To naj ostane najino

Prijazno od vas, da ste se potrudili in me stlačili v natrpan urnik.

Danes bo res dolg dan. (Se namuzne.) Sem v zadnjem tednu priprav pred premiero magistrskega dela iz umetnosti giba, kar se mene osebno tiče, je to letošnji glavni projekt. Ja, je hektično, ampak premor pride prav. (Pogled od zelenega čaja na vrhu Nebotičnika vrže na prestolnico spodaj.)

Kaj pomeni to za motivacijo, če se delu predajate nepretrgoma?

Se znajde kdaj pod vprašanjem, posebno ko bi po napornem tednu človek rad malo zadihal, vendar imam ob sobotah in nedeljah snemanja ali kakšna gostovanja. A trenutno mi motivacije niti malo ne primanjkuje, ker se končno sestavlja vse, kar imam že več kot eno leto v glavi. (Sklene konice prstov.)

Je to to? Je to, kar zdaj počnete, tisti ideal, ki ste si ga zastavili, ali še dvomite, ali ste v pravem pristanu?

Raziskovanje giba me res zanima. Moja želja je bila poglobiti znanje o japonskem psihofizičnem plesu, se morda še bolj okužiti z gibom, tudi s pomočjo butoha, kar mi pri dramski in filmski igri samo koristi. Obenem delam tudi na sebi. Ko izvajam butoh, sem nekdo drug. Osrečuje me in umirja, kar je pomembno v teh časih, ko je toliko vsega.

Pri svojih letih premorete veliko življenjskega realizma. Mora to človek pri sebi razviti ali mu je dan po naravi in vzgoji?

Trenutno je stanje v naši družbi takšno, da ni pomembno, kako, ampak koliko. Ni pomembno, kdaj, ampak zdaj. Kolesje se vrti s tolikšno hitrostjo, da v resnici vsi zamujamo. Nenehno smo v zamudi. Zbudimo se in smo že v zamudi. Trudim se držati svoj ritem. Ravno s takimi projekti se mi čas ustavi. Ko sem sam v stružnici (prostor, v katerem bo premiera magistrske produkcije, op. p.), ves zamazan s šmirom, se z ničimer ne obremenjujem. Občutim svobodo. In še nekaj je: iz svojega telesa skušam potegniti ekstrem. Pa boli. Trenutno imam prekrižane roke zaradi strašnega muskelfibra. (Pojasni držo.) Ampak to mine. Telo zdrži marsikaj. Postali smo scrkljani. In prestrašeni. To pa nam jemlje energijo. Sčasoma otopimo in se ne obremenjujemo več, ali je tako ali drugače. Prosim, ne more nam biti vseeno! Imamo voljo in lahko sprejemamo odločitve. Preživetje človeka kot samostojne avtonomne enote je lahko hitro v nevarnosti. Mislim, da to izgubljamo. Vse bolj smo čreda, ki strmi v tla in se ravna po tistem, ki najglasneje muka. 

Kot igralec se dostikrat počutim odveč. Bolje, da nas ne bi bilo, ker ne bi bilo treba dajati denarja za kulturo, ne? Kam bi ga pa dali? V še eno asfaltirano cesto?! Pozablja se, da smo Slovenci narod, ki je v najtežjih trenutkih zgodovine preživel s pomočjo kulture in umetnosti. 

Med ljudmi je dokaj navzoč občutek odvečnosti. Zdi se, da postajamo počasi vsi vsem odveč.

Kot umetnik se sprašujem o vidiku potrebe po umetnosti, kulturi. Še pred tridesetimi leti sta bila gledališče in film narodni ponos, igralci, denimo Milena Zupančič, Radko Polič, Boris Cavazza, so bili ambasadorji Slovenije. Ali sem jaz kot igralec res nujno potreben? Naj vam ponazorim: Macbetha smo vadili v prostoru, kjer je, če se stalno ne premikaš, nemogoče ostati buden. V tri krat štiri metre velik prostor brez oken je deset ljudi dajalo energijo in oddajalo toploto. (Glasno vzdihne in izdihne kot ob izmučenosti.) Do odmora smo bili že vsi čisto preč. Kot študentje smo tako vadili. In s tem ni nič narobe. Zame je tako vaditi čisto sprejemljivo. Ampak, delati v takih razmerah enega glavnih tekstov, Shakespeara, za oder SNG Drama? Ja, počakajte, tukaj pa nekaj ni v redu. Kot igralec se dostikrat počutim odveč. Bolje, da nas ne bi bilo, ker ne bi bilo treba dajati denarja za kulturo, ne? Kam bi ga pa dali? V še eno asfaltirano cesto?! Pozablja se, da smo Slovenci narod, ki je v najtežjih trenutkih zgodovine preživel s pomočjo kulture in umetnosti.

