Občutek imam, da z nogami še vedno bingljam v praznini, je mogoče, da še nisem na dnu? Ne, to ni mogoče, še metra ali dveh ne bom preživela. Tonem, tonem in ne najdem več trohice upanja, da se dvignem na površje. Zmanjkuje mi sape. Z njim sem imela občutek, da se utapljam, da se utapljam, a sem prišla na površje po nov vdih. On je bil nov vdih. Vse je umrlo. Vendar kateri grob naj danes obiščem, ko te pogrešam? 

Iz tvojega zornega kota je moje življenje precej popolno. Kot pravi rek, nikoli ne boš poznal bolečine, ki jo v sebi nosi nekdo, ne da bi prehodil milje v njegovih čevljih. Želela bi si, da lahko za en dan oblečeš mojo kožo, in trdno verjamem, da boš, ko jo zvečer vržeš s sebe, padel na kolena in prosil za svoje vsakdanje tegobe. Za vso to farso se skriva zlomljeno dekle. Dekle, ki ne najde več izhoda iz tega namišljenega sveta sreče, ki jo duši. Pred šestimi leti sem stopila na pot medicine, za katero sem verjela, da me bo izpopolnila v vsej moji veličini in dala mojemu življenju nov smisel. Menila sem, da je moj smisel reševati življenja. Vendar, kdo bo rešil mene? V drugem letniku študija mi je na pot stopil postaven zdravnik, ki mi je na dlani ponudil svet. Bil je vse, česar nisem poznala, in vse, kar sem si želela postati. V njem sem videla sebe. Po dolgem času se je v meni zopet prebudila ženska, ki je lačna ljubezni in topline. Toliko časa je bila nekje skrita, da sem skoraj pozabila, da obstaja. Dnevi so se začeli zlivati v mesece, vsak prost trenutek sva preživela skupaj. Počasi sem se privajala občutku, da imam nekoga zopet rada. Občutek, da nekomu pripadam in nekdo pripada meni, mi ni bil znan. Življenje, ki je bilo prej suhoparno in polno učenja, je zdaj zamenjalo življenje, ki je polno potovanj, športa, novih dogodivščin in ljubezni. To mi je bilo tuje, a obenem tako zelo všeč. Vsak dan je bil obarvan s svojim odtenkom in vsak nov izziv je prinesel drugačen pogled na svet, ki je bil pri meni krvavo potreben. Vse do tistega usodnega dne. Dne, ki si ga bom zapomnila do konca življenja. 

Na hladno nedeljsko jutro sva se odpravila na izlet v hribe. Vedno sva si želela osvojiti vrh Jalovca in ga dopisati v majhno knjižico osvojenih vrhov Slovenije. Stene so bile visoke, prepadi globoki, ni jim bilo videti konca. Izbrana smer je bila zahtevna. Tadej je hodil za mano. Bila sva že visoko v steni, vse, kar si lahko slišal, je bil oddaljen ropot avtomobilov in petje ptic. Bilo je popolno jutro. Ustavila sem se na manjši polici, razširila roke in poslušala odmev svojega krika. Vse, kar pa sem nato v globini slišala, je bilo strašansko vpitje. Spomnim se, kako je groza spreletela moje telo. Brezglavo sem se ozirala okoli sebe in iskala smer krikov. V globini sem zagledala Tadeja, negibnega v luži krvi. Tiho je ječal in jokal. Hitro sem odvrgla vso opremo ter plezala do njega. V tistem trenutku sem prebledela. Vse znanje tega sveta mi sedaj ne bo pomagalo, da ga rešim iz te situacije. Ko sem počasi dvignila hlačnico njegove obleke, sem videla grozen prizor. Nihče te na to ne pripravi. Že tisočkrat sem videla zlomljene ude, odtrgane ude, razne operacije. Na to me ni pripravil nihče. Nihče te ne pripravi, kako reagirati v situaciji, ki vključuje osebo, ki jo imaš raje kot življenje samo. Od dvignjene hlačnice so od kolena navzdol samo na koži viseli njegovi udi. Zlomljene noge. Sedela sem ob njem, medtem ko so se moje obleke prepajale s krvjo. Božala sem ga po laseh in poskusila umiriti njegovo nekontrolirano kričanje. Ob prihodu reševalne ekipe sem se oddahnila. Zaradi velikega odmerka zdravil, ki jih je dobil, je dvakrat doživel epileptični napad. Nekontrolirani krči, pena, ki se je izcejala iz njegovih ust, občasni kriki, ki jih je še lahko izustil, in jaz, ki držim njegovo glavo v stran, da ne aspirira bruhanja. Prizor, ki se mi je za vedno usidral v spomin. 

