14. 06. 1992
Sedel sem na kavču in bral strip. O smrti. Neverjeten scenarij. Virtuozno narisan. Smrt. Ena od sedmih bogov. Tista, ki jemlje življenja. Na vsakih sto let pa pride na zemljo kot smrtnica. Zato, ker skuša razumeti ljudi, katera življenja jemlje. Samo tokrat jo čakajo. Prepričani so, da bodo ljudje postali nesmrtni, če ubijejo smrt. Tako jo zajamejo. Pretepajo. Posiljujejo. In končno utopijo v luži vode. In ko se smrt po prebitem dnevu vrne med bogove, jo ti vprašajo, kako je bilo. Čudovito je bilo, odvrne. Doživela sem toliko novega. Zanimivih stvari. Le zakaj mi ni dano, da bi živela? Ja, res. Zakaj? Mi pa življenje zajemamo s polno žlico in se sploh ne zavedamo, kaj nam polzi med prstmi. Nenadoma sem začutil, da je v sosednji sobi nekaj narobe. Sobi, v kateri sta bila oba otroka. Skrivoma sem pogledal skozi režo v vratih. Imel sem kaj videti. Starejši je šel na nasprotno stran sobe in dražil mlajšega brata. Mlajši je imel komaj šest let. Starejši ga je pripravil do tega, da je mlajši začel butati z glavo v steno. Nato se je starejši zadovoljen umaknil, sedel na svojo posteljo in se pretvarjal, da se ni nič zgodilo. Potešil je svoj nizkotni nagon. Stopil sem v sobo in skušal pomiriti mlajšega. Besen sem povedal, kaj se je zgodilo, svoji ženi. Rekel sem ji, da je starejši zloben in da uživa, če naredi kaj slabega. Nasmehnila se mi je in rekla, da je mlajši itak moj ljubček. In da na zadevo gledam pristransko. Z napačnimi očmi. Ostal sem brez besed. Kako je sploh mogoče kaj takega? Saj sem vendar vse videl in slišal. Noro.
30. 07. 1999
Danes sem dobil poziv, da se moram oglasiti na sodišču. In ona tudi. Moja bivša. Sodnica me vpraša, ali vem, za kaj gre. Odkimam. Še sanjalo se mi ni. Dala mi je spis, da ga preberem. In me opazovala. Nič ne veste, kajne, me vpraša. Odkimam. Pojma nimam. Starejši je skušal ubiti mlajšega. Zadaviti. Mama ga je peljala v bolnišnico. Po 22 urah. Na njegovem vratu so se še vedno poznali znaki davljenja. Zaprepaden sem. Zakaj mi nisi povedala, vprašam. Zato, ker bi znorel, je odgovorila. Ostal sem brez besed. Seveda bi znorel. Kdo ne bi? Ko pridem domov, sem ves v solzah. Poiščem mlajšega in mu rečem. Lej, nisem vedel, kaj se je zgodilo. Nihče mi ni povedal. Če samo pomislim, da si ves čas mislil, da vem in da to dovoljujem. Da si mislil, da je to meni prav. Ničesar ni odvrnil. Ne vem, ali me je sploh pogledal. Obrnil se je in odšel. Baba nora. Le kako je lahko storila kaj takega?
15. 05. 1991
Buljil sem v televizijo. Malo prej sem prišel iz službe. Bilo mi je težko. Nisem se mogel osredotočiti na oddajo in pravzaprav sploh nisem vedel, kaj gledam. Takrat je starejši prišel mimo in ugasnil televizor. Vse to sem opazoval, kot da se dogaja nekje drugje. Daleč stran. Zavedal sem se, da hoče imeti popolno tišino, da bo lahko meditiral. Ker naj bi bil duhoven. V njegovem svetu ni bilo prostora za druge. Mili bog!
22. 01. 2011
Ko postane bolečina tako huda, da vsi čuti oneme. Ko nemir riše samo še temo, ko duša joče brez solza. In počasi polzi iz očesa sijaj. Ko umira tisti del srca, ki samljiv je v času žalosti in gorja. Tako mi je pisalo neko dekle. Meni nesojena. Nikoli je nisem videl. Pogovarjala sva se samo po internetu ali telefonu. Ampak me je poznala. Dobro me je poznala. Kako je le vedela, da se mi dogaja prav to. No, srce sem imel že nekaj časa mrtvo. Spomnim se, ko sem v obupu stopil na Šuštarski most, si zaklenil srce in v vodo odvrgel ključ. Da ga je voda odnesla. Tako da srca nikoli več ne bom mogel odkleniti. In da bom večno imel mrtvo srce. In takrat sem izgubil tudi dušo. Izgubil, pozabil, založil. Kdo ve? Vem le to, da zaradi vsega tega nisem več čutil bolečine. Srčne bolečine. Moje bolečine. Kako sem se uštel? Pozabil sem na tujo bolečino. Empatično sem dojemal tuje trpljenje in jokal. Tuje solze so mi polzele po licih. Tuja bolečina je preplavljala moje telo. Bil sem popolnoma nemočen. Izgubljen v svetu trpljenja. Pozabljen.
23. 01. 2011
No, sicer pa je že dolgo tega, odkar sem zapustil ta svet. Ki mu pravimo realnost. Umaknil sem se v večno sivino, nekam na mejo med življenjem in smrtjo. Tja, kjer vladajo iluzije. In verjetno mi ni zameriti, če včasih sanjam tuje sanje. Saj ničesar drugega nimam več. In verjamete mi lahko, da je cena, ki jo za to plačujem, ogromna. In takrat, ko se bodo razblinile še iluzije, bo izginila sleherna misel o tem, da sem sploh bil.