A teater vas »hrani«.

Seveda, to je ljubezen. (Vzklikne in si gre z roko skozi lase.) Je način življenja, ki vse potegne za sabo. Izhajam iz normalne družine, starši imajo običajne službe. Vidim, da bo pri meni drugače, predvsem zaradi nemogočega delavnika, čeprav si želim, da se umirim, ko bo družina. Konec koncev imaš družino z razlogom. (Obmolkne.) Kje sva ostala?

Pri gledališču in kaj bi z igralci.

(Prikima.) Saj to je: bolj ko nas stisnejo za vrat, bolj bomo grizli nazaj. To je problem. Ker ne bomo priznali, da predstave nismo dokončali, ker je zmanjkalo sredstev ali ker ni ustreznega prostora za vaje. Nihče nam ne bo rekel, da ne moremo! Bomo pa zunaj vadili. Ali pa pri meni doma, kar ne bi bilo prvič. Skratka, zmogli bomo. (Poudari skozi zobe.) Pravzaprav zato ne pride do velikega poka. (Nasmešek.) V Drami je strašna pripadnost kolektivu, dela se res dobro in je krasen inkubator za mladega igralca. S sprinti ne moreš preteči maratona. Najti moraš svoj tempo. Svoj način teka, če dovolite primerjavo gledališča s tekom. Ko gledam te glumce, te igralske monstrume, kakor jim pravim, ob njihovem talentu lahko samo gledam. Vav! Vsakič znova kdo preseneti.

Kot mlad igralec se najbrž še preizkušate?

Nedvomno. Igralec nikoli ne sme reči: »Zdaj pa vem.« Če to naredi, je po mojem že zgrešil. Mislim, da se mora vse življenje spraševati in dvomiti, ker samo tako lahko pride do nečesa globljega v sebi, do nečesa svežega, surovega. In to je potem tisto, iz česar izvira umetnost. Omenil sem inkubator, čeprav mislim, da sem zdaj že rahlo na nogah. No, tu in tam se počutim še malo kot na cevkah. (Smeh.) 

Pa saj vidite, da sem čisto normalen fant. Je pa fascinantno, kaj ljudje zgradijo okoli tebe, tvoje osebnosti. V življenju si nisem mislil, da bom kdaj dal toliko avtogramov. 

Ampak televizijski vlogi ste še kako dorasli. Ste znanec še tako zakotne slovenske vasi in glavni krivec, da najstnice rade hodijo tudi v gledališče.

Ja, to je pa nekaj drugega. Vlogo Martina še vedno jemljem kot izziv, če kdo misli, da je lahko, naj pride enkrat na snemanje, pa bo videl, kaj to pomeni.

Zakaj imam občutek, da ste se razhudili?

Ne, ni tako hudo. Vesel sem, da je serija uspešna, ker to pomeni, da dobro delamo. To je glavna stvar. Zelo sem vesel veliko gledalcev in tudi prepoznavnost ima mnogo pozitivnih plati.

Nekaterim, sicer priljubljenim, ljudskost prija, drugi ostajajo odmaknjeni.

Glejte, v Nebotičniku sem drugič, bolje se počutim v pajzlih. (Zafrkljiv nasmešek.) Pa saj vidite, da sem čisto normalen fant. Je pa fascinantno, kaj ljudje zgradijo okoli tebe, tvoje osebnosti. Denimo, ko smo se po Ani Karenini dogovorili za fotografiranje, neko dekle ni hotelo stopiti zraven. Bolj ko sem se trudil sprostiti vzdušje, manj uspešen sem bil. Ti lahko dam roko čez ramena? »Ne.« V zadregi sem bil. Zakaj se to dogaja? Ljudje te vidijo na televizij, v živo pa doživijo šok. Res, kako naj rečem, zanimiva izkušnja. V življenju si nisem mislil, da bom kdaj dal toliko avtogramov.

Povejte, no, kakšna je izkušnja biti zvezdnik ženskih src. Biti nekako ljudska last.

(Popravi si pramen las.) Pred premiero Macbetha sem poklical fotografa, ki je posnel skupinsko fotografijo. Imamo se navado obdarovati in zdelo se mi je imenitno, da bi vsakomur na zadnjo stran skupinske fotografije napisal nekaj v spomin. Bila je sobota, fotostudio je bil odprt še nekaj minut. Pred lokalom je punca delila letake. In najboljša je bila njena reakcija. (Glavo obrne za devetdeset stopinj in še malo ter posnema glas: »A boste letaaaaaaak?«) Hvala, ne bom. »A se lahko fotografirava?« Mudi se mi, a bom takoj nazaj. Ko sem stopil iz studia, spredaj ni bila več samo ena punca. (Smeh.) Poklicala je kolegice in na pločniku jih je postavalo sedem. Aha, zdaj vas je pa več? Okej. (Smeh.) Res hecna prigoda.

Očitno ste toliko nastopača, da vam to prija?

No, ne vem, ali je to nastopaštvo. Res je, da mi ni bilo nikoli težko vstati in nagovoriti ljudi. No ... (Utripne s trepalnicami.) Nečaku sem krstni boter in ko sem imel govor, me je ob pogledu nanj popolnoma zvilo: Patrik, rad te imam. (Iskren nasmeh.) Če sefamilija vmeša, je ... Aaa. (Zatrese glas.) Teže je, ker so prisotna čustva. Prijetno mi je, če lahko delam dobro in pri kom vzbudim dobro razpoloženje. Nedavno sem se, denimo, srečal s fantom, ki si je s petardo močno poškodoval oko in roko. Videti to, kako je njega osrečilo, da sva se pogovarjala, je nekaj neverjetnega. Take stvari so velik plus, ko lahko že samo tvoja prisotnost ustvari za nekoga tako srečo. Tudi če samo za trenutek, je fant pozabil na vse hudo, kar se mu je zgodilo. Za takšne zadeve se skušam čim bolj angažirati. 

Nisem rigiden človek, ki bi delal vse po pravilih. Ne. Malo prilagodimo pravila. Seveda sem naredil že marsikatero neumnost, ampak tudi to te izoblikuje. 

Biti idol: ni to vsaj po malem tudi breme, ne samo sladek privilegij vašega dela?

Z gimnazijci srednje umetniške gimnazije smo imeli oddajo o poklicu igralca na nacionalnem radiu. Ko smo končali, sem jih povabil na pijačo. Veliko smo se pogovarjali in ko smo se fotografirali, se je eno od deklet začelo jokati. Nisem razumel, kaj se dogaja. In eden od njenih sošolcev mi je rekel: »Ti ne veš, kako je, če sediš zraven vzornika.« No, no, počakaj malo, ne morem biti jaz njen vzornik?! »Zakaj pa ne?« je nadaljeval fant. »Koliko si star? Šestindvajset. No, pri šestindvajsetih imaš diplomo, delaš magisterij, zaposlen si v SNG Drama, snemaš eno najbolj gledanih serij v Sloveniji plus to, da se z nami čisto normalno družiš.« Aja, če tako pogledaš, pa mogoče nisem najslabša izbira, čeprav se še vedno ne vidim v tej vlogi. Nisem rigiden človek, ki bi delal vse po pravilih. Ne. Malo prilagodimo pravila. Seveda sem naredil že marsikatero neumnost, ampak tudi to te izoblikuje.

To si zares mislite o sebi?

