»Kaj zijaš? Izgini tudi ti, če ti ni kaj prav.« S tresočo se roko je odprl omarico s pijačo, pograbil prvo steklenico, ki mu je prišla pod roko, jo nagnil, odpil globok požirek ter izginil v spalnico.

Zbrala se je in na stežaj odprla vrata, da bi še zadnjič videla hčer, ki je morala oditi od doma. Popolnoma nemočna se je sesedla na prag, obraz objela z dlanmi in glasno zaihtela.

»Le kaj mu je?« je premišljevala. Vidu je edinka pomenila vse na svetu, dokler se ni zagledala v Matica. Ko je prvič zvedel zanj, ji je prisolil zaušnico in ji prepovedal, da se druži z njim. Od takrat se Matica v hiši ni več omenjalo in Vid je bil prepričan, da ga je Tinka pustila. Življenje se je umirilo, nakar je Tinka povedala, da je noseča.

Vidu je jeza rdeče obarvala obraz. »Nikoli več mi ne omeni njegovega imena. Dovolj, da sem poznal njegovo kurbirsko mamo. Kako misliš, da sta obnovila hišo? Nikoli ni hodila v službo. Vlačila se je naokoli. Tudi mene je na cesti nenehno ogovarjala, vendar sem se vedno obrnil stran. Matic je odraščal ob tem. Ta, ta ta …« za hip se je zmedel, nato pa v ihti nadaljeval, »pankrt praga v tej hiši ne bo nikoli prestopil, naj vama bo jasno,« je kričal, kot bi bil nor.
»Krivico mu delaš. Matic je dober, priden in pošten. Bil je še zelo mlad, ko mu je umrla mama, pa je potem kljub temu dokončal šolo in obnovil hišo. Prijazen je in zelo me ima rad. Rad bi vaju spoznal, veliko mu je do tega, da bi se razumeli,« je na robu joka prosila Tinka.
»Ja seveda, sam je tako sposoben. Če ne bi zanj skrbel eden od materinih neštetih ljubimcev, ne bi bilo nič z njim.«
»Njegov oče in ne samo mamin ljubimec!« je kljubovalno dejala Tinka.
»Zakaj pa ni živel z njim, če je njegov oče? Ne bom ti polagal računov. Odloči se! Če želiš biti tu, se znebi otroka!«
Tinka ga je nejeverno pogledala in zajokala. »Ati, ne morem …«
»Sem vedel, da ti ta pankrt pomeni več kot jaz. Izgini, nimam več hčere!« je rekel Tinki hladno in jo odrinil čez prag.

Ko je Tinka odšla, se ji je zdelo čudno, kako lahko še premika noge, če pa je mrtva. V sebi ni čutila nič. Počutila se je ogoljufano še za nazaj. Kdo je bil človek, s katerim je živela in si ustvarila družino? Tujec? Goljuf? Se je vse življenje samo pretvarjal, da ima neizmerno rad njo ter njuno hčer? Kaj pa če ni opazila znamenj? jo je spreletelo.

Vid se je potem popolnoma zapil. V službo ni več hodil in ni vedela, ali jo sploh še ima. Skrivala se je pred ljudmi, ker jo je bilo sram. Zahvaljevala se je bogu, da hči ne vidi, v kaj je zapadel oče. Slišala je, da je dobro in da se je Matic zelo razveselil nosečnosti. Vsi so se tolažili, da je kriza začasna in da Vid ne bo mogel zavračati vnuka.

Končno je po dolgem času spala. Prisluhnila je tišini v hiši, ki jo je tokrat pomirila. Vstala je, si ogrnila haljo ter se odpravila v kopalnico. Zaskrbljeno se je zazrla v obraz, ki se je na hitro postaral. Kapljice vode so ji drsele med prsti in z vso močjo svoje volje se je poskusila osredotočiti nanje. Nato se je namenila v kuhinjo, tam pa jo je čakalo presenečenje. Na sveže pogrnjeni mizi sta stali dve skodelici dišeče kave ter zraven še hrustljavo pecivo. V kristalni vazi so se, med belim šlajerjem, bohotile temno rdeče vrtnice. Vzdrhtela je, ko jo je nenadoma Vidova roka nežno potegnila v objem. Zaprla je oči ter se predala vonju pravkar obrite brade ter skoraj plahemu poljubu, ki se je dotaknil njenega vratu.

