May El-Khalil

Shodila sem zaradi maratona
Ko se je v bolnišnični postelji zbudila iz kome in pogledala proti svojim nogam, je vedela, da nikoli več ne bo mogla početi tistega, zaradi česar se je počutila tako živahno in hkrati umirjeno, povezano in hkrati samostojno. Bilo ji je jasno, da nikoli več ne bo tekla. A sla po življenju ji je prišepnila besede: »Vse se zgodi z namenom.« Možu, ki je sključen trepetal ob njeni postelji, je rekla: »V Bejrutu bom organizirala tek, ne, kar maraton.« V enem najstarejših mest na svetu, ki je naseljeno že 5000 let, v mestu, v katerem se je dogajalo veliko zgodovine, žal tudi krvave, kjer se politična nestabilnost spotika ob verske, geopolitične in še kakšne interese današnjega sveta. V mestu, v katerem tudi zato ni bilo organiziranih niti manjših tekov in kjer ni tekel skoraj nihče. Možu, ki je čudežno oživel hkrati z njo, je narekovala oporne točke in naloge za njegov zagon.
May El-Khalil