Bala se je poročne noči, nato pa ji je mož rekel nekaj nepričakovanega

Rozalija

Že zgodaj je spoznala, da je drugačna. Slišala je mamo, kako je potožila očetu: »Le po kom se je vzel ta otrok, saj nihče v najinih družinah ni rdečelas in pegast!« Nekoč, ko so bili vsi na polju, se je slekla in stopila na stol, da je lahko v ogledalu videla svoje telo. Dolgi košati rdeči lasje, nos in lica posuti s pegami, le na prsih so bile svetlejše, na rokah in nogah pa goste in rjave.

Z domačega borjača je šla le ob nedeljah z družino k maši. In sovražila je poletja, saj tudi v največji vročini ni slekla dolgih rokavov in krilca do gležnjev.

Živalim je bilo vseeno, da je imela rdeče lase in pegasto kožo, z njimi je vselej začutila poseben mir in tolažbo.

Po smrti staršev je kot najmlajša ostala na kmetiji s starejšim bratom, ki je podedoval posest in že težko čakal, da odide še ona, da bo lahko domov pripeljal nevesto. Ta pa ni hotela slišati o poroki, dokler je bila Roza pri hiši.

Starejše tri sestre so se že zdavnaj omožile, ona pa še pri petindvajsetih ni imela nobenega snubca. Tudi polne skrinje bele dote so že nekaj let čakale. Brat ni skoparil in zraven je dobila še lep delež v izplačilo.

Neko nedeljo po maši je pripeljal domov fanta iz majhne vasi na hribu. Prišel je po telička, saj je njihova kmetija slovela po dobri živini. Dolgo so se pomenkovali in fantu se kar ni dalo domov. Tudi Rozi ni bil gost odveč, vesel dobre kupčije je lepo obračal prijazne besede, še nikoli ni slišala takega govorjenja. Pozorno si ga je ogledovala, presenetile so jo njegove roke, čeprav robate in močne, dolgih prstov in tako čiste. In njegovi črni gladki lasje, lepo počesani nazaj so odkrivali visoko čelo in tršate obrvi. Z bratom sta si segla v roki in se domenila, da pride prihodnjo nedeljo po žival.

Tudi tokrat se je dolgo zadržal, v zadregi jima je zmanjkalo besed, a obljubil je, da spet pride. Prišel je vsako nedeljo. Njuni pogovori so počasi zaživeli, njo pa je vsak dan bolj skrbelo. Dobro je vedela, kaj jo čaka. In res je nekega večera brat le načel pogovor in ji dal vedeti, da se bo morala odločiti. Zavedala se je, da zaradi nje še nima neveste in da zanjo ne bo več primernega snubca. Le kdo jo bo hotel, rdečelaso, pegasto in drobne postave, ki nikoli ne bo za trdo delo. Najbrž še otrok ne bo mogla imeti.

Filip pa je potreboval nevesto, po smrti staršev je ostal sam na kmetiji, za delo v hiši, na vrtu in v svinjaku mu je vsak dan zmanjkovalo časa. Vedel je, da dolgo ne bo zmogel.

Vse je bilo hitro domenjeno, sestre so ji pomagale pri pripravah. A o tistem, kar jo je najbolj skrbelo, niso spregovorile. Nekega dne je le vprašala najstarejšo, pa se je zasmejala in vse so se skrivnostno muzale. »Se boš že privadila, kot smo se me. Saj tisto hitro mine, malo boš potrpela in ko boš noseča, boš imela več mesecev mir. Vedi, mož mora dobiti svoje.«

Zvečer po ohceti je pred njim pohitela v sobo in legla. Še kite si ni utegnila razplesti, obrnila se je k steni in se pretvarjala, da spi. Kmalu je prišel in legel zraven nje, vsa se je tresla in v strahu čakala.

Nežno je prijel njeno kito in jo razpletel, lase razprostrl po blazini in nanje položil glavo. Začutila je, da jih vonja in boža …

Nenadoma se je umaknil. »Ne boj se, čakal bom, dokler ne boš sama želela.«

Oddahnila si je, hkrati pa ni vedela, kaj naj to pomeni, od vznemirjenja še dolgo ni zaspala.

