So prestižne modne znamke sploh še vredne svoje cene?

V zadnjih mesecih so po družbenih omrežjih zakrožili posnetki modnih navdušencev, ki preizkušajo nova oblačila prestižnih modnih znamk in hkrati prikazujejo njihove napake. Dokazujejo, da so ti izdelki kljub visoki ceni slabe kakovosti, modne hiše so v zagati, ponujajo nove kose v zameno, a škoda je v času ekstremno hitre izmenjave novic narejena. Najbolj na udaru je zadnje čase znamka Miu Miu, ki sodi pod okrilje skupine Prada.

CNN piše, da ti modni incidenti niso izjema v luksuzni modi in da visoke cene ne zagotavljajo več določene ravni izdelave. O tem je v knjigi Deluxe: How Luxury Lost Its Luster (Deluxe: Kako je razkošje izgubilo svoj sijaj, op. a.) pisala že Dana Thomas, ameriška avtorica in novinarka. Thomasova zdaj ugotavlja, da je lahko včasih za 1000 evrov kupila hlače, nekaj puloverjev, čevlje in morda celo še torbico, vse dobre kakovosti: »A kakovost izdelkov iz sezone v sezono pada. Kar je bila včasih kakovostna pletenina v enem kosu, je zdaj sešita skupaj iz več delov. Gumbi odpadajo. Barve se izpirajo,« je povedala in dodala, da se cene vseskozi dvigujejo. Opazila je tudi, da se prodaja pri modnih hišah ne zvišuje bistveno, medtem ko so dobički izjemni. »V matematiki sem res slaba, a gre za opazno razliko. Kot potrošnica pa sem zlahka opazila padec kakovosti.« Njeni sumi, da so nekatere blagovne znamke »popolnoma osredotočene na dobiček« in da »svojo pozornost preusmerjajo z lepih izdelkov na lepe dobičke«, so tako postali spodbuda za njeno knjigo.

Se splača?

Volkan Yilmaz, poznavalec usnja, ki na spletu objavlja pod psevdonimom Tanner Leatherstein, meni podobno. Yilmaz, ki ima na TikToku 1,3 milijona sledilcev, na Instagramu več kot 780.000 in na YouTubu še pol milijona, razstavlja in dekonstruira torbe in druge usnjene izdelke luksuznih blagovnih znamk, vključno z Louis Vuittonom in Chanelom. Njegov cilj je odgovoriti na preprosto vprašanje: »Se splača?«

Za CNN je povedal, da je vzpon platform družbenih medijev potrošnikom olajšal izmenjavo mnenj, zato se videoposnetki, v katerih delijo razočaranje nad luksuznimi nakupi, morda zdijo pogostejši kot včasih, vendar meni, da je nižja kakovost realno stanje.

Starejši modeli torbic in tehnike izdelave so v primerjavi z novejšimi bolj dovršeni in kakovostni. Foto: Getty Images

Yilmaz pravi, da po analizi torb, ki so bile pred kratkim izdelane, opaža, da so starejši modeli – in tehnike njihove izdelave – v primerjavi z zdajšnjimi »bolj dovršeni in bolj ročno izdelani«. Takšne »je težje izdelati, niti jih ni mogoče tako hitro izdelati v velikih količinah,« je povedal za omenjeni medij. A to zagotovo ne izpolnjuje naših pričakovanj do luksuznih znamk, ki so se očitno zatekle k metodam, podobnim množični proizvodnji, da bi pokrile veliko povpraševanje potrošnikov.

PREBERITE ŠE -> Modni slog za ženske v zrelih letih: Vodič, kako se obleči samozavestno po 50. letu

V letih 2024 in 2025 je vrsta preiskav italijanskih tožilcev razkrila sistemsko izkoriščanje delovne sile v dobavnih verigah več luksuznih blagovnih znamk. Preiskave so pokazale, da so blagovne znamke pogosto oddajale proizvodnjo mreži podizvajalcev, mnogi so v kitajski lasti, katerih delavci so delali v izjemno slabih razmerah, in tako povečevale dobičke. Yilmaz je dodal, da so pretirane podražitve v luksuznem sektorju, znamke se namreč poskušajo spopasti z upočasnitvijo svetovnega trga in naraščajočimi proizvodnimi stroški, težavo še poslabšale. Opozoril je: »To ne pomeni, da je vse, kar se izdeluje, slabo, ampak žal zvišanje cen ne pomeni povečanja kakovosti.«

Hlače niso podložene, modni so postali nedokončani kosi

Dana Thomas pravi, da je zniževanje stroškov proizvodnje očitno; ob tem navede primer, da znamke v hlače ne dajejo več podloge, saj ta pomeni dodaten strošek. Drugi primer so neobdelani robovi. Slednje ji je potrdil priznani, zdaj že pokojni, modni oblikovalec Alber Elbaz, ki je dolgo delal pri kultni hiši Lanvin, kasneje pa skupaj s švicarskim luksuznim konglomeratom Richemont ustanovil znamko AZ Factory. Ta je delovala do leta 2024. »Elbaz mi je odkrito povedal, da je ceneje samo odrezati rob in ga pustiti neobdelanega, kot pa ga prepogniti in zlikati znova in znova. Iz procesa izločiš štiri ali pet korakov. Torej ni šlo le za modni trend, ampak tudi ekonomski,« pravi Thomasova, ki v svoji knjigi opisuje, kako si različne znamke (luksuzne in cenovno dostopne) delijo delavnice in stroje. Navaja tudi zamenjavo prestižnih materialov za cenejše. »Volneni plašč je v resnici sestavljen iz 30 odstotkov volne in 70 odstotkov poliestra ali akrila.«

PREBERITE ŠE -> Almira Sadar o tem, kaj bi nujno morali narediti v modi

Viralne videoobjave, ki razkrivajo padec kakovosti, so torej budilka za modno industrijo. Kot seveda tudi za ljubitelje mode, ki bi se morali vprašati o smislu pretirane potrošnje, ki zahteva masovno proizvodnjo.