Andreja Peklar

Svoboda je lahko tudi nesvoboda

Ljubljančanka Andreja Peklar, ki je odraščala v Kamniku, slika, že odkar pomni, z ilustracijami pa se je začela ukvarjati, potem ko je diplomirala na likovni akademiji. Najin pogovor se zlije v eno samo kratko brezčasje, navdihujoče in toplo. Takšna je Andreja, očarljiva, s posebno toplino in vseobsegajočim šarmom pripadanja v svojo umetniško umeščenost.

Ko se prikradejo besedne zveze ali slike, ki dajo krila domišljiji ilustratorke Andreje Peklar, nastanejo izvirne slikanice, kot so Varuh, Fant z rdečo kapico ali Ferdo, veliki ptič. Ta, ki zgodbo pripoveduje le s podobami, je leta 2015 navdušila mednarodno žirijo na knjižnem sejmu v Bologni in Ferda uvrstila med finaliste za Silent Book Contest. Tudi letos so bile Andrejine ilustracije skupaj s še 76 razstavljavci v središču pozornosti na knjižnem sejmu v Bologni. V končni izbor za tamkajšnjo razstavo so bile izbrane iz množice del 3000 ilustratorjev. Bologna pa ni edini kraj, kjer Andreja uživa mednarodni ugled. Med številnimi svetovnimi in domačimi priznanji je leta 2015 dobila tudi nagrado Purple Island Award na natečaju NAMI v Koreji.

Vaše ilustracije so bile na letošnji razstavi na knjižnem sejmu v Bologni izbrane med deli 3000 ilustratorjev v končni izbor 77 ilustratorjev z vsega sveta. Velik poklon vaši ustvarjalnosti.
Res je, izbranih nas je bilo 77 ilustratorjev iz 25 držav, vsak s po petimi deli. Bolonjska razstava ilustracij je v profesionalnem pogledu zagotovo ena pomembnejših potrditvenih točk na globalni ravni. Je spodbuda za razvoj in priložnost. Pravzaprav zavest o tem šele počasi prihaja za mano, me pa navdaja z nekakšnim mirom. V 50 letih obstoja tega sejma je na razstavi sodelovala peščica Slovencev, morda šest, sedem, zato se mi zdi uvrstitev nanjo tudi prispevek k umeščanju Slovenije na svetovni ilustratorski zemljevid. Imamo čudovito ilustratorsko tradicijo in takšni dogodki so lahko spodbuda tudi drugim.

Na našem umetniškem področju ne čutim razlik med ženskimi in moškimi ustvarjalci. Je pa ilustracija specifična veja umetnosti in morda bolj enakopravna; tudi sicer so vizualne umetnice vse bolj enakopravne. 

Na knjižnem sejmu v Bologni pa letos niste bili udeleženi prvič. Leta 2015 ste tam navdušili mednarodno žirijo, ki je vašo slikanico Ferdo, veliki ptič uvrstila med nominirance Silent Book Contest. Kako je nastal Ferdo?
Najprej sem Ferda pripravljala kot slikanico z besedilom. Ko sem imela že razdelan zgodboris, sem zasledila razpis za natečaj Silent Book, zdel se mi je zanimiv. Ponovno sem šla čez vse prizore in zgodbo na koncu res ustvarila kot knjigo brez besed. Prišla sem med osem finalistov, ki smo razstavljali na razstavi Silent Book Contest na knjižnem sejmu v Bologni. Zame je bila to čudovita izkušnja.


Pri starejših generacijah umetnikov je veljalo, da ženske niso imele enakih možnosti; moški so se večkrat uveljavili kot slikarji, ženske pa kot ilustratorke. Kakšna vloga v likovni umetnosti po vašem pripada ilustracijam danes?
Ženske so bile najprej pripuščene v bolj »miniaturne« svetove umetnosti. Če sem malce ironična, od vezilje do ilustratorke. Še bolj ironično in paradoksalno pa je, če vzamemo iluminirane rokopise kot začetke ilustracije, da so jih slikali izključno moški, menihi. Ampak takrat so seveda vse pomembnejše reči počeli moški. Ilustratorji so danes glede na spol enakovredno razporejeni. Živimo v času vizualnosti, podoba je postala eden glavnih nosilcev sporočanja. Znotraj tega ima ilustracija več različnih funkcij in široko polje uporabe, od sporočilne, didaktične do umetniške. Menim, da so posamezni ustvarjalci na vseh teh področjih dosegli tako tehnično kot izrazno in sporočilno vrhunsko dovršenost. Zame je takšna ilustracija povsem enakovredna veja umetnosti, čeprav se morda s tem marsikdo ne bo strinjal.

Težko bi bila srečna kot človek in neizpolnjena kot ustvarjalka. Nasprotno bi bilo prej mogoče. 

Katere ilustratorje najbolj cenite po vrhunski dovršenosti?
Pravzaprav slogovno med seboj zelo različne, seveda pa imam nekaj najljubših. Wolfa Erlbrucha občudujem že vrsto let in sem bila zelo vesela, da je lani prejel nagrado alma, eno najvišjih priznanj na področju literature za otroke. V njegovih ilustracijah sta združeni vrhunska dovršenost in osvobajajoča sproščenost, vedno je prepoznaven, nikoli pa se ne ponavlja. Med drugimi so tu še Peter Sis, Stasys Eidrigevičius, Javier Zabala, Pablo Auladell, sestri Balbusso.

Kakšne so vaše izkušnje v svetu umetnosti kot ženska? Imate enake možnosti kot moški?
Na našem umetniškem področju ne čutim razlik med ženskimi in moškimi ustvarjalci. Nimam negativnih izkušenj, ne med kolegi ne v odnosu avtorjev ali založnikov in urednikov do mene kot ženske, kar je zelo osvobajajoč občutek. Je pa ilustracija specifična veja umetnosti in morda bolj enakopravna; tudi sicer so vizualne umetnice vse bolj enakopravne.



Pravite, da je bila vaša pot do ilustriranja ovinkasta, saj ste najprej študirali umetnostno zgodovino in filozofijo. Kdaj ste odkrili to strast?
V gimnaziji nisem razmišljala, da bi šla študirat slikarstvo. Morda nisem imela poguma. Proti koncu študija umetnostne zgodovine in filozofije pa je želja po izražanju z vizualno umetnostjo postala tako močna, da sem si drznila na sprejemne izpite na likovno akademijo in bila sprejeta. Ilustrirati sem začela kmalu po končani diplomi. Prva me je povabila k sodelovanju mladinska pisateljica Majda Koren, ki je ustvarjala za Ciciban, in me predstavila uredniku Božu Kosu. Sama sem ravno takrat ilustrirala neko tabelno igro in začutila, da je ilustriranje moja pot. Od takrat se ves čas ukvarjam z ilustriranjem, naj bo učbenikov, revij ali slikanic. Pri nas bi bilo zgolj od ilustriranja slikanic težko preživeti. 

Čutim, da čas za naravo pride ponoči. Takrat jo lahko človek najbolj sliši in dojame. Odprejo se druge dimenzije, čez dan je vse preveč motečih stvari, ki našo pozornost usmerjajo drugam. 

Kdo vas je med odraščanjem najbolj spodbujal pri likovnem ustvarjanju?
Ljubezen do risanja sta čutili že moja mama in stara mama, ki sta obe lepo risali in tudi meni vzbudili ljubezen do tega. Ključno vlogo pa je odigrala učiteljica Lojzka Kovač, ki je vodila likovni krožek v osnovni šoli. Ker smo se tako zavzeto lotili ustvarjanja, nam je občina uredila prostoren atelje nad sedanjo Galerijo Mihe Maleša v Kamniku. Vso srednjo šolo sem zelo rada zahajala vanj in tam preživela ogromno prostega časa. Pozneje smo, kot mladinska sekcija, pogosto razstavljali skupaj z drugimi odraslimi umetniki, kar je bila za nas najstnike zelo lepa izkušnja. Še danes se spomnim, kje v Sinagogi v Mariboru je visel moj akvarel. Veliko so mi pomenile tudi kolonije ZKO v Novem mestu, ki jih je vodila Duba Sambolec.

Kdaj vam je bilo najteže kot ženski in kdaj kot umetnici?
Vzponi in padci se prepletajo. Odnosa med mano kot človekom, žensko in umetnico ne morem jasno ločevati. Težko bi bila srečna kot človek in neizpolnjena kot ustvarjalka. Nasprotno bi bilo prej mogoče. Morda mi je bilo najteže na začetku kariere, ko sem se spopadala z določenimi zdravstvenimi težavami. Prepričana sem bila, da bo to fizična ovira in se ne bom mogla več ukvarjati z ilustracijo in slikarstvom. Zdelo se mi je, da se mi je podrl svet. Ogroženo je bilo moje ustvarjanje, zato se nisem mogla počutiti izpolnjene niti kot človek niti kot ženska.


