Po kakšnem tednu naredim test v svoji kopalnici in dve ravni črti me niti ne presenetita. Prvi otrok. Brez kakršnega koli načrtovanja. Prvi otrok sploh v naši družini, vsi ga bodo veseli. Malo me je strah neznanega, a saj je že čas. Teče že deseto leto, odkar se tako zelo ljubiva, imava službi, streho nad glavo, poročena ravno nisva, ampak to niti ni tako pomembno. Vse imava in ljubiva se.

Prvi pregled pri ginekologu mine brez prevelikih komplikacij. Da nama osnovna navodila, da moram jemati folno kislino, jesti zdravo hrano, se izogibati mačkom in pa seveda mi priporoča pregled nuhalne svetline. To je nekaj novega zame, ampak v redu, vsaj vse dobro pregledajo. Doma še nisva povedala, sem malo vraževerna, zato sem hotela opraviti še ta pregled, preden tako z veseljem povem prekrasno novico, za katero vem, da je bodo vsi veseli.

15. februar. Že zgodaj se odpeljeva v Ljubljano, kjer sva naročena za pregled nuhalne svetline. Kot sem se malo pozanimala na spletu, naj bi bil to pregled za kromosome, ali se otrok pravilno razvija in takšne stvari. Ko me zdravnica pregleduje z ultrazvokom, me drži za roko in sedi pri moji glavi. Nepremično zre v ekran ob zdravnici in se smehlja, ko se pokaže plod, kot ga poimenuje zdravnica. Na obrazu mu zaigra nasmeh. Srečen je, tudi jaz sem srečna. Ustvarila si bova družino, tako ta pravo, samo najino. Ko zdravnica odloži napravo, se obrne k nama. Svetuje nama amniocentezo, ker je opaziti neke nepravilnosti, ampak verjetno ni nič resnega. Ob izhodu nama napiše napotnico. Poslovimo se.

Doma. Vsak v svojem svetu sva. Razmišljava. Besede nama nekako ne gredo z jezika. Obstala sva na točki, ki nama je neznana, nedojemljiva. V svoji glavi rešujem situacijo in se tolažim, da verjetno ni nič, kot je rekla zdravnica. Še en pregled, pa se bodo dnevi v brezskrbni nosečnosti začeli. Pri meni nikoli ne gre brez zapletov, ampak potem se vedno nekako reši. Dolga noč je pred mano, dolga noč za mano. Ne pogovarjava se, ampak čutim, da me razume. Povem mu datum pregleda v ljubljanski porodnišnici, reče, da si mora vzeti dopust. In zopet čakanje in premlevanje. Tolažba, vse bo še dobro, mora biti. Jočem, se smejim, pozabim, pa se spet spomnim. Moj otrok bo zdrav, mora biti, saj sem tudi jaz bila vedno zdrava. Nihče še ne ve. Nihče razen njega me še ne more potolažiti, pa mu nekako ne gre. Pušča stvari za sabo. Dela in premišljuje v sebi. Nisva si v oporo. Pa vendar zvečer, ko zatisneva oči, misliva isto stvar. Stisne me v objem, me poljubi in vem, da je na moji strani.

V čisto preveliki sobi v bolnišnici čakava na doktorja in posvet, ki je tisti dan najprej na urniku. Pojavi se mlada zdravnica s strogim pogledom. Vljudno naju pozdravi in z nežnim glasom pove, kaj naju oziroma mene čaka danes. Iz trebuha mi bodo z injekcijo vzeli vzorec plodovnice, ki bo 99-odstotno pokazala razporeditev kromosomov, ki določajo razvoj otroka. Pri tem bodo določili tudi spol in večino zasnov otroka. To naj bi bil zelo natančen pregled. In če bodo rezultati dobri, imava zdravega otroka in nič več skrbi. Pod mizo me prime za roko. Stisnem mu jo in mu s tem povem, kako močno ga ljubim.

Ko ležim v sobi s tremi sestrami, ki me pripravljajo na odvzem vzorca, mi nenehno po glavi rojijo različne molitve. Na kolenih prosim boga, da bo vse v redu. Strah pa me ohromi v trenutku, ko v sobo vstopi zdravnik s kar veliko iglo. Malo bo zabolelo, ampak morate biti čisto pri miru, ker lahko pride tudi do spontanega splava. Za kar sem pa že tudi vedela, saj sem morala podpisati kar nekaj obrazcev, s katerimi so me seznanili z možnimi tveganji. Res je zapeklo in res je bolečina neprijetna; ko ti v sredino trebuha zapičijo deset centimetrov dolgo debelo iglo in veš, da imaš v njem ranljivo bitje, ti je povsem jasno, da iz tega ne more priti nič dobrega. Zajokala sem.

Dnevi, ki so sledili, so bili temačni. V navodilih, ki sem jih dobila, je bilo med drugim rečeno tudi to, da se na izvide čaka od štiri do pet tednov ter da jih dobim po pošti, če je vse v redu, drugače pokličejo po telefonu. Vsaka neznana številka na mojem mobilcu me je spravljala ob pamet. Nekje ob začetku pomladi sem začutila prve brce nerojenega otroka. In počutila sem se tako srečno. Moj otrok ne more biti bolan, saj me s svojo močno brco opozarja, da živi, da je zdrav. Toplo mi je bilo pri srcu. Ob izteku četrtega tedna, ko se je moje življenje že skoraj privadilo utesnjenemu občutku v prsih, pa zazvoni telefon. Iz ljubljanske porodnišnice so klicali. Rezultati so prišli, oglasiti se morava na posvet. Težko je bilo predati sporočilo njemu. Zatopil se je v delo in tudi stiski njegovih rok so bili vedno redkejši. Vzel si je dopust in odšel z mano v Ljubljano. Njegovo hladno obnašanje sem namenoma spregledala.