Stojim na potki, oblečena v krvava oblačila, ko ga helikopter odpelje neznano kam. V tistem trenutku me kot strela z jasnega zadene misel: kaj če sem ga videla zadnjič? Solze so polzele po mojem obrazu in čutila sem ostro bolečino po celotnem telesu. Bolečino, kot bi kdo odtrgal del mene. Tekla sem nazaj do avtomobila, želela sem samo izginiti iz tega groznega mesta. Po nekaj poskusih mi je uspelo speljati in že sem se peljala v smeri glavnega mesta. Med vožnjo se spomnim tisoč in ene molitve, ki sem jo izrekla za življenje osebe, ki mi pomeni vse. Ponujala sem svojo srečo, svoje dosežke, svoje življenje, le da preživi. Našla sem ga v ljubljanski bolnišnici. Ob njegovi postelji so v prozornih vrečkah tekla nepoznana zdravila. Monitorji so utripali v različnih barvah. V tišini sva objeta ležala na bolniški postelji na sredini dolgega hodnika. V tistem trenutku me je močno objel ter mi v uho zašepetal: poroči se z menoj. Dvignila sem glavo z njegovih prsi ter ga s solznimi očmi pogledala naravnost v oči. Še preden mi je uspelo odgovoriti na vprašanje, je prišla medicinska ekipa ter ga odpeljala do operacijske sobe. Negibno je ležal na postelji ter se nekajkrat predramil in glasno zakričal. Naslednjo sekundo je bruhal in se otepal vse pomoči. Jezno je kričal na osebje ter name. Kdo je ta moški? Sunkovito je mahal z rokami, si iz rok trgal infuzijo ter nekajkrat zakričal name, da je to vse moja krivda. Tiho sem hodila ob postelji in se trudila, da stanja, v katerem je, ne poslabšam. V meni so vreli razočaranje, ljubezen, jeza. Kako se je lahko to zgodilo nama. Polna glava vprašanj in niti enega odgovora. V operacijski dvorani je bila popolna tišina, sem ter tja se je slišal šepet inštrumentark, ki so pripravljale pribor za operacijo. Kirurg je potrpežljivo čakal ob operacijski mizi. Ura je bila 3.45. Pred sobo sem se usedla na tla ter potrpežljivo čakala. Kakšna je to lekcija v mojem življenju? Kaj me to uči? Nežna roka me poboža po laseh, me rahlo strese za ramena ter me z nežnim glasom prebudi. Vse sem zamudila. Tadej je že na intenzivni negi. Tam je ležal. Še vedno pod vplivom anestezije z rahlo priprtimi očmi. Stopila sem do njega ter ga rahlo poljubila na čelo. Bil je živ. Bil je živ, a niti slutila nisem, da je bil to začetek moje smrti. 

Pred nama so bili meseci intenzivne rehabilitacije. Iz svoje študentske sobice sem se preselila v njegovo stanovanje v središču mesta. Še vedno se spomnim prvega dne, ko sem stopila v to stanovanje. Vse stene so bile bele. Na steni niti ene slike, po tleh so bile razmetane obleke in v umivalniku je še vedno potrpežljivo čakala posoda iz prejšnjega večera. Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj živela tukaj. To je sedaj postal moj dom. Po dveh tednih sem ga pripeljala domov. Bil je srečen. Na njegovem obrazu sem opazila olajšanje, da zapušča to grozno mesto, ki sva ga pred tem oba klicala dom. Prvi tedni so bili težki. Po napornih predavanjih sem se vračala domov, skuhala kosilo, pospravila, ga nesla do kopalnice, ga preoblekla ter odnesla nazaj v posteljo. Sredi noči so me vedno prebudili njegovi kriki. Bolečine so bile prehude. Začele so se moje klinične vaje. Svojo pozornost sem morala deliti na paciente, ki so potrebovali mojo pomoč, ter na pacienta, ki me čaka doma. Pozabila sem nase. V vseh teh mesecih sem popolnoma pozabila nase ter se posvetila vlogi negovalke, ki mi je bila v tem trenutku dana. Niti trenutka ne obžalujem, da sem bila sposobna svoje življenje tako nesebično postaviti v roke druge osebe, ki me je takrat potrebovala. Mar to ni ljubezen? V različnih trenutkih sem se spraševala: je sedaj to moje življenje? Bo vedno tako? Zakaj nisem srečna? 