Naslednji dan je bil začetek njunega skupnega življenja, vajena kmetije in kuhinje se je hitro privajala. Dopuščal ji je, da je vse naredila po svoje, in ni mogla verjeti, da ji je včasih, še preden je vstala, nanosil vodo v kuhinjo za ves dan. Nekega dne ji je s polja prinesel prepeličja jajčka, drugič spet prve zrele grozde iz vinograda. Kar naprej je hvalil njeno kuho, tega ni bila vajena, saj so doma po molitvi vedno pojedli brez besed. Iz mesta ji je prinesel rdečo ruto in ji jo zavezal okrog ramen: »Rdeča paše na rdečo!« Ni mogel vedeti, da sovraži rdečo barvo, a že v nedeljo si jo je nadela za v cerkev, da mu je vrnila prijaznost.

Vsak dan se je bala večera, saj ni vedela, kako naj ravna in kdaj bo vedela, da si želi. Sčasoma se ni več dotikal le njenih las, božal jo je po vratu, ramenih, po hrbtu in se s svojimi stopali dotikal njenih. Ni odnehal, dokler ni začutil, da se je njeno dihanje umirilo in je mirno zaspala. Neko poletno noč ju je zbudila močna nevihta, Roza se je že od malega bala bliska in groma, in ko je strahovito počilo, se je obrnila in se z vso močjo stisnila k njemu. Objel jo je še močneje in tedaj je začutila … Srce ji je tolklo v prsih, a strah se je umikal in začelo jo je prevzemati nekaj znanega. Bilo je kot takrat, ko si je puhaste piščančke nežno stiskala na gole prsi, ko ji je zajček zaspal pod krilcem in ji je teliček na paši oblizoval stegna. Zgodilo se je samo od sebe, zjutraj se je spomnila le kratke pekoče bolečine in na rjuhi so ostali rdeči sledovi. Od tega večera je vedela, kaj si želi.

Včasih sta zvečer utrujena takoj zaspala, a že navsezgodaj, preden so se zbudili otroci in živina v hlevu, jo je stisnil k sebi in ji znova zbudil znane nežnosti. Včasih, ko mu je prinesla malico, sta legla v senco na robu vinograda. Nekoč ju je poletna ploha ujela pri spravilu sena in pod krošnjo dišeče lipe jima ni bilo mar debelih kapelj in mokre obleke.

S sestrami nikoli ni spregovorila o tem, kar je doživljala z možem. Tudi pri spovedi je le pokimala, ko jo je duhovnik vprašal, ali opravlja svoje zakonske dolžnosti. Bala se je, da morda sploh ni prav, kar počneta.

Rodili so se jima štirje otroci, hčerki in sinova. Nobeden ni imel rdečih las in pegaste polti, bila je hvaležna, da so po njem podedovali belo polt in goste črne lase. Se jim vsaj ne bo nihče posmehoval. Življenje jima je prizaneslo z nesrečami in boleznijo, prav hitro se je obrnilo in otroci so drug za drugim odšli na svoje, skupaj sta dočakala enajst vnukov.

Nikoli se ni mogel odpovedati cigaretam, tudi nadležen kašelj ga ni odvrnil. Nekega dne je izkašljal kri, imel jih je šele petinšestdeset. Zdravniki so mu napovedali še šest mesecev in niso se zmotili.

Po njegovi smrti je izpraznila hlev, oddala njive in polja, zase je pustila le vrt in kokoši. Ni ji bilo dolgčas, otroci so bili blizu, pogosto so prihajali in vnuki so ostajali na počitnicah.

Ob praznovanju devetdesetega rojstnega dne je bila še vedno pri moči in zdrava. A so se otroci družno odločili, da ne sme več živeti sama. Mlajša hči ji je v svoji hiši uredila sobico in pripeljali so ji vse, kar je želela vzeti s seboj. Dočakala jih je sedemindevetdeset, toda zadnje leto je le poredko prepoznala domače. Pogosto se je pogovarjala z njim in se vračala v tisti čas.

Ko je hčerka pospravljala njene stvari, je v predalu našla sprano in obledelo rdečo ruto in v njej zavite posušene grozdne jagode.