Tadej Košir: Ne silimo otrok v dejavnosti, ki jih dušijo

Eden najboljših kitaristov v Sloveniji Tadej Košir ima glasbo v krvi, prihaja namreč iz družine, v kateri je kar nekaj znanih glasbenih imen.

Je član skupine Muff, redno sodeluje z Nino Pušlar in Senido, trenutno najbolj vročo pevko na Balkanu. Obenem je avtor številnih radijskih hitov, inštrument, ki ga ponosno nosi okoli vratu, pa tudi poučuje. Te dni se predstavlja s povsem samostojnim projektom Stalker in skladbo Ona, v kateri se je prvič preizkusil tudi v vlogi glavnega pevca. »Dobra skladba od začetka do konca zame ni odvisna od žanra. Če zadene v srce, prihaja s pravega naslova,« je prepričan simpatični fant z dredi, ki nam je zaupal nekaj svojih zanimivih ustvarjalnih utrinkov. 

Naj se najprej navežem na vaš najnovejši projekt Stalker (Sledilec/Zalezovalec), ki je obenem vaš prvi povsem samostojni. Ste imeli kdaj tudi vi takšno izkušnjo, s kakšno oboževalko morda? Kaj vas je navdihnilo, da ste izbrali takšno umetniško ime?

Lik Stalkerja je odsev časa, v katerem je trenutno sodobna družba. Vsak posameznik zasleduje druge oziroma jim sledi (followa) – tiste, ki jih pozna, in mnogo tistih, ki jih osebno še nikoli ni srečal, a so vseeno močno zasidrani v njegov vsakdan. V eri družbenih omrežij in mobilnih aplikacij se je Stalker preobrazil iz podobe zakritega mračnega zalezovalca v navadnega državljana s pametnim telefonom. To je koncept, ki se skriva za imenom tega projekta, je skupek osebnih izkušenj in opazovanja okolice. 

Hčerki sta zelo vpeti v glasbo, saj veliko igramo in poslušamo. Za zdaj jima pustim, da najdeta svojo strast v glasbi ali kje drugje, hodita pa obe v glasbeno šolo. Starejšo bolj zanima oblikovanje in ima zelo izostreno oko, mlajša je bolj za šport in ples, česar koli gibalnega se loti, ji uspeva. 



Poznamo vas kot odličnega glasbenika, avtorja in kitarista skupin, kot sta Muff in Neomi, redno sodelujete s Senido in Nino Pušlar, v preteklosti z Raiven, Neisho, Zlatkom, The Toronto Drug Bust in še bi lahko naštevali, obenem pa ste skrbeli za obetavne mlade glasbenike, kot so MRFY. Kaj je vaše vodilo, ki ga imate kot učitelj kitare in glasbeni mentor?

Ste kar pobrskali po arhivu. (smeh) Od nekdaj so me privlačili različni slogi v glasbi, od bluesa in jazza vse do popa. Vedno pa sem ustvarjal svoje skladbe in ko se kakšna ideja stilsko ni ujela z zasedbami, s katerimi sem sodeloval, sem s somišljeniki ustvaril novo zgodbo. Največ se je nabralo sodelovanja z različnimi izvajalci, večinoma kot kitarist. Lani smo ustanovili tudi glasbeno agencijo, v kateri skrbimo za izvajalce, kot so MRFY, Batista Cadillac, Katarina Čas z glasbenim projektom K.A.T., Thomas March in Pijammies. Gre za manjšo formacijo in za skupine, ki nas navdihujejo.

Kot mentor kitare sem se vedno trudil poučevati individualno, poiskati v posamezniku tisto, kar ga žene v glasbi, in potem to razvijati. Pri tistih, ki so imeli profesionalne ambicije, je bilo treba koncept učenja zastaviti tudi širše, in teh je bilo kar nekaj.

Menite, da se lahko vsakdo nauči igranja kitare? Kdo je vladal v vaši najstniški sobi na steni, kdo so vaši vzorniki?

