Zanimivo je, da je vaša glasba zaznamovala tudi generacije, ki vas morda nikoli niso poslušale osredotočeno. Za nas, ki smo odrasli v Jugoslaviji, ste bili vedno nekje, vedno prisotni. Morda zato, ugibam, ker je, pa čeprav mimogrede, mogoče prepoznati pristnega ustvarjalca, ne glede na žanr, ki ga predstavlja, ne glede na to, ali jim osebno ugaja?

Ja, mislim, da imate prav. Resnično ste me osrečili s tem, kar ste pravkar povedali. Kajti na moje presenečenje je bilo na včerajšnjem koncertu (pogovarjali sva se 19. februarja, dan po njenem koncertu To sem jaz, Tereza v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, op. p.) izjemno veliko mladih ljudi, tudi tistih, ki se, ko sem kariero začela, še rodili niso.

Očitali so mi tudi, da sem oprostila, čeprav sem rekla, da ne bom. Seveda sem oprostila! To je bila moja želja. Kajti oprostiti pomeni postati plemenitejši in boljši človek! Lažje in lepše je živeti brez grozljivega bremena preteklosti.  

Danes obstajajo že ustaljeni načini, ki pomagajo glasbenemu ustvarjalcu v nastajanju dobiti pozornost medijev. Niso redki primeri insceniranja »šokantnih« dogodkov, razgaljanja skrivnosti, vse za stolpič v časopisu, minuto v etru. Ampak ko vas takole gledam pred sabo, se v resnici ne morem načuditi, kako veliko življenjskih dogodivščin ste doživeli in preživeli, nehote celo; bilo jih je dovolj, da bi se napolnila življenja vsaj deseterice. A zdi se mi, da ni bilo prav nič ustvarjeno umetno.

Prav imate. Ko sem kot mlado dekle premišljevala o tem, kakšne življenjske poti si želim, sem se najpogosteje videla nekje v miru na domači rdeči konaveljski prsti. Vse, kar sem videla okoli sebe, so bili kravice in pujsi. Želela sem si, recimo temu, kmečkega življenja. In če že ne kmečkega, bi tudi mestno veljalo. Le da bi to lahko bilo v mojem ljubem Dubrovniku, da se nikoli ne bi nehala čuditi morju in oblakom, ki se na vedrem nebu naokoli podijo kot ovčice. To je bila moja sanjska poezija. A Bog, usoda, kdor koli, je hotelo, da vidim drugo stran. In v njej je bilo ogromno lepega. Vendarle sem hvaležna, da me je pot vodila, kjer me je, ker sem s tem dobila tudi priložnost, da sem ljubezen, ki jo v sebi nosim od rojstva, zmogla deliti z množicami. In kaj je lepšega kot znajti se na položaju, ki ti omogoča, da nepreštevno ogromno posameznikom ponudiš nekaj lepega?! Kajti veste, ko interpretiram pesmi, dam v vsako vso sebe. Vse so del mojega življenja. Jaz sem tista, ki izberem, katere besede bom pela, kakšno glasbo bom izbrala.



Zdi se, da torej ni meje med izpovedno močjo Tereze zasebno in Tereze kot glasbenice. Se motim?

Ne, nikakor. Prav imate. Vedno ko pojem, pojem o tem, kar čutim. Pojem o svojem življenju. In življenja nas vseh so si na koncu koncev podobna. Vsi imamo srca, ki utripajo. In včasih utripajo hitreje, ko slišimo kaj, ob čemer se nam milo stori. Utripajo hitreje, ko najdemo sami sebe, ko najdemo ljubezen, ki smo jo izgubili, ali tisto, o kateri si niti sanjati nismo upali. Milo se nam stori, ko slišimo pesem o naših otrocih, družini, kajti vse to je že v nas. Zato me vsi, ki me poslušajo, začutijo. Ob mojih pesmih se spominjajo tudi vseh, ki jih ni več z nami. Z mojo pesmijo vsaj za trenutek oživijo. Povsem človeško je, da potočimo tudi solze.

Saj nisem edina žrtev vojne! Vojne so bile in bodo. Vse dokler bomo obstajali ljudje. Vojne bodo tudi takrat, ko se bomo preselili tja gor v nebo in zasmradili še druge planete, in vsakega naslednjega za njim.  