29. 01. 2011
Pa še nekaj mi je napisala. Čakal boš večno. Jaz sem nehala čakati, upati, saj ni bilo ničesar. Še sanje so odšle v neznano. Nič ni ostalo. Kaj je sploh bilo? Ja, kaj je sploh bilo. Sanjati nisem mogel več. Saj sem izgubil svoje sanje.
Sanjal sem lahko samo še tuje sanje. Kar pa je zelo težko. Saj te mora nekdo povabiti v svoje sanje. Odpreti mora vrata, da lahko vstopiš. Drugače so tuje sanje nedosegljive. In tako ostajaš sam s sabo. Kot vedno. Sam.
24. 07. 1991
Kosilo. Sedimo za mizo. Vsi štirje. Mama napolni krožnike in ko hočemo jesti, nas starejši zaustavi z mediacijo. Glasno brunda, zavija z očmi. Samohipnoza. Duhoven je, kajne? Mama je vsem pripravila zelenjavno juho. Saj se kosila drugače sploh ne bi dotaknil. Veste, kako to gre? Najprej piješ polnomastno mleko. Nato pasteriziranega. Nato zalitega z vodo. Vodo iz pipe. Nato ustekleničeno vodo. To je smisel duhovnosti. Oblečen je v belo. Kako naj bom jaz duhoven, ko nosim barvna oblačila? Duhovne norosti! Ne morem več. Ostanem od mize in grem ven. Da zajamem zrak.
02. 02. 1992
Poklical sem policijo. Terorizira nas. Bojimo se ga. Dva policaja me pozorno poslušata. In ko rečem, da hočem, da odide iz stanovanja, mi povesta, da lahko samo opazujeta, kaj se dogaja. Kaže, da razumeta. Grem v sobo, kjer starejši leži. Rečem mu, da sem prišel po njega. Da greva v park. Kjer se bova pogovorila. Več kot očitno je, da ga policajeva prisotnost bega. Primem ga za roko. Skuša se mi iztrgati. Zato mu jo zvijem za hrbet in ga peljem k vratom. Policaj me opozarja, kdaj moram prijem popustiti. Da mu ne bi zlomil roke. Budno opazuje vsak gib. Nekako sem ga pripeljal pred vhodna vrata. In se oddahnil. Ker sem mislil, da je šlo tako, kot je prav. Kako sem se zmotil! Ko je starejši dojel, da je pred stanovanjem, se je vrgel vame. Z rokami okoli mojega vratu. Policaja sta otrpnila. A očeta napadaš? Pred nama? Zadaviti ga hočeš? Hitro sta ga obvladala. Samo trenutek, sem dejal. Z vso silo sem starejšemu primazal klofuto. Da se je pocedila kri. »Branili ste se. Branili ste se,« je hitro dejal eden od policajev. Starejši je popolnoma ponorel. Morala sta ga vkleniti in ker ni hotel hoditi, sta ga zvlekla po stopnicah in vrgla v marico. Mama je vse to gledala iz kuhinje. Šla je po avto in se peljala za marico. Na policijsko postajo. Tam so ga pridržali za čez noč. Zjutraj je šla po njega in ga pripeljala domov. Še hujše je, kot je bilo prej. Ni več za živet.
07. 04. 2011
Zdaj mi je dvakrat žal, je napisala.
danes
Vzgoja otrok je velikokrat zelo težka. Čez dan si v službi. Ko prideš domov, imaš stik z njim le uro, dve, medtem ko ima verska sekta, ki ji pripada, časa zanj malodane ves dan. To je bitka, v kateri ne moreš zmagati.
03. 02. 2020
Spustili so me do njega. Mlajšega. Leži v postelji. Priključili so ga na infuzijo. Med nama je steklena stena. Samo gledam ga lahko. Morda celo zadnjič. Ne zaveda se moje prisotnosti. Obrazne mišice mu trzajo, težko diha. Ves je preznojen. Če samo pomislim, ko je večkrat rekel, da je zdravo dihanje najpomembnejše v življenju. Ranjen je. V srce in dušo. Ne vem, kaj naj naredim. V mislih ga objamem. Bojim se, da je tudi to preveč. Zadnjič sem ga videl pred desetimi leti. Upam le lahko, da tokrat ni tudi zares zadnjič. Solze mi lijejo po licih. Čutim njegovo bolečino.
04. 05. 2002
Tašča je rekla, da smo nesposobni. Vzela ga bom k sebi, je dodala. In to je tudi storila. Seveda je takoj začel meditirati. V njenem stanovanju. Poskušala mu je to preprečiti, vendar jo je pretepel. Vsa v modricah je prišla v naše stanovanje. No, ušla je. Nič več si ni upala nazaj. Še ena izgubljena bitka. Kmalu je iz stanovanja pometal vse, česar ni rabil. Torej, skoraj vse. Mama mu je uredila stalni pritok dohodkov. Ki jih je prejemal kot nezaposljiva oseba. Torej je zmagal. Na vseh področjih.
Jutri
Ne vem, kateri dan je bil tisti, ko se je vse spremenilo. Ko je življenje, kot sem ga poznal, enostavno izginilo. Je bilo to takrat, ko je prvič stopil v indijsko sekto? Morda takrat, ko je skušal zadaviti mlajšega, jaz pa sem za to izvedel šele čez nekaj mesecev? Ali pa takrat, ko je odvzel stanovanje babici in ga preuredil kot zbirališče somišljenikov? Res, kdo bi vedel? Življenje je polno neodgovorjenih vprašanj.
Danes
Hodi po cesti. Kot da bi bila njegova. Božanski nasmeh na obrazu mu prekriva zaščitna maska. Krili z rokami. Pogovarja se sam s seboj. Meditira. Srečen je.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: