Po sicer izjemno uspešni televizijski karieri, ki jo pišete kot režiserka, ste svoj prvi kratki igrani film naslovili Risk. Je naslov odraz tvegane poteze?

Film je po strukturi morda malo poseben, ker se sprehajamo skozi dva spomina na isti dogodek, ki sta v neki osnovi enaka, pa vendarle popolnoma drugačna. V času pisanja scenarija sem bila rahlo obsedena s serijo Prevara (orig. The Affair), ki je po strukturi podobna. Film ima naslov Risk, ker gre za tveganje po načelu “you have to risk it to get the biscuit” (moraš tvegati, da zmagaš, op. p.), pa tudi za to, ker se trenja v obeh zgodbah zgodijo ob igranju igre Risk, ki sem jo neštetokrat preigrala v času študija.

Se je tudi zgodba odvila v času študija? Gre za osebno zgodbo?

Mislim, da vsak scenarist pobere elemente življenja okrog sebe, oz. zgodbo nekoga, ki se ga na tak ali drugačen način dotakne. Morda gre zgolj za skico situacije. Vsi trije liki imajo lastnosti, ki jih imam sama, igralci so to neverjetno interpretirali, ne gre pa za dejansko situacijo.

Imam občutek, da smo Slovenci zadržani z izražanjem mnenja iz oči v oči takrat, ko jim nekaj ni všeč. Sklepam torej, da mi tisti, ki jim film ni všeč, tega niso povedali.     

Eno od nagrad ste prejeli tudi na LGBT festivalu v Londonu. Včasih se mi t. i. »spolno ločevanje« filmov zdi smešno. Pa vam?

Se strinjam, da je ločevanje včasih nesmiselno, morda se je to začelo in uveljavilo zato, ker imamo ljudje na splošno ogromno predsodkov do drugih in do sebe. Hkrati pa imamo vsi potrebo da predalčkanju oz. kot rečejo angleži “put a label on it”, kar je po eni strani smešno, po drugi pa so tako filmarji lažje prišli do nekih platform oz. festivalov, kjer so se počutili sprejete. Do sedaj smo bili s filmom na LGBT festivalih v Beogradu, Londonu in Torontu in je to res posebna izkušnja, že samo dogajanje okrog festivala je super.

Zdi se, da se je prav s svojo drugačnostjo dotaknili tudi tistih najbolj zahtevnih. Z njim ste pobirali nagrade na tujih filmskih festivalih. Kakšni pa so prvi odzivi po predvajanju v Kino Bežigradu?

Presenetljivo dobri, kar nekaj ljudi je prišlo do mene in debatiralo z mano o zgodbi in likih, en gospod se je hotel celo kregati z mano, kdo v filmu je imel prav. To je potrditev situacije, ki se je dotaknem s filmom. Moram priznati, da sem bila najbolj vesela odziva nekdanjega profesorja za režijo, ki me je od navdušenja kar objel. Objem pa je poseben, ker se nikoli ne zgodi brez razloga. Imam občutek, da smo Slovenci zadržani z izražanjem mnenja iz oči v oči takrat, ko jim nekaj ni všeč. Sklepam torej, da mi tisti, ki jim film ni všeč, tega niso povedali. (smeh)




Niso želeli tvegati. (smeh) No, v tujini pa niso opazili le vas, temveč tudi Domna Valiča …

(Smeh) Res je. Domen je v Tokyju na Genre Celebration Film Festivalu dobil nominacijo za najboljšega igralca, kar se mi zdi izjemno, glede na to, da je prišel k projektu en teden pred snemanjem, ker mi je predvideni igralec zaradi prezasedenosti zadnji hip odpovedal. Domna sem klicala in mu poslala scenarij. Že naslednji dan mi je navdušeno razlagal, kako scenarij nosi sladkorčke, ki jih ne opaziš, ko prvič bereš (in sedaj gledaš) film. Z vsemi tremi igralci sem imela veliko srečo in očitno se res vsaka stvar zgodi z razlogom.

Običajno se kot režiserka podpisujete pod razvedrilne in otroške oddaje na TV Slovenija, pred kratkim ste soustvarjali odmeven dokumentarni film Brexit. Ali Risk napoveduje novo pot?

Učim se, da ima vsak svojo pot, čeprav se pogosto zdi, da so poti drugih bolj ravne in s soncem obsijane. Nikoli si nisem predstavljala, da bom delala filme ali pa na televiziji režirala koncerte v živo, delala spote in režirala dokumentarne oddaje in filme. Ko sem končala študij montaže, sem bila prepričana, da ne bom več delala v tem svetu, pa se je na koncu v dveh letih pretresov vse tako obrnilo, da sem vpisala še študij režije in iz neke vaje, ki sem jo morala opraviti na magisteriju, je nastal Risk. In ta ne bi bil končan, če ob sebi ne bi imela skupine izjemnih ljudi, od katerih sem se ogromno naučila.

Lahko narediš super film, pa ga ljudje ne bodo šli gledat, ker je splošno prepričanje, da Slovenci ne znamo delat filmov, ker je vse depresivno in »kar neki«.    

Almodovar ali Scorsese? 

Almodovar, obožujem ga. Upam, da nisem napačno odgovorila. (smeh) Ženske na robu živčnega zloma in Vse o materi sem pogledala vsaj trikrat. Spomnim se, da sem med študijem za en predmet analizirala njegove filme in to je bil moj najdaljši esej, za katerega se mi niti ni bilo treba nekaj posebno truditi. Izjemen v pripovedi skozi paleto barv in velik ljubitelj močnih ženskih likov.

Trenutno je najbolj gledan slovenski film vseh časov Pr' Hostar. Kaj torej odlikuje kakovosten slovenski film? 

Mislim, da je fantom uspel neverjeten skok, da so posneli tako uspešen film s tako malo sredstvi. Slovenija je za filmske ustvarjalce malo nehvaležen trg, ker nas je tako malo. Lahko narediš super film, pa ga ljudje ne bodo šli gledat, ker je splošno prepričanje, da Slovenci ne znamo delat filmov, ker je vse depresivno in »kar neki«. To ni res in če ne drugega, smo to s tem filmom to dokazali. Težko je narediti dobro komedijo, ki bo nasmejala tudi najbolj zahtevne gledalce, kot so naše črno-bele komedije Tistega lepega dne, Naš avto itd. Mislim, da je bilo včasih malo lažje, ker ljudje nismo bili prenasičeni z vsem, youtube, Netflix, HBO go, Hulu, povsod lahko že gledamo filme in vse je tako lahko dostopno, da lastne produkcije morda niti ne cenimo več. Na leto namenimo okrog pet milijonov za filmsko produkcijo, kar je že na ravni Evrope zelo malo. In potem, ko se ta sredstva razdelijo med več filmov, je težko zadovoljiti vse, ker je kultura itak brez veze in kaj pa bomo delali svoje filme, če lahko kupimo ameriške? Ljudje, ki delamo v filmski in televizijski industriji imamo to res radi in veseli me, da se stvari spreminjajo, počasi, ampak se.