Ni veliko umetnic, kot ste vi, brez balasta lažnega filtra. Naj govorite o trpljenju med vojno na Balkanu, požganem domu in izgubljenih spominih, o tem, da vam je bilo v nekem trenutku življenja tako hudo, da ste hoteli umreti, o vsem ste govorili odprto, kolikor ste le lahko. Brez teme, brez zamer. In teh bi lahko bilo obilo.

Ah, saj so name pogosto skušali prilepiti najrazličnejše oznake, mi očitali, češ da sem pela četnikom, da sem izdajalka. Ampak vsem tem ljudem oprostim. Kako naj pred seboj vidim četnike, ko sem na odru pred tritisočglavo množico, ki poje kot eno, ki stoje joče od ganjenosti? Ker se jih to, kar pojem, dotakne. Še več, tudi jaz sem tista, ki joče od ganotja! Jaz sem tista, ki z vsem životom čutim ljubezen te množice. Nikoli ne bom pozabila vseh tistih ljudi v beograjskem centru Sava. Četniki?! Ljudje moji, spravite se no že k sebi! Nehajte!



A to niso bili edini očitki, s katerimi so vas obsipavali, kajne?

Kje pa! Očitali so mi tudi, da sem oprostila, čeprav sem rekla, da ne bom. Seveda sem oprostila! To je bila moja želja. Kajti oprostiti pomeni postati plemenitejši in boljši človek! Laže in lepše je živeti brez grozljivega bremena preteklosti. Sploh pa, saj nisem edina žrtev vojne! Vojne so bile in bodo, vse dokler bomo obstajali ljudje. Vojne bodo tudi takrat, ko se bomo preselili tja gor v nebo in zasmradili še drug planet in vsakega naslednjega za njim. Na žalost obstaja na tem svetu vse preveč ljudi, za katere je sovraštvo edino vodilo življenja. Kot da bi jim frustracija predstavljala sam zrak, ki ga dihajo, da bi preživeli. Ne ne, tega nočem. To ni moj svet. Niti ne želim premišljevati o tem. Vse prevečkrat namreč v časopisu preberemo vesti, ki jih vzamemo za suho zlato. Jaz ne. Jaz verjamem živim pričam, pripovedim ljudi, tistih, ki so strahote doživeli na lastni koži. Ne samo med vojno, temveč tudi zdaj, tukaj med nami, v Zagrebu, Ljubljani ... Najhujši zločini se pogosto zgodijo iz povsem banalnih razlogov. Mene bi recimo zdaj lahko motil šal, ki ga imate ovitega okoli vratu. Kaj bom naredila? Hja, nič takega, ubila vas bom. Ubila vas bom samo zato, da vam ga vzamem. Veste, kaj me resnično skrbi?

Vsi poznajo zgodbo o flavti, ki sva jo imela z Arsenom Dedićem. Dva pujsa sta morala umreti zanjo. Moji in njegovi starši, oboji siromašni, so pitali vsak svojega pujsa, da so nama lahko kupili flavto. Velikokrat sva se z Arsenom šalila na ta račun. Blizu sva si bila in pogosto je rekel: »Prasci so naju združili, ampak avtentične svinje smo srečevali kasneje.«  

Kaj?

Globina človekovega miru, ko se odloča o tem, ali bo drugega poslal v smrt. Pozabljamo pa, da so vse groze tega sveta nič drugega kot posledica odločitev peščice ljudi, ki se je po spletu različnih naključij znašla na vodstvenih položajih, s katerih ukazujejo enim, naj gredo levo, drugim, naj gredo desno. Nič lažjega ni na tem svetu kot to, da dve strani pripraviš do tega, da postaneta smrtni sovražnici, druga nasproti druge, vmes pa strelni jarek. Saj poznate rek divide et impera, deli in vladaj. Preprosto, ni? Vse, kar moraš narediti, ko prideš na oblast, je, da dve skupini med sabo spreš, potem pa s strani »mirno« opazuješ, kako se koljeta, in to »v tvojem imenu«. Ampak veste, vseeno verjamem, da je dobrota tista, ki na koncu zmaga. S sovraštvom preprosto ne smemo odgovarjati sovraštvu. Ljubezen je tista, s katero dosežeš vse, prav vse!