Tudi tokrat sva sedela v tisti preveliki sobi, ko se je pojavil doktor. Enaindvajseti kromosom nam dela preglavice. Šumenje v ušesih, krogi, ki jih je risal zdravnik, da nama razloži situacijo, in na koncu diagnoza Downov sindrom. V glavi se mi je risal nasmeh mojega otroka. Prav tisti trenutek me je tako močno brcnil, da sem trznila. Kot bi me hotel opozoriti, da je tukaj kljub besedam zdravnika, da imam bolnega otroka. Dal nama je čas, da se pogovoriva, in zapustil sobo. Nisem si ga upala pogledati, bala sem se tistega, kar sem po tihem že slutila. Vstal je in odkimal z glavo. Ne morem, je prebledel. Odšel bom. Pogledala sem ga s solznimi očmi in hrepenela po njegovem objemu. Ni me objel. Rešiva se ga, poskusila bova znova, imela bova zdravega otroka, mi je nabijal v ušesa. Saj je zdravnik predlagal, da še lahko splaviš, kljub visoki nosečnosti, pravico imaš, ker je otrok bolan, stori to, prosim, drugače bom odšel. Ne morem imeti bolnega otroka ... V tem smislu se je vrtel njegov monolog, ko je hodil sem in tja od vrat do okna, mislim, da celo debelo uro. Jaz pa sem sedela na stolu in čutila vsak otrokov gib, kot bi me prosil, naj ne poslušam njegovega očeta. V sebi pa sem premlevala, kako naj ubijem svojega otroka, če njegovo srce tako nežno bije pod mojim, če me njegove roke in noge tako nežno božajo v trebuhu. Če sva ga ustvarila iz ljubezni v ljubezen. Kako me lahko sploh prosi kaj takega. Moj otrok je, moja kri, moja ljubezen. Tudi če bi bilo veliko huje, se mu v tem trenutku ne bi mogla odreči.
Iz misli me je predramil tresk vrat. Ni ga bilo več. Stori, kar hočeš, ko sem mu odkimavala z glavo, je rekel in odšel. Prišel je zdravnik s papirji. V očeh sem mu prebrala zaskrbljenost, kam je odšel partner. Skomignila sem z rameni. Postavila sem mu še nekaj vprašanj. Potem pa tudi jaz zapustila sobo, bolnišnico in odšla.

Dolgi dnevi so bili pred menoj. S starši in sestro ob strani sem preživela njegov odhod. Nisva veliko razpravljala. V bistvu je v enem samem dnevu odšel iz mojega življenja in ni se obrnil, da bi pogledal, kaj zapušča. Odločila sem se. Moj otrok je. Kako bi ga lahko ubila zdaj, ko ga čutim, v petem mesecu nosečnosti. Hodila sem na preglede, se zdravo prehranjevala, se gibala in se izobraževala. Spoznala sem, da so otroci z Downovim sindromom sonce, ki ogreje srca. Malo drugačni, ampak kljub vsemu točno taki kot vsi otroci. Obstaja možnost, da bo imel moj otrok težave z duševnim razvojem, lahko pa, da bo čisto normalno inteligenten. Sprejela ga bom takšnega, kot bo. Rada ga imam in pripravljena sem nanj.

Čeprav sem imela skoraj vsak dan vzpone in padce glede razvoja in odraščanja svojega otroka, je prišel dan, ko se bova spoznala. V bolnišnici so lepo poskrbeli zame. Po vsem, kar sem prestala, sem si želela carski rez in odobrili so mi ga, res si nisem hotela nakopati še dodatnih komplikacij. Bila sem pripravljena, pripravljena sem. Danes, da spoznam svoje sonce, ki mu bom mati in zaradi spleta okoliščin tudi oče. Ničesar mu ne bo manjkalo in tudi meni ne, saj bom imela njega.

V operacijski sobi so bili ob meni zdravniki in medicinske sestre, bili so mi v veliko oporo. Ko sem dobila epiduralno analgezijo, se je moje telo popolnoma predalo njihovi strokovni usposobljenosti. Ko so mi z nožem prerezali spodnji del trebuha, sem začutila pritisk in že v nekaj minutah zaslišala jok svojega otroka. Sestra mi ga je takoj položila na prsi. Tisti trenutek, ko sem ga zagledala in položila svoje roke na njegovo nežno, komaj rojeno telo, sem vedela, da sem se pravilno odločila. Moj je, samo moj in moja ljubezen do njega je neprecenljiva. Ne glede na to, kakšno bo njegovo potovanje v tem življenju, mu bom stala ob strani. Njegova mati sem in to je moja naloga, da ga v življenju osrečim in mu nudim vse, kar je v moji moči, pa čeprav mu najpomembnejšega ne bom mogla dati, to je očetove ljubezni, mu ne bo ničesar manjkalo. Kajti, moj otrok bo v meni imel tako mamo kot očeta in zmogla bom to, vem, da bom.