Kitara je načeloma fizično kar zahteven inštrument, tako da so za nekatere začetki težavni, verjamem pa, da človek lahko preseže marsikatero oviro, če ima voljo. Kot najstnik sem poleg Beatlov pričakovano občudoval predvsem kitarske mojstre, to so bili Jimi Hendrix, Eric Clapton in Cream, Jeff Beck, Stevie Ray Vaughan, torej glasbeniki starejše šole.

Koga pa ste imeli v mislih pri skladbi Ona, ki je pravkar izšla in v kateri se prvič predstavljate tudi kot zanimiv vokalist? Kako ste po toliko letih začutili, da je prišel čas za petje? Je treba za to imeti poseben pogum?

Skladba Ona govori o različnih dinamikah v partnerskem odnosu. Ona je že zadnjih deset let moja Kaja, s katero imava dve čudoviti punčki. Da tokrat tudi prepevam, je bilo predvsem naključje, saj sem, ko sem sestavljal skladbo, posnel tudi »pilot vokale«, kar v glasbenem žargonu označuje vokalne linije, ki pevcu kažejo smernice, kako naj pesem odpoje. Med poslušanjem celote se mi je porodila ideja, da bi skladbo zapel kar sam. Med zaključevanjem in produciranjem pesmi sem se sicer nenehno spraševal, ali je moj vokal ustrezen, vendar na neki točki ni bilo več poti nazaj. (smeh) Prav zanima me, kam me bo to raziskovanje odpeljalo. 


Tudi vaš brat Izak, sicer odličen novinar in kolumnist, je glasbenik, vajini bratranci ter sestrične so skorajda vsi nadarjeni glasbeniki, tu sta še Saša Vipotnik oziroma Neomi ter Ana Vipotnik iz Fake Jazz Orchestra, če omenimo le dve. To imate malone v krvi. Ste od malega vedeli, da boste postali glasbenik? Je bilo pri vas doma že od nekdaj veliko glasbe?

Res je, v družini imamo kar nekaj glasbenikov. Z bratom Izakom sva imela prvi skupni bend v srednji šoli, posnel sem mu tudi nekaj kitar na njegovem albumu The Toronto Drug Bust. S sestrično Sašo smo skupaj sestavili skupino Neomi in posneli album, z Ano in njenim partnerjem Igorjem Leonardijem pa tudi občasno sodelujemo. Da se bom ukvarjal z glasbo, sem se odločil na začetku srednje šole, ko kitare preprosto nisem več mogel spustiti iz rok. Vedno je bila tudi na družinskih srečanjih, kjer še danes redno igramo in prepevamo, vendar zdaj štafeto počasi prevzema še mlajša generacija. 

Pri starih starših sva z bratom v mladosti preživela veliko časa. Babica je pomagala postaviti veliko vrtcev in šol. In čeprav sta imela oba z dedom širši družbeni vpliv, smo bili vzgojeni v duhu enakosti s poudarkom na skromnosti in solidarnosti. To so bili posebni ljudje. Še zdaj veliko mislim nanju in kako bi gledala na današnji čas. 

Ko sva ravno pri družini, po materini strani prihajate iz zelo pomembne in ugledne rodbine Vipotnik. Vaš dedek, priznani pisatelj Janez Vipotnik, je bil nekoč tudi glavni urednik Dela in direktor RTV Slovenija ter jugoslovanski minister za kulturo, babica Olga nekdanja predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije in Jugoslavije ter zaslužna, da so s samoprispevkom postavili številne šole in vrtce, vaš stari stric Cene Vipotnik je bil s Prešernovo nagrado ovekovečen pesnik in pomemben literarni urednik. Kaj so vas stari starši naučili oziroma kaj ste se vi najbolj naučili od njih?

