Točno vem! Isto, kot je on razmišljal v tem času pred letom dni, se plete zdaj po vaši glavi. Kaj točno mi ne boste znali povedati, ker mi tudi on ni znal. Je pa z glavo običajno odkimaval, z očmi zavijal, z rokami pa krilil po zraku, kot da odpira nebo. Brez besed.

Pogovor ob letu osorej nič več ne teče v smeri obupanih izdihov z dodatkom: »A ti je tega treba?« Mož se je spremenil v mojega osebnega motivatorja: »Zdaj moraš zdržati. Stisni zobe! Če si svoj urnik podaljšala na 21 ur, si pač ga. Saj je samo 2 meseca. Boš na morju počivala. Nimaš kaj razmišljati o tem, kaj lahko gre narobe. Če kaj rabiš, povej! Zagrabi z vsem srcem. Saj si trpežna. Štajerka si.« 

Ta energija v domačem okolju je nujno potrebna hrana, ki je nikoli ne sme zmanjkati, če hočeš živeti svoje sanje in skupno življenje. 

Ta energija v domačem okolju je nujno potrebna hrana, ki je nikoli ne sme zmanjkati, če hočeš živeti svoje sanje in skupno življenje. Oboje z zadovoljstvom. Zato si upam v teh dneh pripravljati projekt Od vzhoda do vzhoda – drugič. Ni šlo drugače, veste. Celo leto je minevalo v nagovarjanju k dejanjem. Moj mož je bil tisti, ki je prvi naredil korak: «Betka, to je blagovna znamka, ki ima vse elemente za dobro zgodbo. Ti jih znaš odlično zložiti skupaj. Ne spusti priložnosti. Nadaljuj zgodbo!« In zdaj jo delam. Sedem let. Sedem vrhov. Sedem regij. Na najdaljši dan v letu. Enak koncept. Zaključek pa na Šmarni gori in takrat tudi istočasno na vseh tistih vrhovih, na katerih sem bila vmes.



Tokrat bomo sončni vzhod na poletni solsticij pričakali na Mariborskem Pohorju z Orkestrom slovenske policije in Alfijem Nipičem. Pa s Štajerci, ki komaj čakajo, da se zgodi. Počutim se, kot da bi bili del moje družine, vendar z močnejšim dialektom: «Če kaj rabiš, čuj, nea razmišljaj. Povej!«  

Projekt Od vzhoda do vzhoda ni preganjanje peščice norcev gor in dol 24 ur. 24 ur se bomo potepali po Pohorju, ga raziskovali. Občudovali. Kdor pride, pride kadarkoli želi in se nam pridruži. Ne da bi se prijavil. Ker ne maram vonja po tekmovanju in dokazovanju. 'Prijavnina' je objem. Najraje pa bi videla večino srečnih ljudi že navsezgodaj zjutraj. To pa zato, ker vem, da bodo pozitivno energijo sejali naokrog do večera in še čez. 

Ne vem, če ste že bili kdaj priča simfoniji, ki se začne z vrhuncem. No, to je to. 

Gre za to, da je gibanje treba vzpodbujati tudi na množični ravni. Slovenija potrebuje zadovoljne ljudi. Hoja v hrib hormone sreče izdatno vzpodbuja k delovanju. Vsak, ki je del zgodbe Od vzhoda do vzhoda, širi pozitivno naravnanost do sebe in do sveta v katerem živi. Ne vem, če ste že bili kdaj priča simfoniji, ki se začne z vrhuncem. No, to je to.

»Ampak drugič pa le povej kje boš. Da grem jaz po kruh. Na Štajerski avtocesti nikoli ne veš, kje se zatakneš,« je bila moževa zadnja beseda, preden sva odšla vsak svojemu dnevu naproti. Zadovoljna.