Občasno se je našel kdo, ki me je vprašal, kam je izginila iskrica v mojih očeh, a vsak od njih je dobil v odgovor le sprenevedanje. Čeprav sem čutila, da je ni več, nisem zmogla priznati. Ne drugim, še manj sebi. 

Do tebe. Do trenutka, ko si se me prvič dotaknil. Ko si s svojo toplino prižgal najsvetlejši plamen, kar jih je kdaj v meni gorelo. Sedel si ob meni, bila sva le znanca, ki sta se tisti večer po zaslugi prijateljev znašla skupaj v družbi, in se me v vnemi debate, podžgane z obilico alkohola, dotaknil. Močno, a nežno. Toplo. Še vedel nisi, da si s to majhno gesto v meni spet prebudil življenje. Ko si odmaknil roko, je moje telo zadrhtelo. Hotelo je več. Želelo si je dotika. A strah je bil prevelik in grenkoba se je čutila tako domače, da sem se, ko smo se odpravili domov – ti z ženo, jaz z njim –, odločila, da pogasim, kar je tlelo v meni. 

Dokler se nisva spet srečala. Še preden bi si lahko premislila, našla tisoč razlogov proti, sem poiskala pot do tebe. In tisti večer si me prvič poljubil. Strastno, željno, upajoče, da čutim enako kot ti. Ko si odhajal in sem gledala za tabo, sem se s prsti dotaknila otečenih ustnic. Se kdo še poljublja tako? Še obstaja taka strast? Je takšen občutek živeti življenje? Je to ljubezen? 

Tako žive se nisem počutila še nikoli. In ja, bila je ljubezen. Kakršne nisem poznala. Ogrela mi je prezeblo telo, prebudila utrujeno srce, napolnila lačno dušo. Smejala sem se, da so mi tekle solze, da sem vriskala, da me je bolel trebuh. Koliko smeha si prinesel v moje življenje! Koliko nagajivosti, topline, občutka ljubljenosti. Ob tebi sem bila pomembna. Ob tebi sem bila spet jaz. Končno sem spet lahko zadihala s polnimi pljuči. Brez občutka tesnobe, brez dvomov, brez strahu. 

Ko danes brskam med najinimi spomini, jih je preveč, da bi lahko izbrala najlepšega. Še vedno se sprašujem, kako sva si lahko toliko dala, ko pa je bil vsak najin trenutek ukraden, vsako srečanje skrbno načrtovano, vsak stik izven dogovorjenega časa nedovoljen. Kljub temu sva našla način, da si mi skuhal kavo. Ker baje skuhaš vrhunsko in jaz sem jo spila, kot da je res, pa čeprav turške sploh ne maram. Nekega zimskega dneva sva se celo domislila priložnosti, da sva lahko skupaj zaspala in se naslednje jutro zbudila drug ob drugem. Tega sva si tako želela – le spati drug ob drugem. Doživeti intimo, kot da je to najin vsakdan. 

Tiste noči od vznemirjenosti nisem zatisnila očesa in ves čas si mi kradel odejo, da me je zeblo, a ob tvojem umirjenem dihanju, ko si trdno spal, sem se počutila najsrečnejšo. Telo mi je ječalo od ugodja, ko sem lahko svoje mrzle noge prepletla s tvojimi toplimi, in po licu mi je spolzela solza, ko so me tvoje roke sredi noči poiskale ter v olajšanju, da so me našle ob sebi, omahnile naprej v počitek. 

Nekega toplega poletnega večera sva se srečala med polji. Objel si me in me poljubil, nato pa sva se objeta sprehodila. Za trenutek se je zdelo, da midva zares obstajava. Da sva močnejša kot karkoli, kar nama pride na pot, in da sem v tvojem objemu varna pred vsem zlom tega sveta. Še danes tako zelo pogrešam te tvoje močne roke, ki so me potegnile k sebi. Tvoj vrat, kamor sem zakopala glavo. Vonj tvoje kože, ki me je hkrati pomirjal in razvnemal. 

Ob neki drugi priložnosti sva se med polji kot dva najstnika podila z motorjem še iz tvojega otroštva. Kričala sem od navdušenja! In neke pomladne noči sva se doma izmuznila in si sredi stranske ceste stekla v objem. Dvignil si me in me poljubil, kot da sem zrak, ki ga potrebuješ, da lahko živiš. Zamajal si mi svet in tal pod nogami že dolgo nisem čutila več. Zate bi dala vse. 

A tukaj je bila meja. Ti tega nisi mogel, nisi zmogel. Da bi uničil mirno zavetje dveh parov majhnih oči, ki so te občudovale in ti bile ves čas za petami, je bilo zate nepredstavljivo. Razumela sem. Čeprav mi tega nisi verjel. In čeprav me je bolelo, da niti dihati nisem mogla. A ko sem te opazovala, kako si govoril o hčerkah, kako si si želel, da bi bil dober oče, sem te ljubila samo še bolj. In vem, da si ti tisti del mojega srca, ki je imel tvoji punci rad, kot da bi bili moji, ljubil še kanček bolj kot preostalo mene. Kako sem si želela najine Ane! Po vseh letih dvomov, ali si želim otroka, sem se ob tebi počutila dovolj močno in pogumno, da sem si dovolila hrepenenje po majhnem bitju, ki bi bilo del naju obeh. Opogumljena s kozarcem preveč sem ti to željo nekoč celo priznala. Nisi imel srca, da bi strl mojega, pa si mi rekel, da se bova o tem pogovorila. Čeprav si vedel, da je nemogoče. To sva vedela oba. 

Kot sva vedela oba, da v sebi nosiš neizmeren strah, ki te je vedno bolj razjedal. Strah, da boš storil napako in uničil družino. Izgubil življenje, ki si ga gradil vsa ta leta. Ali ti ta idila, ki si si jo ustvaril, resnično daje vse, kar si želiš, kar potrebuješ, ali izpolni tvoja hrepenenja, še danes ne vem. Vem le to, da te je nekaj prignalo k meni. 

A na koncu je vendarle prevladal razum. Ljubezen do tvojih dveh bitij je bila prevelika, da bi tvegal njuno bolečino. In čeprav sem ljubila to tvojo predanost, me je tudi sesula. S tvojim odhodom je ugasnila toplota v meni, usahnilo je življenje in vrnila se je grenkoba. In čeprav so minila leta, še vedno vztraja v mojem srcu. Kot da upa, da te bo s tem priklicala nazaj k meni. 

Te dni se učim spet smejati. Sama s sabo, zase. Kak dan mi gre, kak dan ne zmorem. Ker te preveč pogrešam. Ker se tesnoba naseli v vse kotičke mojega telesa in nimam moči, da bi jo pregnala. Ker si ne morem ogreti telesa in ker moje ustnice niso bile poljubljene od tvojega zadnjega poljuba. Kljub temu, da je on še vedno ob meni. 

Dragi moj, se bom še kdaj tako smejala, kot sem se s tabo? Strah me je življenja brez smeha.