Vse to drži. Dedek je izjemno poudarjal kulturo, predvsem jezik in glasbo, bil je tudi odličen tenorist in je večkrat zapel na družinskih srečanjih, mogoče se je prav tam začela tradicija muziciranja. Pri starih starših sva z bratom v mladosti preživela veliko časa. To je bila zelo močna generacija, ki je preživela vojno in potem na novo postavljala različne skupnosti v povojni družbeni shemi. Babica je, kot ste omenili, pomagala postaviti veliko vrtcev in šol. In čeprav sta imela oba z dedom širši družbeni vpliv, smo bili vzgojeni v duhu enakosti s poudarkom na skromnosti in solidarnosti. To so bili posebni ljudje. Še zdaj veliko mislim nanju in kako bi gledala na današnji čas.



Če se ne motim, ste tudi soavtor skorajda ponarodele skladbe Naj sije v očeh, ki so jo na Pop TV predvajali med oglasnimi bloki, in sploh smo si jo mnogi dali na glas, denimo med vožnjo v avtu. Ste takoj začutili, da bo takšen hit?

Res je, ta pesem je nastala pri producentu Anžetu Kacafuri v njegovi sobi pri starših na Fužinah. To so bili začetki skupine Muff, takrat si nismo predstavljali, kaj se bo z njo zgodilo, in o tem tudi nismo razmišljali. Zdaj hitreje začutim potencial takšne pesmi. Nekatere skladbe so denimo učinkovite na koncertih, čeprav niso deležne večje radijske pozornosti. Pri radijskih hitih je bolj pomembno, da ustrezajo uredniški shemi komercialnih radiev. A s tem se kot avtor ne smeš obremenjevati, saj lahko tako ustvarjanje izgubi smisel – da je pesem všeč ljudem, mora biti posledica, in ne vodilo.

Kako bi opredelili svoj slog glasbe? Očitno se znajdete v vsakršni zasedbi, vidimo in slišimo vas tudi ob filharmonikih na odrih državnih proslav. Katero pa si privijete do konca?

Uf, težko vprašanje. Odvisno od počutja, bi rekel. Funk je zame glasba za ples in zabavo, John Coltrane me še danes navdihuje s svojimi idejami, dobra skladba od začetka do konca pa zame ni odvisna od žanra. Če zadene v srce, prihaja s pravega naslova.

Kateri koncert, ki ste ga obiskali, se vam je najbolj vtisnil v spomin? Slišala sem namreč, da ste pred leti v Zagrebu nastopili celo z legendarnim jazz glasbenikom Joejem Zawinulom, in to na enem od njegovih zadnjih koncertov, preden je umrl.

Zgodba z Zawinulom je nedvomno najbolj žlahtna v mojem opusu. Bil sem velik oboževalec zasedbe Weather Report in plošč Milesa Davisa, na katerih je igral. Predvsem pa je bil Joe eden izmed najbolj zaslužnih za razvoj jazz rocka oziroma fusiona, in to je bil za nas mlade soliste takrat glavni navdih. Zawinul je bil za nas kot božanstvo. Spomnim se vseh zgodb, ki jih je pripovedoval o glasbenikih, še posebej mi je ostala v spominu zgodba o mladem kitaristu, ki ga je po koncertu v Seattlu obiskal v zaodrju, da bi mu izkazal spoštovanje. Joe mu je dal v roke kitaro in ga prosil, naj nekaj zaigra. Pripovedoval je, da boljšega ritemkitarista do takrat še ni slišal. No, leta kasneje je tega fanta videl na televiziji, kako zažiga kitaro in igra z zobmi, to je bil Jimi Hendrix. Takih zgodb ne slišiš vsak dan.

Nam za konec zaupate še, kaj zaigrate hčerkama za lahko noč? Menite, da bosta šli po vaših glasbenih stopinjah?

Punčki sta zelo vpeti v glasbo, saj veliko igramo in poslušamo. Za zdaj jima pustim, da najdeta svojo strast v glasbi ali kje drugje, hodita pa obe v glasbeno šolo. Starejšo bolj zanima oblikovanje in ima zelo izostreno oko, mlajša je bolj za šport in ples, česar koli gibalnega se loti, ji uspeva. Predvsem je pomembno, da otroke spodbujamo v tistem, kar jih veseli in navdihuje, in da jih ne silimo v dejavnosti, ki jih dušijo. To lahko povem iz lastnih izkušenj. (smeh) 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE