Tam ob Gradaščici se svet umiri in tukaj je prava priložnost za odlične pogovore in gurmanske užitke. Na njihovi spletni strani lahko preberemo: »Naša Gostilnica je iz ljudi. Ljudi, ki uživamo v tem, kar počnemo, ki združujemo poleg strasti tudi znanja in izkušnje. Ljudje, ki se odzovemo, ko začutimo, da je tako prav.«
Po osnovni izobrazbi niste gostinka, temveč ekonomistka. Kje so vaši začetki ukvarjanja z gostinstvom?
Smešna zgodba. Bila sem noseča in partner je rekel, kaj bomo naredili, da bi bil otrok lahko čim več na morju. In smo v Vodicah na Hrvaškem odprli gostilno, tako da sem takrat naredila prve korake v gostinstvu, in seveda, imela sem dojenčka.
Ko pa se je poletna sezona v Vodicah končala, sem začela razmišljati, da bi bilo imenitno v Ljubljani poiskati zanimiv prostor in nadaljevati gostinsko delo. V Stari Ljubljani smo našli prazen prostor, pred tem je tukaj že bila gostilna, in 15. decembra 2014 odprli gostilnico na Gornjem trgu 33.
Notranjo opremo, ki je iz nekih drugih časov, so pridobili po Sloveniji in jo nato sami restavrirali, čas covida je bil primeren vsaj za takšne podvige. Foto: osebni arhiv
Od kod vam ideja za poimenovanje 5–6 kg?
To je naša specialiteta, naš mlečni pujsek, ki je težak od pet do šest kilogramov. Poznajo ga predvsem romanski narodi, priljubljen je tako v Španiji kot Italiji, kjer ga praviloma pripravljajo za božič. V Sloveniji smo bržčas eni prvih, ki smo se spomnili na tega pujska, in še vedno je naša specialiteta in prepoznavni znak.
Če sem prav razumela, jih pretežno pridobivate iz Italije?
Tako je, ja.
Zakaj pa ne iz Slovenije?
V Sloveniji ...