Imate 80 let in v življenju ste dobili že veliko priznanj ...

(Mi vskoči v besedo, da bi povedala nekaj pomembnega.) Ampak ali veste, kje sem dobila največje in kdaj? Tukaj, v Ljubljani! V stari Festivalni dvorani, ko Cankarjev dom še niti temeljev ni imel izkopanih. Kot srednješolka sem se brez vednosti svojega profesorja prijavila na tekmovanje mladih flavtistov Jugoslavije. Imela sem katastrofično flavto Made in Trieste. Do takrat nisem vedela, da lahko v Trstu poleg špagetov dobiš tudi flavte. (Smeh.) No, saj vsi poznajo zgodbo o flavti, ki sva jo imela z Arsenom Dedićem. Dva pujsa sta morala umreti zanjo. Moji in njegovi starši, oboji siromašni, so pitali vsak svojega pujsa, da so nama lahko kupili flavto. Velikokrat sva se z Arsenom šalila na ta račun. Blizu sva si bila in pogosto je rekel: »Prasci so naju združili, ampak avtentične svinje smo srečevali kasneje.« (Smeh.) Ah, ja, to je bil moj Arsen ... Dokler bom živa, ga bom imela rada. Ampak naj nadaljujem svojo ljubljansko zgodbo.

Na žalost na tem svetu obstaja vse preveč ljudi, katerim sovraštvo predstavlja edino vodilo življenja. Kot da bi jim frustracija predstavljala sam zrak, ki ga dihajo, da bi preživeli. Ne ne, tega nočem. To ni moj svet. Niti ne želim premišljevati o tem. 

Prosim.

Na vrsti za nastop sem bila dvanajsta, trinajsta morda. Vsi, ki so nastopali pred mano, so z odra odhajali besni, na tla metali note in flavte. Sklepala sem, da s svojim nastopom niso bili najbolj zadovoljni. Ko sem prišla na vrsto, sem sicer imela malce treme, a se je razblinila takoj, ko sem stopila na oder. Govorila sem si, da sem dobra plavalka, a da je zdaj čas, da še tukaj pokažem, ali res znam; pojdi, sem si rekla, pa da vidimo. V glavi sem imela načrt, in sicer da se bom Mozarta lotila počasneje, v takšnem tempu, da bom pravilno odigrala čisto vsako noto. No, ko sem kasneje ugotovila, kdo je bil predsednik žirije, me je postalo sram. Ajej, sem si mislila, raje bi šla domov z dvignjeno glavo, tako pa ... A medtem ko sem igrala, se nisem ukvarjala s tem. Preprosto speljala sem skladbo do konca tako, kot sem si zamislila. Drugi skladatelj, ki sem ga izbrala, je bil Bach. In to Johann Sebastian Bach, oče vseh tistih Bachov, ki so se pojavili za njim, pač, bil je strašansko ploden gospod. (Smeh.) No, ni bil lahek zalogaj. Da ga odigraš korektno, predvsem te njegove fraze, za katere se zdi, da trajajo celo večnost, potrebuješ dostojno trebušno prepono.