»Oprosti mi, ljuba moja, če mi sploh še lahko,« je tiho dejal. Bil je popolnoma trezen. Zazrla se je v njegove nebeško modre oči ter se potopila v njihovo globino. Kako je čakala na ta trenutek, ko bi vedel. Vendar je ob strani kljuval strah, zahrbten, uničujoč, ki ni dovolil, da bi se prepustila in popolnoma verjela. Začutil je njen dvom, vendar se je odločil, da ne sme popustiti, niti za trenutek. Mora jo prepričati, da jo ima neizmerno rad, pa čeprav na samo en možen način.
»Žal mi je, da sem Tinki prizadejal toliko hudega. Rad bi se ji opravičil, pa tudi Maticu. Povabi ju na kosilo, da ji povem, kako jo imam rad. Vidve sta edino, kar je vredno v mojem življenju. Hudo mi je, ker sem vaju tako razočaral. Vse bom popravil, samo daj mi še eno priložnost,« je prosil, kot bi mu šlo za življenje. Njeno vprašanje zakaj je obviselo v zraku – neizrečeno.

Kljub temu je priložnost zagrabila z obema rokama. Odhitela je na pošto, da bi poslala telegram hčeri.
Komaj je pričakala dan, ko naj bi se srečali. V trgovini je nakupila še zadnje stvari. Telo sta ji preplavljala blažen mir in ponovno zbujena ljubezen, ko je odhajala domov.
Takoj je vedela, da je nekaj narobe. Ko ga je zagledala, je izgubila zavest. Rekli so, da je v šoku, ker se tistih nekaj dni do pogreba in po njem ni ničesar spominjala. Ponovno na vprašanje zakaj ni imela odgovora.
Ostala je sama, vsak dan posebej je bila novo bitko. Ob večerih je rada brala, a se vse od takrat ni pritaknila knjige. Ko jo je prvič vzela v roke, je iz nje padlo belo pismo. Spreletelo jo je, ko ga je odprla:
»Ne zmorem, draga moja, oprosti mi. Nimam poguma, da bi vam povedal v obraz, da je Matic moj sin. Manja me je zapeljala na veselici, ko sem bil pijan. Čez dober mesec me je poiskala, da bi mi povedala, da bom postal oče. Ustrašil sem se, bil sem še tako mlad, zato nisem mogel sprejeti take odgovornosti. Čez nekaj let, ko sem bil že poročen s teboj, me je začela ogovarjati na cesti. Vendar ji nisem namenil niti besede. Žal mi je, da ti tega nisem nikoli povedal in da sem zatajil lastnega sina. Nikoli si ne bom odpustil. Oprostite mi, če lahko, jaz si ne morem.«

Zmrazilo jo je in drgetanje ni ponehalo do jutra, ko je zaslišala trkanje na vratih. Matic je prišel ponjo, ker je Tinka rojevala. Čisto trda je bila od strahu, ko je k njima prihitel visok temen moški.
»Moj oče,« ga je ponosno predstavil Matic, nato pa odhitel po kavo.
»Žal še nisem imel priložnosti, da vam izrečem iskreno sožalje, gospa,« je spregovoril in ji podal roko. Opazil je sključena ramena, zdela se mu je tako sama in žalostna.
»Čeprav mi ta trenutek težko verjamete, bo čez čas bolje. Razumem vašo bolečino, ker sem jo tudi sam izkusil. Ne poznate me, žal sem precej časa skrival zvezo z Manjo, ker sem bil poročen. Zato bi mi kmalu zamolčala Matica, vendar je bila ljubezen do mene močnejša. Nenehno sem bil razpet med bolno ženo in novo družino. Vest mi ni dopustila, da bi ženo zapustil, ker ne bi mogla živeti sama. Žal pa mi je bilo tudi zaradi Matica. Še sedaj se večkrat sprašujem, ali sem imel pravico, da sem ju postavil v tak položaj. Včasih se mi je zdelo, da Manja ni srečna in da jo nekaj teži. Potem pa je umrla in kmalu zatem še moja žena. Življenje ti vedno nekaj da in nekaj vzame. Sedaj sem srečen, ker imam Matica in Tinko, ko pride vnuček, bo pa on na prvem mestu,« jo je skušal tolažiti, nato pa ju je zmotil Matic, ki je prinesel kavo.
V trenutku se je zanjo vse spremenilo. Resnica jo je ozdravila, spet je v žilah začutila življenje. Obljubila si je, da ne bo nikoli več neizrečenih besed.
Potihoma so se odprla vrata in zaslišali so težko pričakovano novico: »Matic, postali ste oče močnega, zdravega sinčka.«