Britanci se ne zavedajo posledic brexita, zato jih želi o teh podučiti sam: Tony Blair je znova, a tokrat mnogo odločneje naznanil vrnitev v aktivno politiko, toda ne bo kandidiral na parlamentarnih volitvah 8. junija.

Kakšna bo torej vloga nekdanjega britanskega premiera, ki je laburiste kar trikrat popeljal do zmage na volitvah, ni znano, toda Blair je v intervjuju ob 20-letnici svojega vzpona na oblast za časnik Daily Mirror povedal, da si je znova pripravljen umazati roke. In to bo zanesljivo tudi storil, je pojasnil 63-letnik, ki je 2007. odstopil s položaja in tega prepustil Gordonu Brownu. »Obžaloval bi, če bi ob tem prelomnem dogajanju molčal, saj bi to pomenilo, da mi je vseeno za to državo. Kar pa seveda ni res. Dvomim, da bi sam zmogel spodbuditi politično gibanje, a mislim, da imam številne zamisli, ki bi jih podprli mnogi,« je pojasnil Blair, ki se najbolj od vsega boji odločnosti konzervativne stranke, da država izstopi iz EU ne glede na ceno.



Državljani so bili na referendumu zaslepljeni

»Prepričan sem, da se bomo nekoč želeli vrniti v EU,« je v intervjuju napovedal Blair, ki je prepričan, da so volivci na lanskem referendumu zaslepljeno in povsem nepodučeno glasovali za izstop iz skupnosti, češ da so pobudniki brexita krivdo za vse težave na Otoku prevalili na EU, kar je po njegovem nesmiselno. Zaradi svoje izjave si je sicer nakopal bes številnih političnih nasprotnikov, ki vztrajajo, da je bil referendum odraz britanske demokratične družbe. Blair kljub temu spodbuja volivce, naj junija glasujejo za katero koli stranko, ki nasprotuje prepričanjem Therese May, in tako zdajšnji premierki oteži gladek izstop iz EU. Podpreti je treba ljudi, ki bodo znali vsaj ustrezno izpogajati brexit in Veliki Britaniji omogočiti svetlo prihodnost, je pojasnil in znova razburil laburiste, ki ga obtožujejo hinavščine. Blair je še zaupal, da bo sam sicer glasoval za laburiste, kljub domnevno skrajno levičarskemu vodenju stranke zadnja leta.



Tony Blair je bil predsednik laburistične stranke od 1994. do 2007., leta 1997 pa je prvič zmagal na parlamentarnih volitvah, in to z veliko večino. Na začetku svoje vladavine je užival izjemno priljubljenost med državljani, ki se je po premierovem sočutnem odzivu ob tragični smrti princese Diane le še povečala. V novem tisočletju, ki je prineslo tudi zavezništvo s sporno politiko ZDA na Bližnjem vzhodu, se je počasi začel njegov politični potop, leta 2007 pa se je umaknil s položaja vodenja laburistov in države.