Po letu rehabilitacije sva bila končno na točki, ko je lahko laže skrbel zase. Nejevoljno je sedel v naslonjaču in opazoval vsak moj korak. Mislim, da mi to zameri. Nekaj časa se mi je zdelo, da edino moja brezpogojna pozornost in ljubezen pretehtata to, kar je doživel. Vse je bilo zaman. Vsak moj trud je v njem prebudil občutek sreče le za nekaj minut, po nekaj poskusih pa niti ta ni več dobil plodnih tal. Z vsakim njegovim novim korakom sem čutila, da se napetost med nama veča. Vsa moja ljubezen ni bila več dovolj, vsi moji jalovi poskusi predanosti in pomoči so bili zaman. Prepiri med nama so bili vse pogostejši in vse bolj intenzivni. Nekega večera pa prepira kar ni bilo konec, po tridesetminutnem prerekanju sem vstala iz naslonjača in se odpravila do vrat, želela sem le malo svežega zraku in pet minut, ki bodo samo moje. Želela sem globoko vdihniti leden zrak ter se spomniti, da sem še vedno živa. Napetosti nisem več prenesla. Hitro se je dvignil s sedežne ter se pognal proti meni in me poskušal zadržati v stanovanju. Otepla sem se njegovih rok ter si poskusila obuti čevlje. Medtem sem na vratu začutila njegovo roko, ki me grobo stiska. Dvignila sem se s kolen in čez sekundo sem bila nazaj na njih. Ko sem dvignila pogled proti njemu, ga nisem prepoznala. Surovo me je gledal in me zopet grobo prijel za sprednji del vratu. Povlekel me je bliže svojemu obrazu. Naravnost v oči mi je na glas izgovoril nekaj žaljivk, me pljunil, odrinil od sebe ter se vrnil na sedežno garnituro. Obstala sem na kolenih, nisem se mogla premakniti. Z desnim rokavom sem si z obraza obrisala slino, obula čevlje in odšla skozi vrata. Brez besed sem zapustila to stanovanje, ki v tistem trenutku ni bilo več moj dom, ni bilo več moje varno zavetje. Iz prvega nadstropja sem tekla naravnost na glavno ulico ter za seboj glasno zaloputnila vrata. Tisti večer sem prvič pustila na tleh svoj ponos. Sprehodila sem se do Ljubljanice ter tiho zajokala. Polne oči solz in ogromen cmok v grlu so mi preprečevali, da naglas zakričim. V sebi sem zadrževala to grozno bolečino in sram, ki sem ga čutila. Negibno sem sedela na nabrežju in občutek sem imela, da to telo ne pripada več meni. Vstala sem, se odpravila do trgovine in kupila prvo škatlico cigaret ter vžigalnik. S pulta sem vzela škatlico in jo stlačila v stranski žep jakne. Sprehodila sem se nazaj do istega kraja ter si v usta vtaknila cigareto. Prižgala sem jo in vase povlekla dim. Kako lepo je včasih izbrati, kaj te bo ubilo. S tresočimi se rokami sem si prižgala še eno, nato še eno in še eno. Moje misli so se umirile, počutila sem se omotično. V grlu ni bilo več cmoka, le grozen okus po tobaku. Morala sem nazaj. 

Ura je bila že 23, ko sem odklepala vhodna vrata. Strah me je bilo stopiti v stanovanje. Vendar če ne vstopim, kje sem potem doma? Odklenila sem vrata in odšla do kuhinje, kjer me je čakal. Njegov pogled na mojem telesu je v meni sprožil reakcijo, ki mi prej ni bila poznana. Živim s človekom, ki se ga bojim. Prijel me je za roko ter me grobo povlekel k sebi. Z drugo roko mi je stisnil obraz ter zavohal cigarete. Kot bi mu temni oblaki zameglili um, je začel kričati name ter metati stvari po tleh. Želela sem zbežati, vendar me noge niso želele ubogati. Izgovarjal je kletvice in žaljivke ter nekajkrat zamahnil proti meni. Besede so me bolele bolj kot klofute in udarci. Na zatilju sem začutila top hladen predmet. Ležim na tleh, ne vem točno, kaj se dogaja. V ušesih mi piska neznan zvok. S tal me dvigneta dve roki. Zamazana slika, ne vidim razločno obraza, ki me gleda in govori. Ne slišim dobro. Ponovno izgubim zavest. Ali je to raj? Kje sem? Tadej hodi proti meni, oblečena sem v kratko belo obleko in v roki držim ogromen šopek, prihaja k meni lepši, kot je bil kadar koli. Prime me za roko ter mi počasi z obraza odmakne pramen las, ki ga nosi veter. Nežno me poljubi na čelo. Odprem oči. Okoli mene same prazne stene. V prozornih vrečkah tečejo neznana zdravila, monitor utripa v ritmu mojega srca. Pozorno poslušam, še vedno sem živa. Globoko vdihnem, solze polzijo po mojih licih. Kako nas lahko ljubezen pelje v takšno pogubo? Pogledam se v ogledalo. Moje telo razkriva bitko, ki sem jo bila. Solze spirajo vse modrice in udarce. Gledam svoje ruševine, iz katerih se bo dvignilo novo življenje. Vdih. Izdih. Svoboda.