S tem sem že tudi odgovorila na vprašanje, zakaj se mi zdi potrebno oba praznika še kar naprej praznovati: ker pač problem, ki ga odpirata, še vedno ni rešen. Delovna sila je še vedno eksploatirana. In isto velja za ženske. V resnici je stvar celo ostrejša: oboji smo eksploatirani vedno bolj. Eksploatirani za interese in koristi gospodarja. Torej kapitala. To pa je treba preizpraševati. Raziskovati. In problematizirati.

Kot je že leta nazaj napisal Žižek, se danes ukaz gospodarja glasi »Uživaj!«. In ženske, tudi tiste »osvobojene«, ga danes ubogajo prostovoljno. Radostno. V vedno večjem številu. Z vedno bolj artikulirano zahtevo, da je ta »Uživaj!« njihova pravica. Celo več: njihova osvoboditev. 

Če se tokrat ustavimo le pri eksploataciji žensk: v današnjih kapitalističnih družbah je eksploatacija žensk ne le še vedno obstoječa, ampak celo narašča. Eksploatirani so žensko delo, ženska pamet, žensko telo, žensko zdravje, ženska seksualnost, žensko nezavedno, ženska političnost, ženska umetnost, ženski aktivizem itd. Skratka, če situacijo primerjamo s preteklostjo: področja eksploatacije žensk so se pomembno razširila. A tudi poglobila. V smislu tehnik. V smislu mehanizmov. Če situacijo še enkrat primerjamo s preteklostjo: danes morda sploh ni več ključni način eksploatacije žensk direktna represija, kot je bilo to v preteklosti. Čeprav tudi ta še obstaja. Ampak je glavni mehanizem eksploatacije žensk postal trg. Pretvarjanje vseh aspektov ženskega življenja v trg. Gre za proces, ki ga sicer imenujemo univerzalizacija blagovne forme. V ta proces so bili v zadnjih nekaj desetletjih vključeni tako rekoč vsi vidiki bivanja žensk v zahodnih družbah.



Ob tem je paradoksalno, da bolj ko je ta proces vsrkaval vse vidike bivanja žensk, bolj se je številnim ženskam – pa tudi drugim – zdelo, da se ženske »osvobajajo«. Kar pomeni, da so ženske – pa tudi številni drugi – zamenjavo starih mehanizmov izkoriščanja žensk z novimi napačno dojeli kot »osvoboditev žensk«. Ob tem ta »osvoboditev« s sabo bolj prefinjene načine izkoriščanja. Globlje načine izkoriščanja. Bolj perfidne načine izkoriščanja. Z rezultatom, da je kapital iz teh novih načinov izkoriščanja imel večje koristi. Torej več zaslužkov. A ne le to. Te nove tehnike izkoriščanja so s sabo prinesle še nek bolj problematičen in za ženske nevaren rezultat: novi načini izkoriščanja namreč s sabo pogosto prinašajo ugodje, nekateri celo temeljijo na ugodju žensk. Kar vodi v situacijo, da si ženske te načine eksploatacije same želijo (ker so jim 'fajn'). Hočejo v njih. V njih vztrajajo. Jih nočejo ukinjati. Ampak, nasprotno, razširjati. In jih celo dojemajo kot »osvoboditev«.

S takšnim dojemanjem pa je zmaga kapitala zacementirana. Kajti če si eksploatirani sami želijo svoje lastne eksploatacije, če sami v njej vztrajajo, če jo sami zahtevajo kot svojo pravico, celo kot lastno »osvoboditev«, se nevarnost, ki jo za kapital objektivno predstavljajo podrejeni in eksploatirani, sproti izničuje. In izničujejo jo tisti, ki so podrejeni. In izkoriščani. V primeru žensk jo danes izničujejo same ženske. Ki s tem izničevanjem svojo lastno podrejenost in svoje lastno izkoriščanje perpetuirajo. V tem perpetuiranju uživajo. S tem pa ubogajo Gospodarja. Tistega, ki vlada.

Treba je premisliti nove oblike izkoriščanja žensk. In domisliti strategije boja zoper to izkoriščanje. Ki danes niso iste kot pred sto leti. Leta 68. Ali pred le nekaj desetletji. 

Ta danes ne vlada več (kot v preteklosti) s prepovedjo uživanja. Ampak z njegovim zapovedovanjem. Kot je že leta nazaj napisal Žižek, se danes ukaz gospodarja glasi »Uživaj!«. In ženske, tudi tiste »osvobojene«, ga danes ubogajo prostovoljno. Radostno. V vedno večjem številu. Z vedno bolj artikulirano zahtevo, da je ta »Uživaj!« njihova pravica. Celo več: njihova osvoboditev.

Skratka: več kot očitno je, da 8. marec še kako potrebujemo. Kajti treba je premisliti nove oblike izkoriščanja žensk. In domisliti strategije boja zoper to izkoriščanje. Ki danes niso iste kot pred sto leti. Leta 68. Ali pred le nekaj desetletji. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.