Iz mizarske delavnice je stopila v svet raziskovanja in ozaveščanja, ustanovila inštitut in zaposlila 60 ljudi, predanih tej zgodbi. Les je njen navdih in naša prihodnost. Je redna profesorica Univerze na Primorskem, direktorica raziskovalnega inštituta InnoRenew CoE, predsednica mednarodnega združenja za znanost in tehnologijo o lesu SWST (Society of Wood Science and Technology).

Kar nekaj nagrad in priznanj ste že prejeli za svoje delo, zdaj pa vas je evropska komisija uvrstila med Evropejke prihodnosti. Več je tudi zanimanja medijev.

Eden najbolj odmevnih dosežkov je bila pred tremi leti pridobitev ogromnega evropskega projekta iz programa Obzorje 2020 za ustanovitev novega raziskovalnega inštituta, in sicer v višini 45 milijonov evrov. Na nacionalni ravni lahko izpostavim nagrado prometej znanosti za odličnost v komuniciranju, predvsem pa Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke. Lani sem bila tudi med kandidatkami za Slovenko leta. Ker je omenjeni projekt financiran z javnimi sredstvi, je prav, da nastopam v medijih ter javnosti predstavljam, kam jih vlagamo in s čim vse se ukvarjamo. Povečano zanimanje medijev me veseli prav zato, ker lahko ponosno predstavim lesarstvo, tudi kot poklic, ki je danes, ko se borimo proti podnebnim spremembam, vedno bolj pomemben. Les ima namreč še veliko neizkoriščenega potenciala, da nadomesti materiale, ki so okolju zelo neprijazni. Pred leti me je precej razjezilo, ko sem v časopisu brala o tem, da v Sloveniji ni prostora za razvoj in da se zato dogaja beg možganov. Sama sem veliko delala in se izobraževala v tujini ter dobila dragocene izkušnje, a pri nas vseeno vidim velike možnosti, zato sem se vrnila v domovino. 

Odrasla sem v mizarski delavnici, oče me je navdušil in namesto z barbikami sem se igrala in ustvarjala z lesenimi kockami. Nič mi ni manjkalo. 

Na raziskovalnem inštitutu, katerega direktorica ste, imate med 60 zaposlenimi polovico tujcev. Zakaj?

Na vsak razpis odprtega delovnega mesta vedno prejmemo več kot 80 odstotkov prijav tujcev. Veliko raziskovalcev, ki so imeli dobre službe za nedoločen čas, se je preselilo v Slovenijo, tudi z družinami, da bi delali z nami. Znanstveniki raziskovalci želimo spremeniti svet na bolje. Naša institucija je nova in zastavljena zelo interdisciplinarno in biti njen del od začetka je velik izziv. V ustoličenih institucijah z ustaljenim sistemom je prvi odgovor nadrejenih, da se nič ne da spremeniti. Prožnost in inovativni način vodenja sta privabila vseh 60 sodelavcev. S polovico slovenskih brez dvoma podpiramo razvoj domačih znanstvenikov, hkrati pa smo odprti v svet. 

Koliko vas vznemirjajo odločitve državnih vrhov, kako se v Sloveniji ravna z lesom?

V Sloveniji je bilo ogromno narejeno za zavedanje in promocijo lesarstva tudi s pomočjo političnih odločevalcev. Danes marsikdo ve, kakšno bogastvo imamo. Težava se je pojavila v preteklosti, ko je v recesiji veliko lesarskih podjetij zaprlo svoja vrata. A stanje se izboljšuje, v sektorju je vse več zaposlenih. Politiki in tvorci politik seveda lahko prispevajo še več, v javnosti predvsem za zavedanje, da les ni več namenjen samo za pohištvo, kot smo ga dojemali, temveč ga je treba vključiti zlasti v gradbeništvo in tudi inovativno v najzahtevnejše tehnološke procese, na primer v avtomobilski industriji, farmaciji, prehranski industriji. Promovirati ga želimo tudi med mlajšimi, odnos do njega razvijati že pri otrocih, jim ga dati v roke, da ga občutijo in spoznajo. 


Od kod ste vi povezani z njim? Ko govorite, je slišati prav posebno naklonjenost.

