu najbolj branih Slovenk ne jenja ustvarjati. Kako vidi ta naš nori svet, nam je zaupala z domačega kavča.

Vas še kdaj zagrabi ta splošna gonja, da človek nenehno mora kaj početi, se gnati do konca, vsak dan pokazati več, kot je pokazal včeraj?

Nisem še v pokoju. No, pa tudi ko bom, od pokojnine ne bom imela kaj dosti, zato še zmeraj malce »moram«, a precej manj. Kolikor se le da, zabušavam. Vzela sem si nekajmesečni ustvarjalni dopust, kajti moje telo zažene cel cirkus, ko ugotovi, da je treba kar koli narediti v roku. Zato se trudim ne delati tako. Če pa rok že mora biti, naj bo strašansko oddaljen. (Smeh.) Tako da ja, delam.

Pomembno je, da za denar, za preživetje ne delaš česa, ob čemer neznansko trpiš, ob tem pa vsako jutro, preden greš v pisarno, od hudega bruhaš. 

S čim se trenutno ukvarjate?

Tega pa ne povem. Se prehitro najde kdo, ki bi mi rad sunil kakšno idejo.

Mladi vas še vedno gledajo z občudovanjem, dajo vedeti, da ste s svojo ustvarjalnostjo zaznamovali dobršen kos njihovega življenja. Vam to godi?

Vedno znova sem, ko opazim, da me mlajše generacije cenijo, presenečena. Namreč, iz svojega brloga ne grem prav pogosto. V trgovini v Mokronogu, na primer, pa za svojo ustvarjalnost ne dobivam ravno strašanskih pohval. (Smeh.) Seveda mi je lepo, ko mi mladi zaupajo, da so jim bila moja dela pomembna.

Začeli sva s tem, da smo ljudje ukrojeni po prepričanju, da moramo nekaj narediti oziroma pokazati. Potem je tukaj še talent, za katerega velja, da smo ga dolžni uresničiti. Kaj pa vi pravite na to, da moramo biti najboljša verzija samega sebe?

Talentov ni vedno lahko uresničiti, včasih je celo nemogoče. Pot, na kateri se lahko v popolnosti uresničiš, pokažeš vse svoje darove, je zelo kompleksna. Včasih je za enega samega človeka, ki je poln dvomov, skrbi in bremen, nemogoča. Hoditi po njej je lahko izjemno naporno, zato je prav tako dobro, če se svojemu idealu »le« približaš.

Nočem hujskati k nasilju, a nekaj bo treba narediti. Pisariti po časopisih, lopove vleči po sodiščih, eh, iz tega ne bo nič. Treba je narediti kaj konkretnega. 

Ampak uresničiti samega sebe je nekaj drugega kot občutek, da moraš, da drugače ne sme biti.

Ah, to mi gre pa na jetra! Najbolj pomembno je, da je človek s svojim življenjem zadovoljen. Biti zadovoljen pa ne pomeni le izživeti vse svoje darove in doseči vse svoje cilje. Pomeni predvsem to, kako se počutiš doma, kako ti je s svojimi bližnjimi. Pomembno je, da za denar, za preživetje ne delaš česa, ob čemer neznansko trpiš, ob tem pa vsako jutro, preden greš v pisarno, od hudega bruhaš. Je pa res tudi, da obstajajo talenti in Talenti. Prve imamo vsi, druge pa samo peščica in zanje je res dobro, da se uresničijo. Da nam, talentom, kaj pokažejo. Vem pa tudi, da Talenti zelo trpijo, če se ne uresničijo, in to bolj kot vsi mi drugi. Vsekakor pa je najbolje, če se le da, čim manj trpeti.

Preberite še: Mario Galunič: Ves čas sem iskal poti do nje 

Vse več se govori o izgorelosti. Ste tudi vi kdaj izgoreli?

Jaz sem izgorela že več kot dvajset let, a se s tem ne ukvarjam kaj dosti. Ljudje namreč sami sebe pahnemo v izgorelost. Seveda z roko v roki s trenutnim mentalnim stanjem sveta, civilizacije.

Ste po naravi optimistični glede prihodnosti?

Ne! Ste gledali britansko serijo Years and Years (Leta in leta)?

Sem. V njej Emma Thompson igra populistično, desničarsko političarko z vse večjim vplivom.

Genialna serija!

A v njej so bili vseeno utrinki pozitivnega!

Ja. Ampak kot v Jokerju je tudi v tej seriji sporočilo jasno: Kill the rich! (Ubij bogate!) Mislim, da to je ena od možnih poti. (Se namuzne.) Dobro, ne mislim ravno, da je uboj rešitev, hočem povedati le, da bi se ljudje morali združiti v upor proti vsem, ki nas imajo v oblasti, proti tajkunom, trumpom, trampičem in drugim norcem, od katerih smo odvisni. Čas bi bil, da bi nehali buljiti v telefone. Nočem hujskati k nasilju, a nekaj bo treba narediti. Pisariti po časopisih, lopove vleči po sodiščih, eh, iz tega ne bo nič. Treba je narediti kaj konkretnega.

Je že res, da so imeli ljudje nekdaj otroke tudi med vojnami, kot je res tudi, da bi bilo morda dobro, da bi se človeštvo ohranilo. A le če ima v sebi še kaj dobrega. Če nima, ni nič narobe, da nas narava izloči. Ne, v teh časih imeti otroke res ni lahko. 

Strinjam se z vami, da je dokazov o pozitivnem vplivu kulturnega dialoga malo. Standardi obračunavanja z nasprotniki so se zelo znižali.

Če že samo začnem premišljevati o prihodnosti, postanem anksiozna. Pred nekaj leti sem si še mislila, da so mlade ženske, ki v ta svet nočejo roditi otrok, razvajene. A zdaj vem, da imajo prav. Če bi bila v teh časih mlada in bi se odločala za otroke, bi se najbrž počutila enako. Če bi se nenehno spraševala o tem, ali bodo čez deset let še imeli pitno vodo, o tem, ali bomo klimatski begunci, na katere bodo streljali pred švedsko mejo, o tem, ali nas bo zlom svetovnega bančništva pustil brez vsega, bi tudi jaz tako razmišljala. Je že res, da so imeli ljudje nekdaj otroke tudi med vojnami, kot je res tudi, da bi bilo morda dobro, da bi se človeštvo ohranilo. A le če ima v sebi še kaj dobrega. Če nima, ni nič narobe, da nas narava izloči. Ne, v teh časih imeti otroke res ni lahko. 

Preberite še: Leonardo DiCaprio in Camila Morrone: Njuna ljubezenska zgodba