Kakšne zdravstvene težave so vas pestile?
Imela sem precejšnje težave s hrbtenico, vratom in posledično hude glavobole. Kazalo je slabo. Nekaj mesecev sem imela tako hude bolečine, da nisem mogla ne sedeti ne ležati. Takrat sem se prvič zavedela, koliko mi ilustriranje pomeni. Da ni le moj poklic, temveč moje bistvo. Ko se stvari niso nikamor premaknile, sem najprej povsem obupala, potem pa začela čisto praktično razmišljati, kaj bi lahko še počela, katera bo moja nadomestna oblika ustvarjalnosti. Na srečo se je vse dobro razpletlo, vendar so mi zdravstvene težave prinesle tudi prepričanje, da se v vsaki situaciji najde kakšna rešitev.

Tudi kadar nimam zamisli, se usedem za mizo ter začnem čečkati; to me potegne v miselni proces. Ni rečeno, da me pripelje do cilja, ampak nekaj se začne dogajati. Drobni navdihi se ves čas porajajo, treba jim je prisluhniti, jih pravočasno zabeležiti, nato pa razviti. 

Kako je ta izkušnja vplivala na vaš življenjski slog?
Živeti skušam čim bolj zdravo, rada grem v naravo, da se mi spočijejo misli. Vendar pridejo tudi stresna obdobja, ko se izvedbeni roki kar vrstijo. Zavestno si prizadevam, da se ne vznemirjam zaradi vsake malenkosti. Mislim, da nisem še nikoli zamudila nobenega roka. Mogoče bi morala biti glede tega malo bolj popustljiva do sebe. (smeh) Čeprav sem svobodna umetnica, moram velikokrat upoštevati urnike, roke, zahteve drugih. Svoboda se včasih izkaže za nesvobodo, vendar je je znotraj nje še vedno dovolj, da je nikoli ne bi zamenjala za predvidljivo obliko dela.


Kdaj najlaže ustvarjate?
Popoldne in zvečer najlaže najdem strnjen čas za delo. Čez dan imam sestanke, telefone, opravke. Ponoči pa se vse umiri. Noči sem imela vedno rada. Spomnim se, da se mi je narava že v otroštvu zdela najlepša ponoči. Če mi je starše uspelo prepričati, da smo šli na sprehod, potem ko se je zvečerilo, je bilo to zame nekaj najbolj imenitnega. Čutim, da čas za naravo pride ponoči. Takrat jo lahko človek najbolj sliši in dojame. Odprejo se druge dimenzije, čez dan je vse preveč motečih stvari, ki našo pozornost usmerjajo drugam. O tem bom gotovo enkrat nekaj napisala in narisala.

Navdih torej črpate v naravi, pod zvezdnatim nebom?
V naravi mi glava gotovo začne delati malo drugače. Navdih pa se zgodi kadar koli, običajno ko ga najmanj pričakujem. Lahko je vizualen, zvočen ali pa gre za določeno kombinacijo besed, ki porodi zamisel. Vendar nanj ne gre ravno čakati. Gabriel Garcia Márquez je nekoč rekel, da se je treba usesti za mizo in začeti delati. Potem pride tudi navdih. To si večkrat rečem. Tudi kadar nimam zamisli, se usedem za mizo ter začnem čečkati; to me potegne v miselni proces. Ni rečeno, da me pripelje do cilja, ampak nekaj se začne dogajati. Drobni navdihi se ves čas porajajo, treba jim je prisluhniti, jih pravočasno zabeležiti, nato pa razviti. Silen navdih tudi pride, ampak preredko, da bi se lahko na to zanašala. (smeh)

Samotni kraji so me vedno privlačili. Morda zato, ker se v krajih tišine in praznine najlaže srečamo s samim seboj in omogočimo domišljiji polno svobodo. 

Nekoč ste rekli, da bi šli za mesec na samotni otok, če bi imeli čas. Ste svoje sanjske počitnice že uresničili?
Še vedno si jih želim. Šla bi na samotni otok, najraje na kakšen svetilnik. Sanjarim tudi o norveških fjordih in puščavah. Samotni kraji so me vedno privlačili. Morda zato, ker se v krajih tišine in praznine najlaže srečamo s samim seboj in omogočimo domišljiji polno svobodo. Vsi mi govorijo, da bi mi bilo tam dolgčas, ampak meni se to sploh ne zdi mogoče. (nasmešek)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE