Sting je cenjen umetnik, ki svoj vpliv že dolgo uporablja v dobro. Kakšno moč imajo po vašem mnenju umetniki njegovega kova pri opozarjanju na krivice? 
Vsekakor ogromno. Na krivice, na marginalizirane ali tabuizirane teme opozorijo bolj učinkovito, kot dnevne novice ali opozorila organizacij. Z umetniki se tudi identificiramo. Zagotovo delujejo kot vzorniki in predstavljajo močan navdih. Vplivni so kot posamezniki in kot kolektivi: Pomen koncertov Live Aid je zgodovinski. Turneja Človekove pravice zdaj!, na kateri so sodelovali Sting, Tracy Chapman, Bruce Springsteen, Peter Gabriel in Youssou N'Dour, je leta 1988 s svojimi 30 koncerti razširila prepoznavnost organizacije Amnesty po vsem svetu in neposredno prispevala k množični rasti članstva, na Madžarskem celo k vzpostavitvi organizacije. Nekaj let poprej je Sting s skupino Police sodeloval tudi v (samo ameriški) turneji Zarota upanja.

Kako je potekalo srečanje? Kaj je bila Stingova osnovna želja?
Z nami je bil naš prijatelj Bill Shipsey, ustanovitelj Art for Amnesty, umetniškega krila Amnesty International, ki na globalni ravni povezuje umetnike in aktivizem za človekove pravice. Bill in Sting sta obenem dolgoletna prijatelja. Prve besede in objeme sta izmenjala onadva, nato je Sting spoznal Soulaf, Mariam in Azhar. Sprejel nas je nekaj minut pred začetkom koncerta. Minile so hitro, v pogovoru in fotografiranju.
Z njegovo ekipo smo bili v stiku že tedne pred koncertom. Ker se je njegov koncert zgodil ravno na 30. obletnico pokola na Trgu nebeškega miru, smo nekaj časa tuhtali, ali bi ta tragičen spomin zaznamovali skupaj. Stingova žena je bila tudi producentka nagrajenega dokumentarnega filma o teh krvavih dogodkih Moving The Mountain. A na koncu je zmagala ocena, da je v našem okolju prav v teh časih nujno potrebno krepiti podporo ljudem, ki iščejo varnost in si tudi v Sloveniji prizadevajo za čimbolj normalno življenje.

Kakšen je bil odziv treh sirskih Kurdinj, s katerimi se je srečal? 
Celotno doživetje je bilo tudi zanje nekaj novega – vesele so bile povabila, vesele, da so spoznale Stinga. Koncert je bil zanje lepo doživetje, tudi plesale smo. Čeprav živijo blizu Stožic, so jih tokrat prvič obiskale, prvič so bile na tako velikem dogodku. Prav posebno so cenile Stingovo gesto podpore beguncem in begunkam, saj je njihovo življenje tudi po dveh letih bivanja v Sloveniji še vedno zelo opredeljeno s tem, da so – begunke. 18-letna Soulaf na primer obiskuje šesti razred osnovne šole; poklic medicinske sestre, ki ga želi opravljati, se ji zdi zelo oddaljen.

Kako ste to srečanje doživeli vi osebno?
Seveda je Sting prevzel tudi mene. Če bi ga srečala pred dvajsetimi leti, bi zagotovo vreščala in cvilila od vzhičenosti. (Smeh.) Sting je eden mojih najljubših izvajalcev. V srednji šoli sem dolgo časa vse odmore preplesala prav z njegovo glasbo. Najino enostransko poznanstvo je res že dolgo. (Smeh.) Moje navdušenje, ko sem ga srečala, ni bilo nič manjše, kot bi bilo pred dvajsetimi leti. Le da nisem vreščala. No, predvsem globoko cenim, da nas je sprejel in slovenski javnosti dal misliti: Tudi mi lahko morda naredimo še več, da bi bolje spoznali in sprejeli medse nove člane naše družbe. Nedvomno je občutek srečati osebo, ki ti je v življenju s svojo glasbo ogromno dala, magičen.