Naslednji dan sem se v preddverju vrtela na stolu, žulila jogurt in se v mislih pripravljala na pot domov. Nisem bila najboljše volje, prepričana, da sem zamočila, zaskrbljena, kako se bom kot polit cucek vrnila. Ko sem bila vsa zatopljena v svoj svet, pride do mene sam Boris Čampa, sloviti slovenski flavtist. Pazite, takrat niti hrvaško nisem znala dobro govoriti, le dubrovniško narečje. (Smeh.) Pogleda me in vpraša: »Zakaj ste žalostni? Kaj niste veseli?« In jaz: »Ko? Jo?« (In Tereza se zraven krohota, ko skuša poustvariti sebe in svoje naglas iz tistega časa.) Odgovori: »Da, vi, saj ste vendar zmagali!« Gledam ga vsa zmedena; nisem vedela, kaj pomeni beseda zmagati, dokler mi je ni prevedel. Nič mi ni bilo jasno. Oči sem imela odprte tako široko, kot je veliko tole hotelsko preddverje. (Smeh.) Povlekel me je do oglasne deske in me vprašal: »Je to vaše ime?« Bilo je. »No, prvi ste, kaj bi še radi?!« »Nič,« sem rekla, »čisto nič. Fala vam! Fala!« (Smeh.) In ko sem prišla k sebi, sem prof. Čampo vprašala, zakaj jaz. Pogledal me je in mirno odgovoril: »Ker je bil vaš Bach Bach, Mozart pa Mozart.« In to, draga moja, to je bila najlepša kritika, kar sem jo kadar koli dobila za svoje delo! Mozart je bil v mojih očeh – no, razen Rekviema, ki pa ga revček, siromašen in ubog, čeprav čudežni otrok, niti ni dokončal; to je nato storil Salieri – zabaven in ležeren skladatelj, sinonim lepote. Bach pa njegovo nasprotje. Kot bi primerjali vroče poletje s surovo zimo. No, vsa skrivnost je v tem, da dojameš prav to razliko. Če ne zmoreš igrati Bacha kot Bacha, Mozarta kot Mozarta, če ne zmoreš prepoznati vseh odtenkov v katerem koli poklicu, ki ga opravljaš, potem si zgrešil. Preprosto. Ta občutek, to je tisto bistvo.



Niste odraščali v izobilju, a vseeno omenjate, da je bilo polno ljubezni. Mama vam je umrla zgodaj.

Tako je. Dva dni po mojem rojstvu.

Niti ne morem reči, da nama je bila kot mama, bila je – mama. Bili smo njeni otroci. To je postalo boleče jasno takrat, ko se po smrti mojega brata od bolečine izgube ni več mogla pobrati. Ni zmogla živeti brez njega. Naša mama je bila v vsem, le rodila naju ni. 

Je ljubezen, ki ste jo dobili kot otrok, nekaj, kar vas je zavarovalo pred vsem hudim, kar se vam je kasneje zgodilo? Pravite, da ste doživeli veliko čudovitega, in je res, a ob tem tudi veliko tragedij. Vas je ravno zgodnja ljubezen držala nad vodo?

Res je, ljubezen, ki sem jo dobila kot otrok, me že vse življenje drži pokonci. Kljub materini smrti. No, preden nadaljujem, naj povem, da sem poleg ljubezni podedovala tudi veliko tegob. (Smeh.) Imam slaba kolena, sem brez ene ledvice in popolnoma gluha. V enem ušesu imam aparat, no, na drugo pa sem gluha kot noč. Imela sem dva tumorja, štiri operacije. Dve celo na ramenih, ker so mi počile tetive. Veste, kako? Na koncertu v mariborski dvorani Tabor sem med nastopom sunkovito dvignila roko, pa je kar ostala v zraku. (Smeh.) Bolečina je bila tako huda, da nisem vedela, ali naj se jočem ali kot norica smejim, da le ljudje ne bi vedeli, kako trpim. Poleg zdravstvenih težav sem doživela tudi veliko osebnih tragedij. Ljubega brata sem izgubila, ko jih je imel 39. Kmalu zatem sta od žalosti umrla tako oče kot mama, mama, ženska, ki je skrbela za naju, odkar sva bila otroka. Niti ne morem reči, da nama je bila kot mama, bila je – mama. Bili smo njeni otroci. To je postalo boleče jasno takrat, ko se po smrti mojega brata od bolečine izgube ni več mogla pobrati. Ni zmogla živeti brez njega. Naša mama je bila v vsem, le rodila naju ni. (Nato pride do naju njena menedžerka. Tereza se ne zmeni za to, da je njen prihod znak, da sva konkretno presegli dogovorjeni čas za pogovor. Zaprosi jo, naj mi prebere kritiko svojega nastopa dan poprej, da bi dobila občutek, kako lepo je bilo, kakšno vzdušje se je ustvarilo v dvorani, ki je dihala kot eno. Prebere nama jo, naglas. Vmes Tereza vsake toliko poltiho reče: »Vidite, to mi pomeni največ na svetu.« Nato mi napiše posvetilo v svojo knjigo, me močno objame. In od tiste utrujenosti, o kateri je govorila pred intervjujem, posledici več kot dve uri trajajočega nastopa, ni več niti sledi.)