Benedict Carey je večkrat nagrajeni pisec in novinar New York Timesa, ki o znanosti piše že desetletja. V knjigi Kako se učimo je zbral najnovejša znanstvena dognanja o metodah in načelih učinkovitega učenja ter pomnjenja predelane snovi. Kaže, da marsikatera uveljavljena trditev v zvezi z učenjem v praksi preprosto ne drži. In ko premišljujemo o naših nemirnih otrocih, ki v šolskih klopeh migotajo kot živo srebro, kaj šele da bi zbrano sledili snovi, opozori, ne smemo pozabiti, da se je šola rodila komaj »včeraj«: »Pouk jezika, uvod v trigonometrijo, čitalnica, trening nogometa, klavirske učne ure, družbene študije, zgodovina umetnosti, ruski roman, organska kemija, Zenonovi paradoksi, jazzovska trobenta, Sofoklej in šolsko gledališče, sodobna poezija in antične civilizacije – vse to, kar imenujemo izobrazba, do zadnjega drobca, je nedavna iznajdba, gledano v širšem okviru,« zapiše. »'Starodavne' kulture, o katerih smo se učili v srednji šoli? Navsezadnje niti niso tako zelo stare. Obstajale so le nekaj tisočletij pred nami, nič več. Ljudje pa smo na svetu najmanj milijon let in velikansko večino tega časa smo se ubadali s hrano, zatočiščem in varnostjo. Izogibali smo se plenilcem, iskali zavetje pred slabim vremenom, se zanašali na svojo iznajdljivost, nabirali živež. Življenje nabiralcev, kakor jedrnato pove harvardski psiholog Steven Pinker, je 'taborniški izlet, ki se nikdar ne konča'.«



Zbranost je privid

Ko pomislimo na šolsko delo, se nam obenem utrne vprašanje glede zbranosti. Zbranost razumemo kot najosnovnejšo vzgojno nujo, umski tok, ki je za učenje nepogrešljiv, in prav vsi imamo predstavo o tem, kaj naj bi pomenila. Vendar ni zbranost nič drugega kot privid, pove Carey, zgolj beseda, ki zabriše stvarno sliko tega, kar možgani v resnici počnejo, medtem ko se učijo. Učenje je namreč nemirna vaja.

Kratek učni premor – pet, deset, dvajset minut, da pokukate na facebook, odgovorite na elektronsko pošto, preverite športne rezultate – je najučinkovitejša tehnika, kar jih poznajo znanstveniki za pomoč pri reševanju težkega vprašanja, kadar ste obtičali. 

Neki dan je Benedict, približevala se je ura oddaje članka, v službo pripeljal tudi svojo hčerko, da doma ne bi samevala. Sedel je za svoj računalnik, njej pa prižgal sosednjega, češ, naj se zamoti. Ko je po dveh urah zadovoljen končal, jo je vprašal, kaj neki je tako vneto pisala, medtem ko je urejal novinarski prispevek. Izkazalo se je, da je do minute natančno izpisovala njegovo ravnanje, ki pa se ga sam ni zavedal. Takole se je nizalo prvih pet minut: tipka, se popraska po glavi, vzame papir iz tiskalnika, zasuka stol v eno smer in drugo, zavzdihne, srkne čaj, bolšči v računalnik, natakne si slušalke, nekomu telefonira, neha telefonirati, k obrazu pritisne prst na sredino med usti in brado – v drži razmišljanja, k pisalni mizi pristopi prijatelj, medtem ko govori, se popraska po ušesu. Samega sebe je, preden je začel prebirati njeno poročilo, podobno onemu, ki ga je Jane Goodall pripravljala ob opazovanju šimpanzov, doživljal kot zbranega, a glede na hčerine zapiske je bilo več kot očitno, da je bil videti vse prej kot zbran.



Premori so nujni

Ljudi danes precej skrbi, da družbeni mediji, pametni telefoni in vseh vrst elektronske priprave morda ovirajo učenje in celo spreminjajo naše miselne procese. Upravičeno? Carey odgovori, da je prekinjanje pozornosti tvegano, kadar potrebujemo nepretrgano zbranost, na primer ko poslušamo predavanje. »Toda kratek učni premor – pet, deset, dvajset minut, da pokukate na facebook, odgovorite na elektronsko pošto, preverite športne rezultate – je najučinkovitejša tehnika, kar jih poznajo znanstveniki za pomoč pri reševanju težkega vprašanja, kadar ste obtičali,« pove. »Odmik od trenutne naloge vam omogoči, da opustite zgrešene domneve, na novo pretehtate ključne reči in se ji spet posvetite osveženi. Če ste motivirani, da nalogo rešite – naj gre za izpeljavo, integral ali odstavek, ki vam nikakor ne steče –, bodo vaši možgani med odmorom še naprej delali iz ozadja, na nezavedni ravni, brez (trdovratnih, neplodnih) smernic, ki ste jim jih dali.« In če bo videti, da vašega otroka učenje ne zanima, da se mu ne da, boste imeli najbrž prav. A bistveno vprašanje ni, kaj mu jemlje pozornost, temveč kako snov narediti vabljivo in vredno. Kajti rojeni smo radovedni. Žal včasih to naravno danost svet okoli nas pobije, zato si moramo pred vprašanjem, kako se učiti, pojasniti, zakaj sploh bi se. Ko bomo vedeli, bo vse mnogo laže steklo.