Vseživljenjsko učenje je pojem, ki zadnja leta pogosto zazveni v naših ušesih. Kaj vam osebno pomeni?

Pomeni mi predvsem večno in neminljivo vedoželjnost, ki je vzporednica veselju do življenja, in to bi moralo biti normalno stanje duha, mar ne? Z vseživljenjskim učenjem si nenehno širimo obzorje in se razvijamo, kar pomeni, da živimo bogatejše življenje; ne (le) materialno, temveč zlasti duhovno, ki nas izpolnjuje in dolgoročno osrečuje.

Živeti ga zame pomeni, da me še vedno zanima in navduši veliko stvari, seveda pa prednjači vse v povezavi z učenjem tujih jezikov, kako tečajnike navdušiti za učenje in jih naučiti več v krajšem času. Iz knjigarne vedno pridem z vsaj dvema vrečama knjig, na internetnih straneh za učitelje ob koncu tedna mimogrede obvisim za nekaj ur in iz učiteljske omame me običajno predrami vprašanje: »Mami, a danes ne bo kosila?« Ko je lakota huda, je tudi pomoč bolj z veseljem pri roki in moje vseživljenjsko učenje ima pozitivne učinke: hčeri sta se tako naučili kuhati!



Učenje tujih jezikov je poseben segment; jezik, ki ni naš materni, včasih teže dojamemo tudi zato, ker gredo z njim vštric tudi povsem novi/tuji načini razmišljanja. Smo Slovenci nadarjeni za tuje jezike? Katere še prav posebno?

Učenje tujih jezikov je vznemirljivo: spoznavamo jih postopoma, so nepredvidljivi, vedno znova nas kje presenetijo – kot spoznavanje človeka, da ne rečem ljubimca! (Smeh.) Slovenci smo dobri pri učenju tujih jezikov. Ne vem, ali smo kot narod nadarjeni, smo jih pa kot majhen narod primorani znati, če se želimo sporazumevati. V slovenščini se lahko pogovarjamo le z dobrima dvema milijonoma ljudi, kar ni prav veliko. Menim, da je naša majhnost v tem pogledu velika prednost, saj učenje in znanje tujih jezikov prispevata k uspehu posameznika, narod pa je sestavljen iz posameznikov – več ko jih bo uspešnih, bolj bomo uspešni tudi kot narod!

Plast možganskih sivih celic je debelejša pri dvo- in večjezičnih osebah! 

V zadnjem času je bilo narejenih zelo veliko raziskav na področju nevroznanosti, kako dvo- ali večjezičnost vpliva na razvoj možganov, in rezultati so zelo spodbudni, saj naštevajo veliko kognitivnih prednosti od zgodnjega otroštva do visoke starosti. Ne le da imajo dvojezični ljudje boljšo koncentracijo, dvo- in večjezičnost dokazano ščiti pred razvojem zgodnje demence in celo alzheimerja oziroma naj bi se ti starostni bolezni razvili vsaj štiri leta kasneje. Ni mi uspelo preveriti, ali vsak jezik pomeni zamik za štiri leta – če je tako, se bom naučila še kakšnega. (Smeh.)

Otroci, ki se zgodaj začnejo učiti tujih jezikov, so bolj osredotočeni, laže odmislijo motnje in se bolje koncentrirajo ter so bolj uspešni od enojezičnih sošolcev. Odkrili so tudi fiziološke spremembe med možgani ene in druge skupine, ki govorijo v prid večjezičnosti.

Zagotovo drži, da se laže učimo jezikov znotraj istih skupin (germanski, romanski, slovanski …) oziroma širše: indoevropski jeziki so nam bliže, ker mednje spada tudi slovenščina. Ugrofinski jeziki so že težji zalogaj.



Posamezniki, ki so uradni del šolanja že opravili, pogosto rečejo, da se teže kot »ta mladi« učijo tudi zato, ker imajo slabši spomin in možgani niso več napeti kot struna, kot so bili, ko so sami gulili šolske klopi. Je to res?

Zagotovo je nekaj razlik, ampak menim, da manj, kot si mislimo, in je to le eden od stereotipov. Velja prepričanje, da si otroci veliko zapomnijo mimogrede, brez napora, pa je res tako? Mimogrede si zapomnijo, kar jih zanima ali če zna učitelj v njih vzbuditi zanimanje (isto velja za nas, malo manj mlade), preostalo se morajo naučiti s trudom, ki ni dosti drugačen kot v zrelejših letih. Po mojem je glavna razlika v tem, da gredo otroci vsak dan v šolo in se učijo. Kaj vse bi znali tudi v odrasli dobi, če bi se vsak dan učili pet ali šest ur? Verjemite, da zelo veliko! Odrasli preprosto manj časa namenimo učenju, pričakujemo pa isti ali še boljši rezultat kot v mladosti, kar pa ni prav smiselno. Možgane je treba redno trenirati kot mišice – le redna vadba zagotavlja in omogoča neboleče gibanje. 

Odrasli, že zaposleni tečajniki, večinoma pridejo zaradi potrebe delovnega mesta in boljših kariernih možnosti. Nekateri pa zato, ker želijo prebrati na primer Dostojevskega, Petrarko ali Zolaja v originalu! 

Učenje jezikov je možganski fitnes in v zadnjem času opažam, da se k nam vračajo tečajniki, ki sem jih poučevala pred 20 leti, kar me izredno veseli. Vidim, da so še vedoželjni in polni življenjske energije. Spomnijo se tudi, s kom so se učili »to grozno nemščino«, kot jo je v svoji humoreski imenoval Mark Twain. Nekateri, ki so zdaj že upokojeni, pridejo ravno zato, da trenirajo sive celice. Mimogrede, spet nevroznanost: plast možganskih sivih celic je debelejša pri dvo- in večjezičnih osebah!



Skupna značilnost vseh, ki se veliko in radi učijo, je radovednost. Zakaj si večinoma želijo znati in vedeti več in se udeležujejo tečajev vaše šole? Se motivacija med mlajšimi in starejšimi posamezniki razlikuje?

V našo šolo hodijo tečajniki, ki želijo več od življenja. Znanje jim pomeni dobrino, poleg zdravja, ki prednjači na prvem. Zdravje in znanje sta vse, kar potrebujemo, da bo naše življenje dobro. V znanju, združenem z modrostjo, se zame skriva še mnogo drugih vrlin, kot so vztrajnost, delavnost, poštenost, in ko je vse to v sozvočju, zadovoljstvo in sreča ne moreta izostati.

Naši tečajniki so vseh starosti, vzgibi, ki jih pripeljejo v našo šolo, so različni: otroci pridejo večinoma na pobudo staršev, za katere je znanje jezikov vrednota. Mladostniki do konca študija prihajajo predvsem na izpopolnjevanje in mednarodne izpite, da pridobijo certifikat, ki ga potrebujejo za študij ali delo v tujini. Odrasli, že zaposleni tečajniki, pa večinoma pridejo zaradi potrebe delovnega mesta in boljših kariernih možnosti. Nekateri, sicer so bolj v manjšini, pa zato, ker želijo prebrati na primer Dostojevskega, Petrarko ali Zolaja v originalu!