Tatjana Grča: Prenesla sem enajst let tesnobe

Mama in podjetnica Tatjana Grča je tesnobo občutila na lastni koži. O enajst let trajajočem iskanju izhoda iz njenega primeža je napisala iskreno avtobiografijo.

»Niste krivi, če vas boli duša. Niste nesposobni, če čutite tesnobo. Niste leni, če je še ne zmorete premagati. Niste slabiči, če to priznate. Niste čudni, če ste preveč občutljivi. Niste slabši, če lažje preživite v sebi kot v hrupu tega sveta,« je sporočilo Tatjane Grča. Pisanje knjige Skodelica življenja je bilo zanjo terapevtsko, bralca pa se kot učbenik življenja dotakne tam, kjer trenutno je. Ponuja razmislek, pogled v lastno življenje, koristne napotke in spodbudo za spremembe. 

Ne glede na etape anksioznosti je bilo moje delo opravljeno z odliko, nikogar nisem obremenjevala s svojo boleznijo, nikoli imela bolniškega dopusta. Za moje težave sta vedela le mož in prijateljica, ki sta mi bila vsak po svoje v oporo. V sebi pa sem se bojevala z občutki krivde in nemoči.  

V zdajšnjih razmerah, ki so vse prej kot normalne, je občutenje strahu pravzaprav normalno. Kaj menite?

Strah je v določeni meri kot primarni odziv na nevarnost iz okolja normalno stanje človeka in pripravi telo na boj ali beg za preživetje. Vodi nas v previdnost, razmislek in čim bolj učinkovit odziv na okoliščine, v katerih smo se znašli. Dokler ga zmoremo držati na varni razdalji, ne podcenjujemo svojih sposobnosti in ne precenjujemo nevarnosti trenutnega stanja, je strah naš zaveznik.

Ljudje smo si seveda različni in se na novonastale okoliščine različno odzivamo. So takšni, ki so bolj kot ne pasivni, drugi doživljajo napetost, a se spremembam prilagodijo, tretji so napeti, potrti in pobiti – mračno razpoloženi. So vse to psihološki odzivi na nenormalne okoliščine?

Vsak posameznik je zgodba zase. Ne moremo primerjati naših življenj in obremenitev, saj ima vsak svoj notranji čustveni svet, podedovane in privzgojene vzorce pogleda na svet, pričakovanja do sebe in drugih in z vsem tem povezane odzive na zunanje okoliščine. Od nas samih je odvisno, ali jemljemo novonastale okoliščine za normalne in obvladljive ali pa se naši čustveni možgani preveč zares odzovejo nanje in zameglijo našo razumsko razsodnost.



Krajšo epizodo tesnobe občasno občutimo vsi. Menda tri četrtine ljudi v življenju doživi panični napad. Ste se tudi zato odločili angažirati in v Skodelici življenja razgrniti z besedami svojo izkušnjo s spopadanjem z anksioznostjo?

Tesnoba je epidemija sodobnega časa. Je pogosta spremljevalka prezaposlenih odraslih, s skrb vzbujajočim tempom se seli na otroke in mladostnike, med izolacijo tudi na osamljene starostnike. Ne izbira po spolu, starosti, izobrazbi in družbenem statusu. V enajstletnem iskanju izhoda iz primeža tesnobe sem začutila globok klic po pomoči ljudem s takšnimi težavami in pravočasnem ozaveščanju vseh, ki imajo še čas ukrepati. Skodelica življenja je iskrena avtobiografija, ki brez dlake na jeziku opisuje vzroke za nastanek anksioznosti, odzive okolice nanjo, izkušnje s klasičnim in alternativnim zdravstvom, preizkušene metode in prebrane knjige za samopomoč in končno preobrat v načinu razmišljanja in soočenju s tesnobo.

Stigma je še vedno med nami, ko gre za duševne bolezni, kajne?

Ko zboli telo, je to družbeno sprejemljivo. Ko zboli duša, pa se sebi in drugim bojimo priznati svoje težave. Preden spregovorimo, je včasih žal že prepozno. Nimam negativnih izkušenj z zunanjimi odzivi, bolj nejevero, da se je to zgodilo meni. Nisem sprejemala občutkov sramu in stigme, bolj lastne krivde, da zdravljenje traja tako dolgo. A v globine samospoznavanja se potaplja počasi. Od iskanja hitrih instant zunanjih rešitev do bolj pristnega stika s samim sabo je dolga in zanimiva pot, ki se je preveč bojimo. Ravno težke preizkušnje nas lahko iz največjih globin premaknejo v višine, ki jih brez trpljenja ne bi nikoli dosegli.