Veste, nikoli se nisem zgledoval po zvezdnikih. Od nekdaj mi je bil idol, in je še zdaj, moj oče. Spoštujem ga, glede na to, kako živi življenje, kakšen odnos imata z mamo. Pa ne rečem, da ju v življenju ni nič zadelo. No, še zdaj ga za kakšno stvar vprašam, kako mu je uspelo, a mi odgovarja, da bom že sam videl, ko bom šel čez življenje. (Nasmeh.) Ali ko gledam sestro, denimo, kako jo je materinstvo spremenilo. Ona je moja vzornica v tem, kako se je brez težav predala starševstvu, kako požrtvovalna je in na otrocih se to pozna. Mala dva sta res super. Zvezdnik? (Skomigne.) Ne vem, kaj točno je mogoče stlačiti pod oznako zvezdnik. Jaz se nimam za zvezdnika.

Najpomembnejši ljudje v vašem življenju?

Moje dekle. Ona je moj steber. In seveda družina. Ne bom rekel, da smo povprečna družina, ker nismo, predvsem zaradi povezanosti. Imam tudi nekaj prijateljev, pred katerimi lahko sprostim vse obrambne mehanizme in sem preprosto to, kar sem. Vsi so mi nadvse bistveni. Brez njih ne bi zdržal. Med delavnikom pomaga bodisi objem, ko pridem domov, bodisi ko mi oče v Ljubljano prinese kakšno domačo dobroto. Ni lepšega. To so male stvari, ki mi dajejo zagon.

Se kdaj ukvarjate z vprašanjem, kaj je bilo tisto, zaradi česar je uspelo ravno vam? Je to pridnost, nadarjenost, čeden videz, šarm, zelene oči? Ali ste bili preprosto boljši od drugih?

(Raztegne ustnice.) Preden so me poklicali v SNG Drama, sem delal po tri projekte naenkrat, od Lutkovnega gledališča Ljubljana do Gleja, PTL in MGL. To je brez dvoma en dejavnik. Biti na pravem mestu ob pravem času je drugi. Malo sreče zraven? Absolutno. Za serijo seveda gotovo ne škodi, da sem videti, kot sem. Iskali so moškega, ki bo poleg vsega tudi »easy on the eye«, prijeten na pogled, so se izrazili. Absolutno pa je treba veliko odrekanja in dela. 

Intimnost je zelo lepo imeti. In jo čuvati zase. Je nekaj, v kar nihče drug nima vpogleda. Zato je tako lepa. In obenem tako krhka.

Koliko je vaš čisto intimni svet zaradi javne drže okrnjen? Rumeni mediji, denimo, se veliko ukvarjajo z vašo nestanovitnostjo v ljubezni.

Ja, ampak res preveč. (Vzdihne.) Prejšnja zveza je bila medijsko precej izpostavljena, tudi ker sva bila pri določenih projektih oba z Ajdo (Smrekar, ki v seriji Ena žlahtna štorija igra Zalo, op. p.) prisotna. Tega si ne želim več.

Omenili ste dekle. Katera je ukrotila najbolj zaželenega samskega moškega v Sloveniji?

(Odkima.) Intimnost je zelo lepo imeti. In jo čuvati zase. Je nekaj, v kar nihče drug nima vpogleda. Zato je tako lepa. In obenem tako krhka. Če dam razmerje na pladenj, ga bodo razmesarili. To naj ostane najino.

Govori se, da ste romantičen moški, ki svoje izbranke razvaja z zdravo mero občutljivosti in spontanosti, ter da imate to po očetu.

Vse je odvisno od tega, kakšen zgled imaš kot otrok, in moram reči, da ne le oče, tudi mama, njun vzajemni odnos, to je nekaj, kar mi je bilo od nekdaj logično. Mislil sem, da je v vsakem domu tako. Starši so skupaj že več kot tri desetletja in če veš, da je ljubeč odnos mogoč, težiš k temu in se trudiš za to. Do akademije sem bil kot v vati, potem sem spoznal, da je svet poln poškodovanih ljudi. Vanj sem stopil kot zdrav fant in se je zdelo, da je z mano nekaj narobe, ker nimam česa razreševati. Torej, namignili so nam, iz česa naj črpamo na odrski deski. Iz česa bom pa jaz črpal, sem se spraševal. Iz zelenih travnikov?! (Smeh.) 

Pogovor je nastal za revijo Onaplus junija 2016.