Še zmeraj verjame in ravno zato ni tiho. Opozarja na nepravilnosti, na luknje, na rane v sistemu. Primorec Danijel Bešič Loredan, 46-letni specialist ortopedske kirurgije, zaposlen na ortopedskem oddelku v bolnišnici Šempeter pri Gorici, o sebi pravi, da je optimistični realist. »Z močjo argumentov in dobrim družbenim kompromisom lahko naredimo velike stvari,« pove nadvse optimistično, a hitro doda, da je na žalost namesto tega pogosto uporabljen argument moči. Realistično. 

Pa smo zapluli v novo leto. Kaj menite, da bo letos tako zelo drugače?

Koledarsko gledano smo na začetku novega desetletja, a ritem in način življenja bosta podobna, še bolj se bomo izgubili v virtualnosti in še nekoliko bolj bomo pozabili na pristne medčloveške odnose. Osebno se bojim posledic gospodarske krize, ki gotovo bo. Prepad med resnično revnimi in socialno ogroženimi ter bogatimi se bo poglobil, kot družba bomo v Sloveniji še bolj razdeljeni. Gledano z družbenopolitičnega vidika se morda celo v letu 2020 kot država dotaknemo dna.

Korenite spremembe v Sloveniji pričakujemo samo, če se bo globalno zgodilo kaj velikega in bo pri nas nastala huda gospodarska kriza, dejansko možen bankrot države kot institucije. Samo takrat se bodo razmerja spremenila. 

Od kod takšne napovedi? Nekateri bi dejali, da ste črnogledi.

Slovenija je zelo zadolžena država. Niti začeli nismo nujnih strukturnih sprememb na davčnem, pokojninskem, zdravstvenem in socialnem področju. Gospodarstvo se ohlaja, v državah, s katerimi smo močno povezani, že izvajajo krizne, ali če želite, interventne ukrepe za ohranjanje gospodarske rasti. Medtem se naša politika vede, kot da je Slovenija gospodarska oaza in nas vse to ne bo doseglo. Več opozoril je že bilo, med drugim sem v nekem članku zasledil zelo tehtno in strokovno razlago, podprto z dejstvi, da sedanji socialno-ekonomski model Slovenije brezpogojno vodi v bankrot države. 

Preberite še: Zdravnik Aleksander Doplihar: Čakalne vrste so umetno ustvarjene 

Kdaj lahko po vašem sploh upamo na korenite spremembe, s poudarkom na korenite?

Če ostanem osredotočen na našo državo Slovenijo, lahko korenite spremembe pričakujemo samo, če se bo globalno zgodilo kaj velikega in bo pri nas nastala huda gospodarska kriza, dejansko možen bankrot države kot institucije. Samo takrat se bodo razmerja spremenila, zdajšnji denarni tokovi se bodo pretrgali, interesne skupine, ki iz ozadja vodijo državo, bodo izgubile vpliv in na teh temeljih lahko morda pričakujemo konec tranzicije in obrat v pravo smer z jasno vizijo in perspektivo naše države.

Zaradi sistema smo izgubili temeljno poslanstvo našega poklica – zdraviti ljudi! Pacient, človek, ni več v ospredju našega dela, razmišljanja, pozornosti. Smo samo še birokrati z veliko znanja, ubadamo se z vsem drugim in zelo malo z zdravljenjem. 

Že nekaj let veliko Slovenk in Slovencev odide v tujino zaradi boljših plač v boljših službah, boljših razmer za delo in življenje. Tudi vi ste za nekaj let odšli, a ste se vrnili.

Res je. Vrnil sem se izključno zaradi očetovske vloge in odgovornosti. Tudi zato sem še aktiven in si želim sprememb. Ni prav, da je tako, kot je. Vsak od nas odraslih se mora zavedati lastne minljivosti. Naše poteze, naš pohlep, naša začrtana pot neposredno vplivajo na življenje naših otrok. Prav oni se bodo čez nekaj let ukvarjali in spopadali s posledicami naših napačnih dejanj. V Sloveniji imamo raj za kakovostno življenje in preživljanje prostega časa. Dani so nam varnost, čas, kakovost življenja v okolju, v katerem živimo. Tega veliko držav nima. Vsi, ki smo bili v tujini, se tega zelo dobro zavedamo.

Česa bi se lahko odrasli naučili od otrok?

Gledanja risank, pristne neposrednosti, iskrene spontanosti in izražanja radosti ter drugih pristnih lepih in manj lepih občutkov. Saj to smo že vse znali, potem pa z umom zatrli, ker je takšno početje nevarno in družba tega ne mara. Vsak od nas odraslih bi moral znati ohraniti otroka v sebi.

Kaj vam kot zdravniku pomeni največ?

Biti zdravnik je način življenja, ni samo poklic. Danes je to težko ohranjati, v Sloveniji pa sploh. Zaradi sistema in politike pa tudi zaradi nas samih oziroma posameznih skupin znotraj zdravništva je delo zdravnika v naši državi povsem razvrednoteno, še posebej to velja za vse kolege na primarni ravni zdravstvene oskrbe. Zaradi sistema smo izgubili temeljno poslanstvo našega poklica – zdraviti ljudi! Pacient, človek, ni več v ospredju našega dela, razmišljanja, pozornosti. Smo samo še birokrati z veliko znanja, ubadamo se z vsem drugim in zelo malo z zdravljenjem. Poleg tega smo vsi zdravniki vrženi v en koš – ljudje nas dojemajo kot družbeno privilegirano skupino, ki malo dela in je zelo dobro plačana. Pa ni čisto tako, vsaj za sedemdeset odstotkov zdravnikov lahko to trdim.

Je res, da ste se za ta poklic odločili, ko ste bili še otrok in vas je fasciniral zvok siren?

Res je. Sem samouk, v naši družini ni zdravniškega pedigreja. Kot otrok sem občudoval rešilce in si ves čas govoril: Ko bom velik, bom tudi sam v tem rešilcu.

Mnogim ni všeč moje opozarjanje, veliko prahu se je že dvignilo na to temo. Država oziroma ljudje so plačali za moje izobraževanje in prav je, da delo zdravnika posvetim našim ljudem, zdravim, tako kot sem se naučil in je strokovno pravilno, v svojem, domačem okolju, in opozarjam na nepravilnosti, ki zdravljenje onemogočajo oziroma ga otežujejo. 

Kdo v življenju je najbolj vplival na vas?

Bilo bi nepošteno, da koga posebej izpostavljam. V različnih obdobjih je nekaj meni zelo dragih ljudi vstopilo v moje življenje in pustilo pomembno sled. Bili so vzponi in padci. Zgodovina nas nauči, da lahko sedanjost živimo in načrtujemo prihodnost. Danes pomeni zelo veliko, če imamo peščico ljudi, ki jim lahko zaupamo in nas na naši poti spremljajo.

Ste kdaj na poti do svojega poklica, med študijem, doživeli kakšno krizo? Morda podvomili, da si želite v beli halji služiti kruh?

Ne, nikoli. Ko se ozrem nazaj, bi ponovil isto poklicno pot. Biti zdravnik na misiji MSF (Médecins Sans Frontières, Zdravniki brez meja) je bila moja najboljša in najbolj dragocena izkušnja. Tam sem bil lahko samo zdravnik, kirurg. S svojim znanjem sem zdravil ljudi, reševal življenja. Neprecenljivo!

Oprostite, vendar tu bo (marsi)kdo, ki mu ni všeč vaše opozarjanje na neidealne razmere, prhnil, češ, zakaj pa ne dela kot zdravnik brez meja, če mu to toliko pomeni.

Mnogim ni všeč moje opozarjanje, veliko prahu se je že dvignilo na to temo. Država oziroma ljudje so plačali za moje izobraževanje in prav je, da delo zdravnika posvetim našim ljudem, zdravim, tako kot sem se naučil in je strokovno pravilno, v svojem, domačem okolju, in opozarjam na nepravilnosti, ki zdravljenje onemogočajo oziroma ga otežujejo. Sam to razumem kot obveznost! Delo pri MSF je humanitarni del mene in nekaj, kar bi vsak vsaj za kratek čas moral preizkusiti.

Kovačeva kobila je po navadi bosa in pred časom ste vi, kirurg ortoped, pristali na operativni mizi zaradi težav s hrbtenico.

Imel sem diskus hernijo na hrbtenici in potreboval sem operacijo. Danes je stanje dobro, lahko počnem vse in samo to šteje. Tudi mi zdravniki smo ljudje in žal gremo prepogosto prek svojih meja, ki jih postavi telo, misleč, da se nam ne more nič zgoditi, pa se nam zgodi. Nismo bogovi, smo ljudje z veliko znanja, veliko sposobnosti, naučili smo se zdraviti ljudi, pot je bila dolga in težka. Pa vendar nimamo supermoči, čeprav nas kot družbeno skupino pogosto postavijo nad ljudi in s tem dajejo občutek, da smo nekaj več. Tudi nas lahko bolezen prizemlji, nam postavi opozorilne znake, sami se odločimo, ali jih bomo upoštevali.

Kot družba smo se izgubili v virtualnosti, pohlepu, egoizmu in neskončni hitrosti življenja. Želimo takoj in vse; to ni naravno in je povsem mimo zakonitosti narave in zemlje, ki nas gosti tukaj in zdaj. In to ni dobro, ne za nas in ne za naravo. 

Ste po tej izkušnji uvedli kakšen nov program?

Nisem. Programi so že določeni, ni treba izumljati tople vode. Treba si je vzeti čas zase. Saj človek ne potrebuje veliko, pol ure hoje dnevno, dvakrat tedensko uro plavanja, enkrat tedensko vzpon na manjši hrib. Ob dejstvu, da ima teden 168 ur, je resnično potreben majhen vložek časa za ohranjanje gibljivosti telesa in hrbtenice.

Kako naj čim bolje skrbimo zase? Ne samo z vidika vaše stroke, tudi kot ljudje.

Delno sem vam že odgovoril. Vse skupaj je veliko bolj preprosto in terja manj časa, kot se prikazuje. Potrebujemo samo pravo ravnotežje med delom, gibanjem, prehrano in sproščanjem. Imam občutek, da so to veliko bolje znali uresničevati v preteklosti. Kot družba smo se izgubili v virtualnosti, pohlepu, egoizmu in neskončni hitrosti življenja. Želimo takoj in vse; to ni naravno in je povsem mimo zakonitosti narave in zemlje, ki nas gosti tukaj in zdaj. In to ni dobro, ne za nas in ne za naravo.

Že med dogovarjanjem za intervju in med pogovorom je beseda nekajkrat nanesla na novinarja Uroša Slaka, ki ga zelo cenite.

Uroša poznam že nekaj časa, marsikaj sva povedala skupaj, razkrila. Po svoje jih je vsak od naju zato dobil po prstih. In vendar oba še verjameva, nisva tiho, vsak po svoje opozarjava na nepravilnosti in napačno smer, po kateri danes stopa Slovenija in z njo mi vsi.