Moj strah je bil veliko večji od mene, zmagoslavno je držal roko nad mano in potrebovala sem leta dela s sabo, da ga lahko sprejemam kot zaveznika in učitelja. 

Kaj porečete na to, da nam življenje naloži toliko, kolikor lahko prenesemo?

Velikokrat sem imela občutek, da ne zmorem več. V takšnih trenutkih je najslabše, kar človek v duševni stiski prejme od okolice, primerjanje z drugimi, ki jim je po njihovem mnenju huje in težje, ki se spopadajo z bolj »oprijemljivimi« in »vidnimi« problemi, kot sta anksioznost in depresija. Samo človek, ki je izgubil notranji kompas, ve, kako hudo je živeti in delovati brez njega. Prenesla sem enajst let tesnobe, iz nje poskušala narediti nekaj dobrega. Veliko dela sem vložila v knjigo, ki sem jo opremila z lastnimi ilustracijami, vključno z naslovnico.

Danes imamo dostop do strašanskega znanja, premalokrat pa se vprašamo, zakaj. Zakaj se nam je nekaj zgodilo? Gotovo ste se spraševali, zakaj ravno vi.

Vrsto let sem se spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno meni, kaj sem naredila narobe, s čim sem si to zaslužila. Na silo sem odganjala tesnobo, z veliko truda iskala rešitve zunaj sebe, dokler se nisem začela prepuščati spoznanju, da ima vse smisel in namen. Na podlagi prepuščanja intuiciji sem počasi začela sprejemati prejete navdihe, da je bila morda ta preizkušnja namenjena prav meni, da izpolnim svojo obljubo z izdajo knjige. O tej odločitvi nisem nikoli podvomila kljub zavedanju, da moram vso pot naprej izkusiti na lastni koži.

V naključja najbrž ne verjamete?

Ne več. Že kot otrok sem razvila precej večjo razumsko kot čustveno inteligenco, ki je pogoj za notranje uravnoteženega človeka. Delovala sem v prepričanju, da le s trdim delom in lastno voljo lahko uresničiš svoje sanje, čeprav sem ves čas čutila, da obstaja nekaj več, nekaj, s čimer se v moji okolici ni ukvarjal nihče. Ko sem z branjem literature in lastnimi doživetji odkrila tisto nekaj več, sem počasi zorela toliko časa, da sem našla odgovore, ki jih opisuje zadnji del moje knjige in o katerih ne morem dvomiti nikoli več. Ko sem nehala iskati znanje, sem našla zavedanje, ki ga vsi nosimo v sebi.



Ste mama treh sinov, direktorica družinskega gradbenega podjetja in gotovo ste velikokrat slišali: »Joj, koliko energije imate.« Na zunaj podoba uspešne ženske, torej, kaj pa se je dogajalo v vas?

Tako je. Ne glede na etape anksioznosti je bilo moje delo opravljeno z odliko, nikogar nisem obremenjevala s svojo boleznijo, nikoli imela bolniškega dopusta. Za moje težave sta vedela le mož in prijateljica, ki sta mi bila vsak po svoje v oporo. V sebi pa sem se bojevala z občutki krivde in nemoči, ali bom enkrat le našla svetlobo na koncu predora. Anksiozna motnja se pogosto zgodi ljudem, ki so kot perfekcionisti prezahtevni do sebe in zato še težje sprejmejo dejstvo, da se jim je kaj takega zgodilo. Prav tako to težko opazi in sprejme okolica, ker je vajena njihove uspešnosti in pridnosti.

Knjigi ste dali pomenljiv naslov Skodelica življenja. Zdaj veste, s čim ste skodelico polnili, da je vsebina šla čez rob?

Vsak človek je kot skodelica. Vanjo zliva vse svoje življenje, a če vsebine vsake toliko ali sproti ne odlije, je enkrat polna. Takrat je potrebna samo ena dodatna kapljica in vsebina gre čez rob. Nazaj pa jo je zelo težko spraviti. Moja skodelica življenja je bila polna čustvene preobčutljivosti, previsokih zahtev do sebe, iskanja zunanjih potrditev, občutka odgovornosti za vse okrog sebe, ponotranjenja vseh vlog, v katerih sem se znašla, posebno v kombinaciji družinskega in poslovnega življenja. Na ramena sem si naložila večja bremena, kot sem jih bila v izrazito moškem svetu sposobna nositi. Delo sem sicer opravljala odlično, strokovno in uspešno, a z napačnim dojemanjem odgovornosti in skrbi za druge. Nekje na poti skozi življenje sem izgubila samo sebe.