Odrasla sem v mizarski delavnici, oče me je navdušil in namesto z barbikami sem se igrala in ustvarjala z lesenimi kockami. Nič mi ni manjkalo. Preobrat, da je postal moja življenjska pot, pa se je pravzaprav zgodil v eni noči. Ko sem izbirala šolanje, sva se s sestro dvojčico, ki je rektorica Univerze na Primorskem in matematičarka, odločili skupaj nadaljevati še študij. Tisti dan, ko je ona oddala prijavnico za študij matematike, pa sem jaz svojo pozabila doma. Čez noč sem si premislila in si rekla, čas je, da poskusim kaj drugega, svojega, kajti ves čas sva tičali skupaj. Vpisala sem se na oddelek za lesarstvo na biotehniški fakulteti ljubljanske univerze. 

Po univerzitetnem študiju mi ni bilo dovolj, doktorski študij sem končala ob delu in v ZDA v Oregonu opravila eksperimentalni del doktorske naloge. Na zagovor sem se vrnila v Slovenijo. Nato sem dobila ponudbo za podoktorsko izobraževanje v Oregonu in odšla tja še za eno leto. Po vrnitvi sem se zaposlila na inštitutu ILTRA in Univerzi na Primorskem, a ves čas potovala po Evropi od enega laboratorija do drugega. Ugotovila sem, da v Sloveniji ni pomanjkanja raziskovalne opreme, temveč ljudi. Ponovno sem odpotovala v Oregon in se seznanila z Mikom Burnardom, ki je imel takrat ponudbo za delo v Kanadi, a sem ga prepričala, da je dobra priložnost zanj v Sloveniji. Vse je prodal in z nahrbtnikom prišel v Slovenijo, danes je moj namestnik, slovenski državljan, bila sem tudi mentorica njegovega doktorata. Skupaj sva dobila to noro idejo za raziskovalni inštitut. 

Nikoli nisem imela občutka, da česa ne morem, ker sem ženska. Tudi drugi me niso gledali postrani, morda tudi zato, ker sem se nasmejala, če je kdaj kdo pripomnil kaj na temo ženske v mizarstvu ali znanstvenoraziskovalnem prostoru. Morda sem imela celo prednost.  

Ste ves čas vpeti v delo?

Delo je še vedno moja strast, navdušuje me, ko zjutraj pridem v službo in imam ob sebi kolege iz različnih kultur. Vsaka naša kava odpira obzorja, veliko se šalimo in iz tega tudi kaj razvijemo. 

Je klišejsko gledanje na vaš posel, da je večinsko moški?

Nikoli nisem imela občutka, da česa ne morem, ker sem ženska. Tudi drugi me niso gledali postrani, morda tudi zato, ker sem se nasmejala, če je kdaj kdo pripomnil kaj na temo ženske v mizarstvu ali znanstvenoraziskovalnem prostoru. Morda sem imela celo prednost. Če je šel moj kolega na konferenco z dvesto prisotnimi, ga ni nihče opazil, mene so pa vsi. (smeh) Nekoliko pa se je seveda treba prilagoditi. 


Zasedli ste nekaj visokih položajev, osvojili velike projekte. Se niste srečevali z nobenimi zavorami tako imenovanega moškega sveta? O tem sva govorili tudi z Ladejo Godina Košir.

Nikoli, rekla bi, da sem bila kdaj celo nagrajena prav zato, ker sem bila mlada in ženska. Zaradi spola na nobeni točki karierne poti nisem bila omejena. Je pa morda tu še en razlog in razlika med mano in kolegico Ladejo Godina Košir. Jaz sem se namreč slepo zaljubila v karierno pot in si nisem ustvarila družine.

Ste se »žrtvovali«?

Ne, ne bi rekla, tako sem čutila in tako me je pot zanesla. Ničesar ne obžalujem, zadovoljna sem s svojim življenjem. Za nekoga, ki ima družino, pa je lahko res težje, že zakonodaja pristavi svoje. Pri kolegicah, ki jih želim podpirati na kariernih poteh, zakonodaja denimo ne omogoča, da plačamo varuško, da bi odšle na znanstveno konferenco v tujino. Rada bi jim stopila naproti, vendar se marsikaj zatakne. A v našem inštitutu absolutno podpiramo enakost spolov, vsi imamo opravljeno izobraževanje na tem področju.