Privlačijo vas ženska telesa. Zakaj? 

Fascinirajo me, že od nekdaj. Sem ženska in že več kot tri desetletja živim v templju, ki ga z besedami poimenujemo žensko telo. Z menoj je šlo čez otroška leta, puberteto, odraščanje in sedaj skupaj zoriva. Pri tem pa se ta moja zemeljska obleka neprestano spreminja. Ko sem bila otrok, mi je telo služilo kot orodje za plezanje po drevesih, skakanje iz višin v globine in preneslo vse neumnosti, ostalo je le nekaj brazgotin. Takrat so bile stvari 'na izi', fantki in deklice smo se družili med seboj in bili navzven praktično enaki. Nato se je začela puberteta. Udarila je kot strela z jasnega in zamajala cel svet, ki sem ga poznala do tedaj. Telo je prešlo v fazo transformacije in začele so se prve težave s sprejemanjem same sebe v tej novi, ženstveni obliki. Kot dvanajstletnici mi je bilo vse skupaj izredno težko sprejeti. Še posebej pod vplivom medijev in ostale družbe. Čeprav sem imela, če pogledam nazaj, čudovito postavo, so se mi začeli nabirati kompleksi, eden za drugim. Ko sem se ozrla naokrog, sem pri prijateljicah opazila same lepe atribute, ena je imela dolge noge, druga čvrsto, športno zadnjico, tretja pa že v sedmem razredu velike okrogle dojke. A na moje veliko začudenje nobena ni bila zadovoljna v lastnem telesu. Nato sem se v srednji šoli spoprijateljila z dekletom, ki je istega leto zmagalo na tekmovanju za supermodel Slovenije. Bila je prelepa najstnica, simbol lepote, kar so potrdili tudi strokovnjaki, ki so jo izbrali na tekmovanju. A to prelepo dekle je bilo ravno tako nezadovoljno v svoji koži. Takrat so se mi prižigali alarmi, v glavi so se vrtela vprašanja. Smo res čisto vse nezadovoljne s svojo obliko? Zakaj smo še posebej dekleta tako neprizanesljiva do sebe? Tako kritična. Hkrati pa nam prijateljice zavidajo naše atribute in mi njim njihove ... Druga drugo občudujemo, ne znamo pa živeti v lastnih telesih. Ne sprejmemo se. In to nesprejemanje se pogosto vleče še v odraslo dobo, pri nekaterih vse do bridkega konca. Tudi, ko se ženska spremeni v mamo, v boginjo, ki ustvari novo življenje, kar je ultimativna telesna moč in čista magija, se marsikatera ponovno ukvarja s travmo nesprejemanja nove oblike in telesa. Moški se telesno skozi življenje minimalno spremenijo, žensko telo pa kot ultimativna umetnina narave, nenehno spreminja obliko. In to je ta čar, ki me fascinira tako močno, da je žensko telo postalo moj glavni subjekt in objekt fotografskega ustvarjanja.

Se pa mnogi ljudje še vedno bojijo golote. Moj dedek se je na primer še na stara leta prhal tako, da se je zaklenil v kopalnico in ključavnico pokril z brisačo, saj mu je bilo nelagodno že ob misli, da bi ga videla lastna žena, s katero sta bila sicer poročena več kot 50 let in imela dva otroka. 

Vedno ste bili drugačni. Provokativni. Pa se vam zdi, da je danes golo telo še provokacija? 

Kaj je provokativno? Če greš poleti v naturistični kamp, je golota še vedno provokativna? Zame je golota nekaj najbolj naravnega in iskrenega, kar premoremo. Ko smo goli, smo mi sami, brez mask, brez socialnih označevalcev, brez možnosti, da se skrijemo za obleko in nas ta kakorkoli definira. Ko smo goli, se zgodi nekaj zanimivega, saj vsako pretvarjanje odpade in smo si vsi enaki, no, ali pa smo si vsaj zelo podobni. Če samo pogledate starodavna ljudstva, so vsi hodili naokrog goli. Zato bi prej rekla, da sem v svojem ustvarjanju preprosto iskrena, prvinska. Veliko zaslug za moj pogled na svet imajo verjetno starši, saj smo skupaj od malih nog vsako leto kampirali v naturističnem kampu in so bila gola telesa nekaj povsem običajnega. Se pa mnogi ljudje še vedno bojijo golote. Moj dedek se je na primer še na stara leta prhal tako, da se je zaklenil v kopalnico in ključavnico pokril z brisačo, saj mu je bilo nelagodno že ob misli, da bi ga videla lastna žena, s katero sta bila sicer poročena več kot 50 let in imela dva otroka. Skratka, družbeno okolje, klima, vera, predsodki … vse to (so)ustvarja našo lastno percepcijo sveta in posledično realnost.

Foto: Luka Klarič

Tudi sami ste se fotografirali goli, čeprav ste slike zadržali zase. Glede na porast boudoir fotografije v zadnjem času, bi lahko sklepali, da gre za željo ženske, da zadrži nekaj lepega za »manj ugodne čase«? 

Pri takšnem fotografiranju gre primarno za izkušnjo, za doživetje samo, ko ekipa žensko razvaja, se cel dan ukvarja z njo, njenim make upom, frizuro, jo oblači, postavlja pred aparat. Nato portretiranka prejme slike in skupaj z njimi kup pozitivnih odzivov okolice. Skozi takšno izkušnjo se marsikatera zave svoje magične lepote in pridobi tisto nujno potrebno, zdravo samozavest, saj spozna in doživi ravno to, kar bi moralo biti vsaki vcepljeno v glavo že pri rojstvu. Da je tudi ona lepa, ravno tako kot obrazi, ki se nam smehljajo z naslovnic. Marsikatera začne po tej foto preobrazbi drugače gledati nase in sprejemati lastno telo v obliki, kot ji ga je namenila narava.

Današnja lepota je čista industrija. Zadovoljen človek je namreč slab potrošnik. Predstavljate si, da bi se ženske začele zavedati resnične lepote in magičnosti lastnega telesa. Da bi vsaka vedela, da je lepa in zadostna že samo zato, ker je. V tem primeru ne bi potrebovale neštetih krem, ne dragega make upa, niti shujševalnih diet in še najmanj plastičnih operacij. Veste, koliko denarja je to? Milijarde in milijarde prometa na leto. 

… Čeprav sem zasledila, da je s starejšimi modeli lažje delati kot z mlajšimi? Zakaj? 

Ker se zavedajo svoje vrednosti, svoje lepote. Ker vedo, da je telo lepo, ne glede, ali je šlo skozi nosečnost in dalo življenje, morda prestalo celo carski rez, ali pridobilo gube in kilograme ... Premnoga mlada dekleta so pod vplivom medijev in družbe čisto zafrustrirana. Kako se ženska počuti, vidi, ali se sprejema ali ne, vse se odraža v njeni telesni drži, na njenem obrazu in posledično na fotografijah.

Ampak če pogledamo samo Instagram, pomanjkljivo oblečene selfije, bi rekla, da je stopnja samozavesti žensk visoka. Se vam ne zdi? 

V bistvu je ravno obratno. Ženski, ki je samozavestna in se zaveda lastne vrednosti, ni treba zbirati všečkov neznancev na takšen način. Preprosto ve, da je lepa. Pri tem se nanašam na vsakdanje ženske in dekleta, ki s svojim telesom ne služijo denarja, v smislu modelov, manekenk, influencerk ... Slednjim namreč všečki predstavljajo vir promocije in zaslužka, kar pa je že povsem druga zgodba.

Foto: Tit Bonač

Kakšno pa je popolno žensko telo? 

Vsako zdravo žensko telo je absolutno popolno. Je mogočno in magično, saj lahko da življenje. In to je božanstvo v pravem pomenu besede. Če govorimo o lepoti v smislu družbenih norm, je ta odvisna od časa, v katerem živimo, in družbenih razmer. Na osebni ravni pa je lepota popolnoma subjektiven pojem, saj imajo vsake oči svojega malarja in vsak človek svoje preference. Enim moškim so na ženskah všeč obline, drugi imajo radi dekleta, na katerih se vidijo kosti, tretji si želijo okrogle zadnjice, četrti prisegajo na male dojke ... Nekateri preferirajo visokorasle lepotice z dolgimi nogami, drugi mala, skorajda 'žepna' dekleta. Vse je odvisno od posameznika. In vsaka ženska, ne glede na svojo pojavno obliko, lahko najde ustreznega partnerja. Da se gre ženska fizično spreminjat, da bi našla partnerja, je po mojem mnenju, popolnoma zgrešeno. Je pa dejstvo, da je družba ženske že od nekdaj silila v nekakšne lepotne kalupe in jih na ta način pohabljala. Nekoč so deklicam povezovali noge, da jim podplati niso rastli več, kot je bilo za žensko sprejemljivo, in jih tlačili v ozke korzete, ki so za vedno deformirali prsni koš. Dandanes, stoletja kasneje, pa smo v pohabljanju dosegli novo stopnjo krutosti, skrito pod terminom 'lepotne operacije'. Današnja lepota je čista industrija. Zadovoljen človek je namreč slab potrošnik. Predstavljate si, da bi se ženske začele zavedati resnične lepote in magičnosti lastnega telesa. Da bi vsaka vedela, da je lepa in zadostna že samo zato, ker je. V tem primeru ne bi potrebovale neštetih krem, ne dragega make upa, niti shujševalnih diet in še najmanj plastičnih operacij. Veste, koliko denarja je to? In koliko industrije bi propadlo, če bi bile ženske zadovoljne v lastni koži? Milijarde in milijarde prometa na leto. Žensko telo je hkrati nekaj tako lepega in mogočnega, po drugi strani pa tako zlorabljenega. V sebi nosi ta paradoks. A zelo pogosto pozabimo, da je telo naše bivališče na tem svetu in naša ultimativna obleka, naš skafander, ki bi ga morali ceniti z največjim spoštovanjem in hvaležnostjo, da nam omogoča živeti na tem planetu in izkušati ter občutiti vse te čudovite trenutke, ki tvorijo življenje.

Da iz zdravega mladega dekleta, ki si pri dvajsetih poveča dojke, lepotni kirurgi ustvarijo doživljenjsko pacientko! Vsadke si bo morala menjati vsakih deset let, kar pomeni več izjemno zahtevnih operacij tekom njenega življenja. Tega ne odobravam in se mi zdi moralno izjemno sporno, v nekaterih primerih bi moralo biti celo kaznivo. 

Glede na to, da ste ljubiteljica Disneyja, bi se strinjali torej z njegovim citatom: »The more you like yourself, the less you are like anyone else, which makes you unique«? (Bolj, kot ljubiš sebe, bolj se razlikuješ od ostalih. In to oblikuje unikat.) 

Res je. Ko se človek začne zavedati unikatnosti, se začne zavedati svojega poslanstva. Unikatnost in raznolikost sta tudi naravni in edini ključ preživetja. Kar se tiče plastičnih operacij, je moje osebno mnenje zelo radikalno. Plastične operacije absolutno podpiram, če gre za sanacijo poškodbe, opekline, rekonstrukcijo dela telesa … Ko se telesu nekaj hudega zgodi, je plastična kirurgija nujno potrebna in zlata vredna, saj kljub poškodbi, nesreči ali bolezni človeku omogoči dostojno nadaljevanje življenja. Ko se na operacijsko mizo uleže mlada zdrava oseba, pa je to popolnoma nepotrebno in izjemno škodljivo. Da iz zdravega mladega dekleta, ki si pri dvajsetih poveča dojke, lepotni kirurgi ustvarijo doživljenjsko pacientko! Vsadke si bo morala menjati vsakih deset let, kar pomeni več izjemno zahtevnih operacij tekom njenega življenja. Tega ne odobravam in se mi zdi moralno izjemno sporno, v nekaterih primerih bi moralo biti celo kaznivo. Da dekletu, ki bi v trenutku odločitve za operacijo dejansko bolj potrebovalo psihološko pomoč in podporo, skozi katero bi sprejela lastno telo, kirurg zareže v zdravo tkivo in vanj natlači silikon ter ostalo kemijo … Žalostno. Poleg tega so končni rezultati pogosto daleč stran od lepega. Nekatera dekleta so po operacijah izmaličena ali celo zbolijo. Poznam športnico, ki je šla na operacijo, dala v prsi vsadke, mesec zatem hudo zbolela na ščitnici, prenehala vse športne aktivnosti in vsadke v roku leta dni odstranila. Takoj zatem se ji je zdravje izboljšalo in takrat je s hvaležnostjo sprejela lastno telo; čeprav zdaj dvakrat rezano in polno brazgotin okoli prsi. Še danes osvešča mlada dekleta o tej tematiki, sama pa pove, da bi na dan operacije bolj potrebovala psihiatra, namesto plastičnega kirurga, ki je za lastni zaslužek dobesedno izkoristil psihično stisko mladega dekleta. Med unikatnimi obraznimi karakteristikami so med pogostejšimi operacijami korekcije nosov. Mnoge ženske s poudarjeno obliko nosu, slednjega sprejmejo za svojega in ga ponosno nosijo naokrog, saj se zavedajo, da jim ta obrazna karakteristika daje poseben čar, karakter. Pred oči mi prideta podobi markantne pisateljice Vesne Milek ali pevke Barbre Streisand. Če se ženska z obliko ne sprijazni in operacijsko odbije del nosu, pa s tem pogosto pokvari naravni balans na obrazu. Še vedno ostanejo velike ličnice, ponavadi tudi široka čeljust, izgubi pa se tista primarna karakteristika in z njo nemalokrat tudi lastna identiteta. Nasploh pa so telesne 'napake', v smislu aktualnih lepotnih idealov, vedno posebne. Veliki nosovi, razmiki med zobmi ali male dojke dajo ženski neko noto simpatičnosti, unikatnosti, moči … Če se jih ta zaveda in jih sprejme za svoje, jih lahko celo zelo dobro unovči. Samo poglejte primer Dakote Johnson, ki si je pred kratkim 'popravila' njen sloviti razmik med sprednjimi zobmi. Njenim oboževalcem je bil všeč in so bili odkrito razočarani nad njenim 'lepotnim popravkom'.

Foto: Tit Bonač

Ampak ne glede na vse – so v vašem izboru običajno predvsem elegantna dekleta in ženske … Zakaj? 

Hvala za kompliment. Pred mojim objektivom stojijo večinoma vsakdanja, običajna dekleta in ženske, takšne, ki se sprehajajo po ulici. Mnoge od njih nejeverno pristopijo k fotografiranju z besedami »Mene bi slikali? Pa saj nisem nič posebnega …« Ampak ko jih dobi v roke naša profesionalna ekipa, se iz njih začnejo prelivati vse te elegantne lastnosti. Zgodi se preobrazba, ob kateri se tudi same zavejo, da je vsaka lahko dekle z naslovnice.