Tako kot nekdo nosi mavec na nogi, drug nosi tesnobo v srcu. Duševno zdravje je del celostnega zdravja posameznika in šele ob pisanju knjige sem se zavedela, kakšno lepo besedo imamo v našem jeziku zanjo. Bolezen duše, klic duše po spremembi. 

Kako danes gledate na tako imenovano prvo polovico življenja, če se lahko tako izrazim?

S sprejemanjem dejstva, da nisem znala in včasih še ne znam drugače. Da so naši notranji nezavedni vzorci tisti, ki nas vodijo skozi življenje, dokler ne naletimo na hujšo oviro. Z zavedanjem, da je spreminjati sebe najtežje, a hkrati edino, kar deluje. Naše misli ustvarjajo našo sedanjost in so lahko zdravilo. V prvi polovici življenja sem delovala kot superženska, ki z lastno voljo in delom krmari med vsemi obveznostmi in živi po določenem načrtu.

In potem nas dohitijo preizkušnje, ki lahko načnejo osebnost in nas prisilijo, da se vprašamo, kako smo, ko smo. Zakaj, menite, ste dovolili strahu, da je porušil vaše samozaupanje in vas obvladal?

Ko se skodelica življenja polni in preslišimo prve opozorilne znake našega telesa, sledi faza izgorelosti. Tudi tedaj pogosto ne opravimo izpita, ker želimo, da postorimo samo še to in to, vzdržimo samo še toliko, da otroci malo zrastejo, da se konča ta ali oni projekt, potem pa bodo prišli boljši časi. A prej ko si mislimo, je tu tretja faza, ko so simptomi že tako izraziti, da se jih ne da več ignorirati. Ko strah vzame krmilo iz tvojih rok, gre za eno najtežjih doživetij posameznika in pogosteje se pojavi, težje najdeš notranjo moč, da znova prevzameš krmilo v svoje roke.



Ste se tedaj čutili šibko?

Moj strah je bil veliko večji od mene, zmagoslavno je držal roko nad mano in potrebovala sem leta dela s sabo, da ga lahko sprejemam kot zaveznika in učitelja. Strah nas obvladuje toliko časa, dokler se ga bojimo. Ko mu končno od blizu pogledamo v oči, pa ostane le še utvara našega uma in dojamemo, da so vsi odgovori v nas. Če želimo samo shajati s svojimi strahovi, se ukvarjamo le s simptomi. Če želimo pozdraviti srce, moramo globlje spoznati sami sebe in svoje srčne težave. Dvigniti se moramo nad svoje preizkušnje, da opazimo življenje kot celoto.

Gresta tesnoba in panika z roko v roki?

Panika je najhujša oblika anksiozne motnje. Ogromno ljudi, ki jih v urgentnih centrih sprejmejo z znaki infarkta, ima panični napad, ki v njih sproža občutek, da bodo znoreli ali umrli. Nastane zato, ker čustveni možgani ne ločijo več med resnično in navidezno nevarnostjo in v času napada popolnoma onemogočijo delovanje razumskega dela. Kognitivni možgani so ugasnjeni in se ne morejo smiselno odzvati na okoliščine. Pomaga dejstvo, da se od paničnega napada ne umre, da ga z lastno voljo tisti trenutek ne moremo preprečiti in da bo minil. Ostane pa strah pred ponovitvijo. Takšni ljudje se začnejo izogibati okoliščinam in krajem, kjer se jim je to zgodilo, saj se močno bojijo ponovitve napada. Pogosto se odrečejo socialnim stikom, kar njihovo stisko še poglablja. Sama paničnega napada nisem doživela, moja težava je bila generalizirana anksiozna motnja, ki je trajala tudi po več tednov in me močno izčrpala. Ravno tako sem se bala njene ponovitve in s tem vzdrževala strah pred strahom.

S svojo tesnobo sem se začela sistematično spoprijemati od trenutka, ko sem si v občutku nemoči zaželela, da bi bilo lažje obupati. Takrat sem se podala v boksarski ring in vrsto let iskala tako močne boksarske rokavice, da jo premagam. 

Kakšne so lahko posledice, če se neustrezno spoprijemamo s stresom, strahom, žalostjo?

Posledice so različne in globoka rana naše družbe. Mnogo ljudi ostaja v vlogi žrtve, iskanju krivcev za svoje težave in nemoči za spoprijemanje z izzivi. Zaradi sramu in tabujev ne spregovorijo. Stisko občuti vsa družina. Veliko je alkoholizma in odvisnosti, stopnja samomorilnosti je v Sloveniji žal še vedno zelo visoka. O tem se premalo govori. Rada bi spodbudila ljudi, da tako kot ob drugih boleznih tudi ob doživljanju takšne stiske pravočasno poiščejo pomoč. Naj pokličejo partnerja, sorodnika, prijatelja, terapevta in brez slabe vesti in stigme povedo, s čim se spopadajo. Ko se z nekom pogovoriš, je že pol rešeno. Naloga družbe pa je, da te težave prizna in sprejme brez obsojanja. Tako kot nekdo nosi mavec na nogi, drug nosi tesnobo v srcu. Duševno zdravje je del celostnega zdravja posameznika in šele ob pisanju knjige sem se zavedela, kakšno lepo besedo imamo v našem jeziku zanjo. Bolezen duše, klic duše po spremembi. Ko ji prisluhnemo, se proces zdravljenja začne. 



Resnica je, da lahko izbiramo. Ali le ni tako preprosto vsaj malo zrahljati idejo o svoji osebnosti in identiteti?

Edino sami lahko odločimo, katera misel bo postala naša prevladujoča. Lahko se odločimo in izberemo drugačen način razmišljanja. Pametno je predelati svoja čustva, blokade – nič ne boli bolj kot nepredelana bolečina. Otresimo se vseh negativnih predsodkov o sebi, korak za korakom iščimo boljšo različico sebe, svojo moč in pogum. Ni pomembno, koliko časa so za to porabili drugi. Vedno je čas za rast, nikoli ni prepozno. Imamo možnost izbire, ni nam treba ostati suženj preteklih odločitev. Poglobimo se vase, spoprimimo se s svojimi strahovi. Enkrat se najdejo rešitve, morda za vrati, za katere prej sploh nismo vedeli, da obstajajo.

Se spomnite trenutka, ko ste uvideli, da se morate s tesnobo spoprijeti? Ali vi ali ona.

S svojo tesnobo sem se začela sistematično spoprijemati od trenutka, ko sem si v občutku nemoči zaželela, da bi bilo lažje obupati. Takrat sem se podala v boksarski ring in vrsto let iskala tako močne boksarske rokavice, da jo premagam. Dokler nisem ugotovila, da jo moram sprejeti, prisluhniti njenim sporočilom in poskušati postaviti odnos do sebe na prvo mesto. Poznavanje samega sebe, svojega delovanja, svojih prednosti in možnosti za napredek je pravzaprav najbolj pomembno znanje, s katerim bi morali opremljati že otroke, bistveno bolj kot z nepomembnimi suhoparnimi podatki.

Šele po spopadanju z moževim rakom sem začutila, da sem tako globoko vpeta v družino in podjetje, da pravzaprav sploh ne zaznavam več lastne identitete. Vse to sem počela z veseljem in ljubeznijo, a šele v tako prelomnem trenutku sem se zavedela, da moram spet najti samo sebe in svojega notranjega otroka. 

Omenili ste moža, ki vam je bil v oporo pri premagovanju težav, kaj pa so o vaši anksioznost vedeli otroci?

S svojimi težavami jih nisem obremenjevala, šele ob izdaji knjige so morda prvič zaslutili mojo prehojeno pot. Z možem sva vedno imela iskren odnos, vedel je za vse moje občutke in me podpiral v prizadevanjih. Hvaležna sem mu, da mi tudi ob javni razgaljenosti tako osebne zgodbe stoji ob strani. Resnična umetnost ni odkriti nov, modrejši način delovanja, ampak spoznanja vkomponirati v vsakdanje življenje.

Kako vam je uspelo ohranjati sebe med zdravljenjem?

Šele po spopadanju z moževim rakom sem začutila, da sem tako globoko vpeta v družino in podjetje, da pravzaprav sploh ne zaznavam več lastne identitete. Vse to sem počela z veseljem in ljubeznijo, a šele v tako prelomnem trenutku sem se zavedela, da moram spet najti samo sebe in svojega notranjega otroka. Ukvarjala sem se z jogo, pilatesom, sprehodi, zelenjavnim vrtom, slikanjem in branjem. Ugotovila sem, da je treba preživeti v zunanjem svetu, a hkrati nujno ohraniti svoj notranji svet – postati to, kar si, ne biti to, kar misliš, da moraš biti. Moja zunanja opora sta bila mož in prijateljica, moja notranja opora pa ljubezen. Ljubezen v najširšem pomenu besede je edina protiutež delovanju iz strahu. Iz uma v srce, iz strahu v zaupanje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE